Boštjan Udovič: Štempljanje kot merilo uspeha

Delodajalci kot "barabe"

V viharju, ki se je razvil ob sprejemu novega ukrepa s strani pristojnega ministrstva, je bilo mnogo razprav napisanih in izrečenih na temo, da bodo z uvedbo obveznega štempljanja delavci in delodajalci bolj zaščiteni, delodajalci pa tudi bolj nadzorovani. Torej povečala naj bi se zaščita in zmanjšala možnost prevar.

Slovenska zakonodaja naj bi bila odslej jasna, štempljanje pa naj bi po novem delodajalcem onemogočilo izkoriščanje delavcev in predvsem delavcem dalo pravico do počitka.

Ampak ali bo temu res tako? Se v teh časih digitalizacije, ko na črnem spletu najdemo podatke o tem, kdo je klical na 112, in zna vsak malo starejši mulc vdreti v številne aplikacije, res ne da "prilagoditi" ure za štempljanje? No, o tem me le redkokdo prepriča.

Bodimo iskreni: kaj je zares bistvo tega ukrepa, ki naj bi zaščitil delavce? Uravnilovka kot odraz nezaupanja. Po mnenju tistih, ki ta ukrep zagovarjajo, so vsi delodajalci "barabe", ki jih je treba fizično zamejiti, da ne bodo izkoriščali delavcev. Zato je treba določiti ure dela. Pri tem pa je vprašanje, koliko je bilo v teh urah zares narejenega, manj pomembno.

Še manj pa, koliko je bilo kakovostno narejenega in koliko ne. Ni namreč pomemben rezultat, pomemben je proces – povedano preprosteje – ni pomembno delo, ampak prisotnost v službi. In to je že izhodiščno napačno.

Delavci kot "lenuhi"

Ni minilo dolgo od tega ukrepa, ko sem na enem od slovenskih radiev poslušal neko strokovnjakinjo z delodajalske strani, ki je na vprašanje enega od podjetij, kje naj postavijo uro za štempljanje, odgovorila nekako tako (zapisano po spominu): "Ura naj bo čim bližje delavnemu mestu. Veste, ljudje se radi dolgo preoblačijo ali pijejo kavo ali se pogovarjajo. Če to počnejo potem, ko se že štempljajo, gre to v škodo delodajalca."

Verjetno ni treba poudariti, da mi je tak pogled na zadevo vzel sapo in sem jo še kar nekaj časa lovil med ovinkarjenjem po pristni primorski stari cesti med Planino in Postojno.

A vendarle ob tej izjavi ne moremo zamahniti z roko, češ da je gospa malce posebna. Kje pa – gre za stanje duha. Po mnenju prenekaterih sogovornikov (zlasti iz zasebnega sektorja) je pogostokrat razumevanje dela in delavcev sledeče: delavci se delu ogibajo, izkoriščajo štempluro in čikpavze, sicer pa tudi nasploh nič ne delajo. In omenjena gospa je to razmišljanje le javno in jasno povedala.

Foto: Matic Prevc/STA Toda kaj je težava takega razmišljanja? Predvsem to, da se delavce in delo razume kot proizvodne dejavnike v ožjem pomenu besede, torej brez čustev, potreb in želja. V tem kontekstu ni stvar delodajalca delavčevo dobro počutje in nasmeh na delovnem mestu.

Delavci so prišli tja delat (pogodba o zaposlitvi se namreč reducira na razumevanje: "ti meni toliko izdelkov, jaz tebi toliko denarja"), ne pa se pogovarjat o svojih radostih in življenjskih dogodkih, morda o tem, da so dobili otroka ali vnuka. A-a, služba je služba, družba je družba. Pika.

Delavne ure kot merilo učinkovitosti

Dr. Jana Javornik je na silvestrovo s podatki podkrepljeno razlagala o pomenu delovnega časa, pa tudi o naši produktivnosti na delovnem mestu. Sama postavlja tezo, da je produktivnost osem ur na dan popoln mit. Tej tezi lahko pritrjujemo ali ne, ampak kar je pomembno, je prav poudarek na uri oz. opravljenih urah. Ta pristop me vedno spominja na Župančičevo pesem Žebljarska, ki pravi

Od štirih do ene, od štirih do ene […]

nad nakli smo sključeni

[…]

od štirih do ene že vsi smo izmučeni: […] od štirih do ene, od štirih do ene […]

Ta pesem na dokaj neposreden način prikaže pomen delovnika, ki se meri v urah. Ni važno, da smo izmučeni, ni važno, da smo sključeni, pomembno je, da delo poteka, da tečemo, da hitimo. Kaže pa ta pesem tudi na popolno odsotnost premisleka o tem, kako z najmanjšim trudom v urah ali čim drugim doseči več in bolje.

V naši družbi je pomembno, da delaš. Četudi samo prepih, kot je nekoč rekla ena od mojih sosed, ki je delala v Začimbi (nekdanja podružnica Droge d.d. s sedežem ob Jernejevem kanalu na Seči).

Zato se ne čudite, če boste kdaj koga slišali, da se bo pohvalil, kako dolgo je bil včeraj v službi. Čaka namreč vašo pohvalo ali vsaj vau. Če bo to izostalo, verjetno ne boste več dolgo njegov ali njen prijatelj.

Delovni proces kot proces zaupanja

V takšnem miselnem okviru se izgubi tisto temeljno vprašanje, kaj je namen dela in delovnega mesta za delojemalca in kaj za delodajalca. Moje razmišljanje gre v smeri, da so to sinergije. Delojemalec dela za to, da preživi, delodajalec daje delo zato, da preživi. Oba morata torej delati z roko v roki, saj v nasprotnem primeru ogrožata prav bistvo svojega sodelovanja – preživetje.

A tega ne moremo razumeti v sistemu štemplur, ampak je treba za to vzpostaviti zaupanje med obema stranema. To zaupanje pa se gradi počasi in vztrajno, s skupnimi rezultati, premisleki in pomisleki. Delovna organizacija lahko najbolje deluje, če temelji na zaupanju, da bo delo opravljeno.

Tako kot bi moralo biti delodajalcu vseeno, kdaj in kje je delavec opravil delo, če ga je le opravil kakovostno, bi morali biti prav tako delojemalcu vseeno, kdaj mu je delodajalec delo naložil, če mu je le dal primerne roke in proste roke, da lahko delo opravi kakovostno.

Delavno razmerje ne more biti samo zasebna, ampak je družbena pogodba. Ta bo o(b)stala, če bosta obe strani v njej srečni.

In dokler tega ne bomo razumeli, bomo vztrajali pri štemplurah in pisanju prisotnosti ter odsotnosti, sočasno pa se ne bomo zares spopadli z absentizmom na delovnem mestu (odsotnostjo od dela zaradi bolezni ali izgorelosti).

Foto: Shutterstock

Svojo nalogo mora pri tem opraviti seveda tudi država, a ne z normiranjem, temveč z ohlapnejšim pristopom k delovnem procesu, ki bo omogočil več fleksibilnosti.

Porajajo se namreč nove oblike delovnega procesa in okolja – od digitalnih nomadov do dela na domu. Ne vem, zakaj država še ni omogočila dela z drugih lokacij.

Morda bi lahko nekdo, ki ima vikend na Crvenem vrhu, od tam bolje in hitreje delal, kot to počne v Ljubljani. Tudi zato, ker je vreme že danes tam lepše, kot je v Ljubljani.

Delu čast in oblast!

Če se umaknemo globoko vase in razmislimo, bomo prišli do zaključka, da smo kot ljudje vedno in povsod najbolj ponosni na svoje delo. To je namreč edina stvar, ki je – poleg družine – "narejena" z našimi rokami, umom in umetniško žilico.

V tem okviru velja razmišljati za prihodnje, saj bodo časi, ki prihajajo, bolj cenili iznajdljivost in inovativnost kot standardizirane delovne procese.

V takih okoljih bo zato treba, če bomo želeli biti konkurenčni, ustvariti procese zaupanja, ki bodo omogočali večjo produktivnost, hkrati pa tudi več rezultatov in obojestransko zadovoljstvo.

S tem se bomo tudi v očeh tistih, ki nas opazujejo od zunaj, spremenili iz pridnih in delavnih v inovativne in iznajdljive Slovence in Slovenke. Kar tudi nekaj šteje.

Namesto zaključka

A če želimo doseči ta premik, je prvi korak prav to, da štemplure odrinemo v zgodovino. Pa tudi to, da nehamo častiti tiste, ki se radi pohvalijo, koliko ur so včeraj delali.

Razlika med dovršnimi in nedovršnimi glagoli je v slovenščini zelo lepa stvar, s katero lahko pokažete razliko med procesom (delati) in rezultatom (narediti).

In ko boste naslednjič dobili e-pošto od kakšnega sodelavca, ki jo bo poslal ob 3. zjutraj, ne imejte slabe vesti, da je on oz. ona delal(a) tako pozno. Morda temu ni bilo glih tako.

Obstaja namreč možnost, da je takrat že mirno sanjal o rajskih plažah, je pa poprej nastavil outlook tako, da je k vam e-pošta priletela ob 3. uri ponoči. Da bi se vi zasekirali in ga naslednje jutro ob kavi pohvalili, kako je zavezan ustanovi, kjer dela, ali pa izustili vsaj tisti lep slovenski vau.

Siolov kolumnist Boštjan Udovič. Foto: Siol.net