Goran Vojnović, košarkar

Z Goranom sem se takrat poznal že nekaj časa, kake pol leta je delal na naši založbi, vedel sem, da je včasih aktivno igral košarko, in tako sem ga povabil, naj pride igrat v našo stalno klapo, kjer enkrat tedensko skačemo za žogo. Goran ni bil najbolj navdušen, kar je kazal s široko paleto izgovorov, ki sem jih bil deležen. Enkrat ni imel časa, drugič je bil prehlajen, tretjič je bil utrujen in se mu ni dalo, nazadnje je celo ugotovil, da niti nima več primernih superg. Poslovil sem se že od misli, da ga bom kdaj videl na igrišču "in mu pokazal svoje", ko se je nekega torka nenadoma prikazal in komentiral, da si je ravno kupil nove košarkarske superge in jih je prišel preizkusit kar k nam. Preden se lotimo nadaljnjega poteka igre, naj povem še nekaj o svojem igranju košarke. Po Predinovo bi lahko rekel, da imam košarko rad. Igram jo že skoraj štirideset let, kot najstnik sem popoldan običajno lazil po vseh okoliških igriščih in iskal koga za igro, kot vojak sem za košarko zabil vse popoldneve, kot odrasel človek pa sem košarko izbral za enega svojih rednih rekreativnih športov. Igram še kar spodobno, kar v praksi pomeni, da sem močan na metu za tri trojke , če je treba, znam tudi preigrati, v obrambi pa se pogosto, ob neodobravanju nasprotnikov, postavim celo preveč trdo. Ulica proti dvorani Seveda pa nikoli nisem prestopil praga dvorane v smislu košarkarskega treninga. Moja žena, ki je kar nekaj let košarko igrala aktivno in tekmovalno, to komentira s tem, da imam "tak tipičen slog uličarja", kar dejansko pomeni, da nimam sloga, "tako da je prav neverjetno, da lahko s takim neizdelanim metom sploh kaj zadeneš". Kajti, in to mi žena pod težo dejstev nazadnje vedno prizna, zadenem kar veliko. In rezultat je tisto, kar šteje, mar ne, ji jezikam nazaj, ona pa le zmajuje z glavo. No, začel sem takole igrati z Goranom in potem je bilo skoraj tako, kot da bi me nekdo z macolo po glavi. Spoznal sem razliko med uličarjem in treniranim košarkarjem (nekaj je dodalo še skoraj petnajst let starostne razlike in petnajst centimetrov razlike v višini). Nisem mogel vreči trojke, ne da bi mi Goran met tako ali drugače blokiral ali onemogočil normalen izmet. Nisem mogel prodreti, ne da bi me zaustavil. Nisem ga mogel zaustaviti, ko se je bliskovito odločil priti pod koš. Nisem mu bil dorasel v nobenem elementu igre. Po nekaj igrah se je Goran naveličal in se prijazno poslovil. Ko sem potem zvečer o tem razlagal ženi, me je samo prizanesljivo pogledala in se nasmehnila. Rekla ni ničesar. Gorana pa na naših "treningih" tudi ni bilo več na spregled. In tu pridemo do Marka Đorđića, Goranovega alter ega, s katerim je Goran zadel prvo veliko trojko svojega življenja. Bilo je poleti 2007, torej kako leto po tem, ko je Goran že odšel svoji karieri naproti, ko mi je Mitja Čander, urednik knjižne zbirke Beletrina, dejal, da imajo v delu en res vroč literarni prvenec in da je po objavi poskusnih odlomkov na spletu dobil res dobre odzive. Ko je knjiga naslednje leto kot Čefurji raus! tudi izšla, se je vse to potrdilo tudi v praksi. Pet let kasneje Prejšnji teden nas je Jure Longyka na premieri filma Čefurji raus!, ki je po nekaj dneh predvajanja že postal filmski hit, pozdravil z vzklikom: "Dober večer, čefurji in čefurke!" Kaj takega bi bilo pred petimi leti seveda še nepredstavljivo. V samo petih letih je Goran s svojim likom in delom besedi čefurji snel tradicionalno negativen predznak, postavil Fužine za vir umetniške inspiracije, saj je v njem odkril mali Babilon eks jugoslovanskih jezikov, ki se gredo tu novi rokenrol, asistiral pri gledališki predstavi, sicer adaptaciji romana, ki je imela nekaj sto ponovitev, napisal scenarij in zrežiral film Piran – Pirano, kjer je zgodbo ezulov, ki se na stara leta vračajo v rojstni kraj, postavil v sodoben kontekst, napisal roman Jugoslavija, moja dežela in v polpretekli zgodovini uspel najti tako veliko temo, da je z njo zlahka nadgradil Čefurje, ob tem pa nas vsak teden bombardiral še s kolumnami (izšle so tudi v knjižni obliki), ki smo jih pogosto brali z odprtimi usti. Sedaj je v kino prišel še njegov film po njegovem prvem romanu. Tisti, ki dela v kulturi, ve, kakšno ogromno delo je za njim, večina za tako kariero in take rezultate potrebuje vse življenje, pa še to ni dovolj. O nagradah in prevodih njegovih knjig v tuje jezike tu niti ne bom izgubljal besed. V tem času je nanj letelo z vseh strani, dobro in slabo. Doživel je javno priznanje in grajanje, pohvale in kritike, politika ga je uporabljala za poudarjanje svoje odprtosti in ga zlorabljala za poudarjanje svojih nacionalističnih teženj. Njegovi spletni zapisi in intervjuji so vedno pospremljeni s ploho spodbudnih, pa tudi neokusnih, v obeh primerih večinoma anonimnih komentarjev. Aktivnost in zanimanje Goran je pač simbol mladega, sodobnega in bistrega premišljevalca aktualnih tem, občutljivega ustvarjalca, ki se upa podati na različna polja izražanja, s svojimi provokativnimi teksti pa redno drezati v mehka tkiva družbe. Goran je simbol Slovenca južnjaških korenin, ki je v šestih letih nekajkrat pokazal, da njegov ustvarjalni izraz zlahka prebije tako starostne in nacionalne kot ideološke in umetniške meje, ob tem pa je celo udarnejši in prepričljivejši od marsikatere avtohtono slovenske teme. Simbole pa je, kot kaže, treba tako častiti kot tudi napadati. Prav nič mu ni bilo podarjenega. Ko mi je pred devetimi leti kot sveži diplomiranec napisal prvo elektronsko pismo, če imamo na naši založbi, kjer smo izdajali Premiero, filmsko revijo, kako delo zanj, ni za njim stala nobena institucija, noben sistem, nobeni strici in nobena kulturna klika. Edino, kar je imel, poleg talenta, seveda, sta bila njegova aktivnost in zanimanje. Ni se pretegnil od dela, zaradi česar sva se kdaj tudi sporekla, je pa zlahka oddelal vse, kar je bilo treba, ob tem pa je imel vedno še čas za komentar na aktualno družbeno ali kulturno situacijo. Pisal je recenzije hollywoodskih filmov, hkrati pa ves čas predel o avtorskih filmih evropskih in azijskih režiserjev, ki so mu bili najbolj pri srcu. Bil je ležeren, a ves čas aktiven, za stvari, ki so mu pomenile veliko, mu ni bilo žal ne časa ne denarja. Ko smo se pred osmimi leti lotili Bukle, revije o knjigah, se je, čeprav to ni bilo njegovo neposredno delo, takoj ponudil, da bi naredil intervju z znanim bosansko-hrvaškim pisateljem Miljenkom Jergovićem. Našel ga je, niti ne vem, kako, se dogovoril z njim, se odpeljal v Zagreb in se vrnil z izvrstnim intervjujem, za katerega ni dobil povrnjenih niti potnih stroškov. Kosilo z Jergovićem si je plačal sam. Ko več kot dvajset let dnevno delaš z ljudmi, ki so večinoma na začetku poklicne kariere, vidiš, da so ti dveh vrst; ljudje, ki jih nekaj žene samo, in ljudje, ki jih mora gnati nekdo drug. Mislim, da mi ni treba povedati, v kateri kategoriji je Goran.