Dobra novica za jugonostalgike

Vsi so sposobni jesti isto hrano, nihče ne stoka o glutenu, ni veganov in ne vegetarijancev, skratka ni obsesij zdajšnjega srednjega sloja, marveč le njegove radosti izpred 40 let, muzealni tableau vivant.

Vsi so cepljeni, nihče nervozno ne pogleduje proti nebu, s čim ga zaprašuje Nato; skratka ljudje nekega drugega časa.

Preživeli so ga, torej je moral biti varen.

Ni čudno, da ga hočejo nazaj, s svojo mladostjo vred.

In ni čudno, da so o njem pripovedovali svojim otrokom, ki se raju tudi ne morejo upirati.

Jugonostalgiki Če mahajo z minulimi zastavami, seveda obstajajo tudi oni drugi, ki nad njimi spuščajo drone z narobe narisanimi kljukastimi križi (in prav narisano zvezdo!). Po svoje ni čudno, da so slovenski "partizani" glasni, kajti po drugih državah nekdanje Jugoslavije so že utihnili: Hrvaška sploh ni imela državne proslave zmage nad fašizmom, v Srbiji pa je rehabilitacija Draže Mihailovića menda tik pred zdajci.

Skratka, "levi" in "desni" so se enako navdušeno zagrizli v preteklost. Ni čudno, da nam zmanjkuje prihodnosti. Njega dni, v Jugoslaviji, smo razpravljali, kakšna bi lahko bila; zdaj debatiramo o tem, kakšna je bila.

Ostanimo danes pri nostalgikih. Precej jih je poudarjeno titonostalgičnih. Pogrešajo njega in njegovo čvrsto roko. Slovenstvo je kultura odsotnih očetov, zato ni čudno, da hrepenimo po njem. Če si zaželite hvalnic očeta Putina, odprite kdaj komentarje na RTV-portalu, na primer, ali berite nekaj novinarjev, ki so se že specializirali za njegove propagatorje.

Veliko jih je sistemonostalgičnih. Nedavno je celo izšla knjiga, v kateri avtorica zagovarja Kardeljevo samoupravljanje, ta totalni nateg, kot da ga sama ne bi doživela. Odgovora, čemu je država propadla, če so jo delavci tako dobro upravljali, ne boste dobili. Ni čudno, da je knjiga uspešnica.

Nekateri pa pogrešajo moč in pomen nekdanje države. Z njimi se strinjam: država z 20 milijoni prebivalcev je nekaj povsem drugega kot državice, ki so ostale za njo.

Pred nekaj tedni sem tako spotoma odkril čudovito novico za tiste, ki pogrešajo nekdanjo moč. Čutim moralno dolžnost, da jim jo sporočim. Prej moram razložiti tri glavne težave katerekoli jugoslovanske države, predprejšnje, prejšnje ali prihodnje. Vse oblike povezovanja narodov na tem območju so se srečale z vsemi in jih nikoli niso znale rešiti.

Prva težava: rentabilnost Ko je zmanjkalo posojil, je zmanjkalo tudi Titove Jugoslavije. Tudi vse države, ki so nastale na pogorišču, se čezmerno zadolžujejo in gredo torej po uhojeni poti. In to zelo uhojeni – ti kraji so bili vedno nerentabilni. Že v XVI. stoletju so stokali, da ne morejo preživeti, sledili so kmečki upori in tako dalje. Ko je Avstro-Ogrska jemala slovo, smo bili eden od njenih bolj zaostalih delov. Ko pa je to siromašno območje postalo del Jugoslavije, je bilo daleč najbolj razvito, razmislite o tem.

Tito je spretno manevriral med vzhodom in zahodom ter vlekel posojila z obeh strani. Bili so taki časi in pametno je izkoristil priložnost. Danes Grki zaman hodijo v Berlin, Moskvo in Peking, torej Titova strategija ni več mogoča.

Druga težava: sobivanje Kako imeti skupno državo, ne da bi se takoj poklali? Nekakšna polovična rešitev je bila vsakič diktatura, kjer pač sila države klavce drži narazen. Nedavno so bile spominske slovesnosti v Jasenovcu, zato citiram Branka Lustiga: "Delam vse, kar lahko, da ljudje razumejo, da so bile to ustaške enote, da so nemške enote v NDH pisale in pošiljale note, v katerih so prosile naše ljudi, naj ne bodo tako okrutni v taboriščih, da jih to moti, ker ljudje bežijo v partizane." Prebral sem celo neverjeten podatek, da so Nemci imeli majhno SS-enoto v Jasenovcu, ki je nekega dne izginila. Tvegali so obtožbo dezerterstva, a so raje kar šli, kot da gledajo tisto klanje (Kerr, 2015). Kajti nemški ideal je bila industrializacija umorov, iztrebljanje kot deratizacija nas, manjvrednih ras – na ozemlju teh krajev pa so naši predniki morili rokodelsko, vsakega posebej, z veseljem in radostjo nad klanjem. Ne mislite, da je bila Slovenija kaka izjema. In če mislite, da danes te nevarnosti ni več, obiščite Facebook, hitro boste zagledali strumnega veseljaka, kako grozi s klanjem, po možnosti še v kaki kvazi uniformi.

In prosim, ne v komentarjih tistega večnega: "Ja, če so pa oni najprej začeli, pa smo morali tudi mi in tako dalje. Če so pa mojega dedka, pa sem moral njihovega vnuka in tako dalje. Saj drugače ne bi, kje pa, in tako dalje."

Tretja težava: skupnost Če so različne vere, mentalitete, jeziki in še kaj drugega, kaj potem te narode druži? V čem je njihov skupni temelj, skupna zgodba? Le meja, na zemljevidu zarisana okoli njih? Kraljevina in Tito sta poskušala s skupnim, močnim vladarjem. Komunisti so poskušali uvajati jugoslovanstvo kot narod, skupno jedro v šole in drugo, a kot je krvavi razpad Jugoslavije pokazal, neuspešno.

Dobra novica Potem pa ... Iz čisto drugih razlogov sem skoraj ves teden sledil novicam iz držav, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije (razen Kosova, ker ne znam albansko). A ko sem po preizkusni dobi pogledal nazaj, sem ugotovil, da sem pomešal vse novice o našem žitju in bitju – nisem več vedel, kateri naslov spada v katero državo! Tam je premier v zaporu, tu na sodišču. Je naslov o divjem razcvetu praznoverja slovenski ali srbski? Je kradel ta ali prisluškoval oni? Pokukal sem še na Kosovo in tam so razpravljali, kam je izginil denar od gradnje avtocest. Ali pa so bili to Hrvati? Mogoče Slovenci?

Sem novičarski navdušenec in vedno sem rad spremljal časopise in pozneje tudi internetne medije. Povem vam, tokrat prvič, odkar pomnim, ni več mogoče ločiti med novicami iz nekdanjih jugoslovanskih držav.

Vse te kraje, mafije, skorumpirani politiki, ponarejene diplome; ogromna naročila, ki so le luknja iz davkoplačevalskega žepa v zasebnega; vso blebetanje o drugi Švici in zgodbah o uspehih; eksplozija praznoverja kot znak nezaupanja v države; serije tranzicijskih nategov, propad industrije, visoka brezposelnost; odsotnost vizije in perspektive; ves ta narcisizem, ki še kar divja, le da vedno bolj sovraži realnost – to je ta dobra novica za jugonostalgike. Narodi na tem območju imajo končno nekaj skupnega in s tem je tretja težava rešena.

Vendar, čakajte!

Mar si niso ravno vsi ti bedni in ponižani v začetku XX. stoletja rekli: dovolj bo, postali bomo nekdo, če se združimo? In smo zdaj, po dveh poskusih in vsem dvajsetem stoletju, po dveh grozotnih klanjih, torej spet na začetku, bedni in ponižani? In nekateri v začetku XXI. stoletja že razmišljajo, da nam bo bolje, če se združimo?

Prosim, tokrat najprej rešite prvo in drugo težavo, preden poskusite v tretje. Hvala.