Evropa in demokracija

Očitno se vse bolj uveljavlja prepričanje, da so za reševanje vseh nakopičenih problemov najprimernejši "strokovnjaki". Vprašanje, ki se postavlja samo po sebi, je zato, ali bo treba politiko začasno (morda celo trajno?) suspendirati.

Trend "tehničnega" reševanja načeloma političnih zadev ni omejen samo na Grčijo in Italijo, nekaj podobnega je mogoče opaziti tudi drugod, navsezadnje tudi v Sloveniji. To se med drugim kaže v tem, da so nekateri politiki začeli gledati na državo kot na veliko podjetje, v katerem vladajo iste zakonitosti kot v malem. Ali pa v tem, ko stranke kar tekmujejo, katera bo privabila v svoje vrste več "strokovnjakov". Brez dvoma tudi v tem, da se skoraj vsi odpovedujejo "ideologiji" v korist "strokovnosti".

Politična stranka brez ideologije? Toda ali se to ne sliši podobno bedasto kot religija brez najsvetejšega? Najbrž je treba vse skupaj umestiti v tisti nesmiselni trend "brez", ki je tako značilen za ta smešni čas: kava brez kofeina, cigarete brez nikotina, čokolada brez kakava in tako dalje.

Do zdaj je nekako prevladovalo prepričanje, da lahko ključna politična vprašanja razumejo in o njih odločajo vsaj povprečno inteligentni državljani. No, po nekaj neposrečenih referendumih v različnih evropskih državah je, kot kaže, postalo jasno, da se volivci niso sposobni "pravilno" odločati. Očitno so njihove tovrstne zmožnosti preveč omejene, zato je bolje, da namesto njih odločajo strokovnjaki, ki so poleg vseh drugih vrlin obdarjeni tudi z ideološko neobremenjenostjo. Ali to pomeni, da se v Evropi začenja "postdemokratično" obdobje? Prejšnji teden je namreč v FAZ nekaj podobnega sugeriral znani nemški filozof Jürgen Habermas in sprožil burne odzive, ki v bistvu samo izdajajo neko globljo zadrego.

Kot rečeno, ena od temeljnih predpostavk demokracije je, da je politiko sposoben razumeti vsaj vsak povprečno inteligenten državljan. Za to ne potrebuješ fakultete in doktorata. Pravzaprav je celo tako, da obstaja mnogo strokovnjakov, ki sicer blestijo na svojih strokovnih področjih, a so pri političnih vprašanjih povsem nemočni. Najbolj simptomatičen primer tega bi bil lahko Martin Heidegger: s svojim delom je dosegel, da po njem na zgodovino evropske metafizike ni več mogoče gledati tako kakor prej; skratka, človek je bil sposoben videti v evropski duhovni zgodovini cel kup podrobnosti, ki so ostale vsem drugim prikrite, po drugi strani pa je bil kot kakšen prvošolček nesposoben opaziti, kaj se dogaja v njegovem neposrednem tu-ju in zdaj-u. Dejansko so številni navadni kmetje in delavci znali precej bolje oceniti fenomen nacionalsocializma. (Težava s Heideggrom seveda ni v njegovem oportunizmu ali instinktu preživetja, čeprav so bili tudi tovrstni elementi brez dvoma prisotni, marveč v pristnem navdušenju – vsaj v začetni fazi – nad nacionalsocialistično revolucijo.) Poanta bi bila tako naslednja: podobno kot za glasbo moraš imeti tudi za politiko neki posluh – izobrazba sama po sebi ne pomeni nič.

Ali se je torej demos sposoben "pravilno" odločati? Izidi številnih referendumov iz zadnjih let naj bi kazali, da ne. Ali res? No, te izide je mogoče interpretirati tudi kako drugače. Predvsem pomenijo eno: če želiš ljudi prepričati o nujnosti oz. koristnosti nepriljubljenih reform, jim moraš znati tudi pokazati, zakaj so tako nujne, v čem se pravzaprav skriva njihova koristnost. Politične elite v vsej Evropi so bile neuspešne natanko na tej točki: če je zategovanje pasov nujno pri nekaterih, je dobro, da je vsaj še pri katerih drugih. Elite, ki so vredne tega naziva, bi morale biti pri tem celo zgled.

Na žalost se prepad med državljani in politiki z vsakim dnem samo še poglablja. In tehnokracija tega problema gotovo ne bo rešila. V resnici ga bo samo še zaostrila. Le kdo ima lahko od tega korist?