Ponedeljek, 5. 9. 2011, 8.19
8 let, 10 mesecev
Hvaležen za druge
Na prvi šolski dan, po tem, ko smo z ženo in malima dvojčkoma pospremili starejša sinova v hram goljfive kače, sem pod Plečnikovimi arkadami naletel na skupino aktivistov, ki so zbirali podpise za referendum proti družinskemu zakoniku. Nekdo od njih je nosil majico z napisom Hvaležen za mamo in očeta. Sporočilo, s katerim se zagovorniki tradicionalne družine zavzemajo za pravice otrok, deluje na prsih sivolasega pravičnika kot vsiljiv zadah nezavednega. Če gre za to, da ga v imenu otroka na majici razkazuje starš, je prevara nesramno očitna, če bi majico s sporočilom nataknili na otroka, bi ostala le gola propagandna manipulacija. S sporočilom, ki se zahvaljuje za očeta in mamo in poveličuje tradicijo patriarhalne družine, monogamne (heteroseksualne) zakonske zveze in zvestobe do groba, samo po sebi ni nič narobe. Težava nastane ob dejstvu, da je prevladujoča resničnost radikalno drugačna, da se pari poročajo pogosteje, da družine razjedata nasilje in alkoholizem. Toda o tem se na glas raje ne govori, vsaj ne v času perverznega ogrožanja institucije tradicionalnih staršev in zakonske zveze. Vztrajanje v zakonski zvezi in monogamija sta postala boleče breme. Veliko (poročenih) parov se sooča z impulzom, da bi bili nekaj drugega od tega, kar so v vsakdanjem monogamnem življenju, prepovedan sadež jih vznemirja veliko bolj od predvidljivih okoliščin. Monogamija sicer čudovito uspeva v marsikateri zakonski zvezi, a nekateri ljudje potrebujejo več kot enega partnerja, druge vznemirja šeškanje, tretji hrepenijo po ljubimcih obeh spolov. O teh hrepenenjih svojim partnerjem ne bi smeli lagati, prav iskrenosti, te najboljše politike, pa manjka tudi vsem vpletenim v politični spor o družinskem zakoniku. Stališče, da mogoče v zakonski zvezi potrebujemo manj zapovedane zvestobe, več pa iskrenosti, je nevarno, ker je značilno za stereotip o homoseksualni promiskuitetnosti. Sile, ki nasprotujejo homoseksualnim porokam in družinam, črpajo moč iz tega predsodka. Toda optiko bi lahko obrnili in heteroseksualci bi se lahko od homoseksualnih partnerjev naučili več o svobodi partnerjev. Tako bi lahko celo ohranili marsikatero tradicionalno družino.
Skupni imenovalec nasprotnikov družinskega zakonika je strah pred priznanjem homoseksualne (drugačne) zveze in družine, ki neizogibno vodi k razgaljenju resnice o zaskrbljujočem stanju (tradicionalne) heteroseksualne zakonske zveze in družine. Predstavljajte si gejevsko poroko na Ljubljanskem gradu ali pa na Otočcu: Če niste ravno homoseksualec s kičastim okusom, se vam zdi ta prizor upravičeno grotesken.
Sklenitve gejevskih zvez, ki jih bodo doživljali prihodnji rodovi, ne bodo imele prav nikakršne zveze z današnjo heteroseksualno poroko. Homoseksualni aktivisti se že zdavnaj napovedali drugačne parametre spola, spolnosti, družine, zagrizli so v sam proces spremembe družbenega ustroja in v vzpostavitev alternative tradicionalni instituciji poroke. Nasprotovanje njihovim prizadevanjem se zdi nesmiselno, saj bodo, namesto, da bi se pustili uokviriti v institucijo poroke, raje poskušali spremeniti samo institucijo in prej ali slej tudi vplivati na (spolno) zavest in etiko heteroseksualcev.
S svojimi 'odprtimi zvezami' so zato toliko večja nevarnost za obstoj tradicionalne zakonske zveze in družine; ne gre jim zgolj za pridobitev koristi in privilegijev, ki so na razpolago poročenim (heteroseksualnim) parom, ampak za uveljavitev prevladujočega gejevskega načina življenja, za moralne vrednote, ki bi lahko dolgoročno radikalno spremenile tisočletno zakoreninjeno razumevanje zakonske zveze in družine.