Božja kazen

Ko je po Vzhodni obali besnel eden najhujših viharjev v zgodovini Združenih držav Amerike, sem se spomnil na tembatsu, japonski izraz za božjo kazen. To besedo je marca lani ob jedrski katastrofi v Fukušimi uporabil guverner Tokia Šintaro Išihara, ko je dejal, da so bili siloviti potres, cunami in jedrska katastrofa za Japonce pravzaprav božja kazen, ki bo izkoreninila egoizem in populizem, s katerima sta kontaminirani njihova politika in družba. Američane, ki sem jim je na svoj tembatsu v nasprotju z Japonci uspelo vsaj pripraviti, je vihar vseh viharjev Sandy bolj povezal, kot jih je uspelo razdeliti Obami in Romneyju v predvolilni tekmi. Evropejci ne razumemo, da je za Ameriko relativno nepomembno, kdo bo 7. novembra zmagovalec volitev. Tisto, kar je sporočilo naravne katastrofe bibličnih razsežnosti, nima zveze s personalizacijo politike, temveč govori o načinu vladanja, odgovornosti in občutku dolžnosti. Predsednik kot simbolna figura je dolžan narediti vse, kar je v njegovi moči, da ustvari občutek empatije in tudi tako pomaga državljanom. Če ne drugače z besedo, ki obljublja pomoč in vpliva upanje. Upanje je neuničljivo gonilo demokratične Amerike, ki jo še kar naprej poganja tista stara misel republikanca Abrahama Lincolna, ki jo je izrekel v slavnem nagovoru na pokopališču Gettysburg ob vrhuncu krvave državljanske vojne – namreč misel o vladi, ki edina ne bo nikoli izginila z zemlje, saj je to oblast ljudi, ki izvirajo iz ljudstva in mu tudi edinemu služijo, government of the people, by the people, for the people. I. Vihar s svojo uničevalno silo spreminja podobo površja zemlje, preizkuša ustroj, trdnost države in postavlja pred veliko odgovornost človeški značaj. Na Japonskem, kjer je cunami z domov pregnal več sto tisoč ljudi, niso opazili enega samega ropa zapuščenih prebivališč ali drugih objektov. To kaže na neverjetno visoko stopnjo kolektivnega podrejanja bazičnim moralnim in pravnim normam. Dekalogu, če hočete. Ena temeljnih božjih zapovedi je prav prepoved prilaščanja tujih stvari ("ne kradi!"). Posledice tako kolosalnega naravnega pojava, kot je vihar, imajo že od pamtiveka poseben in simbolen pomen. Ne samo v mitološkem ali teološkem – namreč da naj bi vihar prinesel nekakšno krščansko očiščenje, purifikacijo –, temveč tudi v literarno-filozofskem smislu. Kot dramaturški motiv ga je v svoji zadnji in istoimenski gledališki tragikomediji uporabil William Shakespeare. Njegov Vihar – s čudovitimi liki Prospera, Mirande, Ariela, Calibana in tako dalje – je pripoved o magiji, višji sili in čarobnem otoku, pa tudi o človekovi ujetosti, iluzijah in občutenju svobode. Ko imamo pred očmi hude naravne nesreče, nas pač vedno zanima človek. Vseeno, za koga gre. Lokalnega ribiča, meščana spodnjega Manhattna ali predsednika. Pri vseh je pomembno samo eno: kaj bo nesreča izvlekla iz njega, najboljše ali najslabše? Kako se bo obnesel v razmerah, ki so same po sebe izredne in zahtevajo visoko stopnjo zrelosti in osebne odgovornosti. Kako bo deloval v obdobju, ko je dežela opustošena od divjanja narave. Takrat bo veliko, skoraj vse odvisno tudi od voditelja, od njegove sposobnosti pozitivne motivacije ljudi. II. Dežela, ki jo je prizadela naravna nesreča, ni nič na slabšem od tiste, ki je padla v hudo družbeno krizo. Oboje predstavlja nenormalno stanje, oboje ogroža blagostanje in prihodnost državljanov. V obeh primerih se usoda posameznika relativizira, postane nepomembna v morju kolektivnega. Sreča posameznika se podredi interesom družbe. Zgodovina je polna držav, ki jih niso uničile naravne nesreče, temveč so propadle zaradi slabega vodenja. Leadership je brezpogojno potreben, je zgodovinska nujnost za uspešen razvoj naroda in države. V eseju Država kot češnjev cvet (dostopen je na moji spletni strani www.steinbuch.si) sem zapisal, da so v zgodovinski spirali družbe in države zapadle v stanje anomije, ko izzivov ni bilo več, ko je vladajoča elita izgubila primat nad odločitvami, namesto tega pa se je utapljala v dekadenci, brezdelju ... Nekatere kulture so z množičnimi žrtvovanji in pomori poskušale odvrniti božjo jezo (barbarsko stanje amoralnosti pri Majih dramatično prikaže Gibsonov film Apkalipto), a so na koncu vseeno klavrno končale. Tembatsu kot slaba vest ali izgovor za nasilje? Ključno, po mojem mnenju, si je odgovoriti na vprašanje, zakaj se nam dogaja to, kar se nam – Japoncem in Američanom podivjana narava, Slovencem (grozi) politično samouničenje. Na eni strani delovanje fizikalnih, zemeljskih sil, na drugi recesija v finančnem, socialnem in gospodarskem smislu. Družbena kriza s posebnim poudarkom na eroziji pravnosti in propadu moralnih vrednot. Začetek padajoče krivulje, ki jo samouničevalni nagon slovenskih politikov obeh namišljenih polov poglablja in spreminja v trajno depresijo. V ciklon, ki uničuje optimizem, voljo do življenja in preprečuje kakršnokoli pozitivno selekcijo. Američani bodo škodo, ki jo je povzročil vihar vseh viharjev, počasi popravili, pa naj stane 75 milijard dolarjev, kolikor naj bi znašala po nekaterih radikalnih ocenah. Denar je še vedno iz papirja, papir pa prenese vse. Njihova dobra nacionalna lastnost je ta, da v nesreči vedno stopijo skupaj. O tem je govoril predsednik Lincoln pred 160 leti v Gettysburgu, o tem znata dovolj solidno in prepričljivo vsaj nekaj povedati tudi Obama in Romney. Zato je dejansko nepomembno, kateri od njiju bo predsednik. Meritokratični sistem, ki je inkorporiran v ameriško delovanje demokracije, ima v sebi učinkovito varovalko: preprečuje norcem, da bi se dokopali do oblasti. III. V družbi, ki bi potrebovala vihar očiščenja, a ga žal še ni od nikoder, je ključna dilema prepuščena intimni odločitvi vsakega posameznika. V okolju, kjer norci vladajo, pametnim ne preostane drugega, kot da (z)norijo. Kdor je že spoznal stanje stvari na sebi, če uporabimo kantovski noumenon, lahko izbira med izselitvijo (lahko tudi notranjo emigracijo) in uporom. Umik je kajpak vedno preprostejši, saj od človeka ne zahteva konflikta z družbo, ki je bodisi podrejena namišljeni avtoriteti svojih simbolov (pri Slovencih jih tako rekoč ni več) bodisi se pretvarja, da je njeno delovanje normalno, v resnici pa temelji samo še na mehanskem ponavljanju nečesa, kar je delovalo pred desetimi, dvajsetimi let. Kakšna je prihodnost v takšni državi, če večina mirno prenaša izsiljevalsko oblast patoloških ali celo psihopatskih političnih figur, ki so sposobne dobesedno nekaj minut pred dvanajsto sprožiti detonator samo zato, da bi zadovoljile svojim bolnim političnim ambicijam? V psihoanalizi bi dejali, da gre za najslabšo mogočo kombinacijo, če homo politicus svoja iracionalna dejanja nezavedno vleče iz obdobja edipalizacije, ki se ni posrečila, se pravi iz svojega nenormalnega, nezdravega otroštva, v katerem se otroku ni uspelo odtrgati od maminih prsi in se spoprijeti z avtoriteto očeta (moškega). Kdor pozna psihološke profile slovenskih politikov, zelo dobro ve, o čem govorim. Katastrofa, ki je za našo državo neprimerljivo hujša od orkana Sandy, je namreč ravno v tem dejstvu – da smo talci njihovih prededipalnih frustracij, ki so dovolj psihopatske, da v prepad vlečejo celo državo z državljani vred. Zakaj tako neposredne, ostre besede? Ker je čas za to. In ker je razmišljanje o človeku in državi povezano s spoznavanjem samega sebe. Pitagorejsko samoizpraševanje oziroma zavedanje samega sebe skozi delfski gnothi seauton je naraven odgovor na vedno močnejšo individualno stisko, ki se manifestira skozi socialno-ekonomsko krizo. Pred njo lahko bežimo v svoje slonokoščene stolpe, lahko se skrijemo v tujino ali pišemo s poti. Na koncu se bomo vedno znova vračali na začetek, kajti morali se bomo spoprijeti sami s sabo in ljudmi okoli sebe. Predvsem pa z ugrabljeno državo in njenimi negativci. "Let's all sink with the king." (W. Shakespeare, The Tempest)