Bi se poročil/-a z menoj?

Čeprav smo priča velikemu številu razvez in manjšemu sklepanju porok, raziskave kažejo, da je to posledica slabih življenjskih izkušenj in strahu pred mogočo razvezo, ne miselnosti, da je biti poročen nekaj brezzveznega oz. enako kot biti skupaj, le brez papirja. Delovno je nadomestila čustvena skupnost Dejstvo je, da se je zakon kot tak močno spremenil. Oblika skupnega življenja, ki je prevladovala vse do srede 18. stoletja, ni bila družina, kot jo razumemo danes, temveč gospodinjstvo, t. i. celotne hiše, torej gospodarska skupnost. Njena glavna naloga je bilo zagotavljanje preživetja in potomstva. Pod takimi pogoji tako rekoč ni bilo prostora za osebna nagnjenja, čustva in motive. Izbira partnerja in zakonska skupnost sta bili stvar ekonomskega dogovora. Le malokdo se je spraševal o individualnem vzajemnem ujemanju ali neujemanju bodočih zakoncev. Kot kažejo družbenozgodovinske raziskave, pa je prehod k moderni družbi povzročil tudi korenite spremembe zakonske zveze in družine: prejšnjo delovno je zdaj nadomestila čustvena skupnost. V sodobnem zakonu se torej partnerska skupnost ustvari na podlagi ljubezni in čustev. V skladu s tem se vzpostavi novo pravilo odločanja, ki se glasi: tam, kjer umrejo čustva, naj se konča tudi odnos, zakon. Tako se partnerska ali zakonska zveza spreminja "iz zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje, v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji". Morda bi lahko trend, ki se tukaj nakazuje, povzeli z naslednjo trditvijo: v preteklosti so morali posamezniki (večinoma ženske), ki so bili nad zakonom razočarani, pokopati svoja upanja, danes pa se, nasprotno, odločajo za to, da raje pokopljejo svoj zakon. Razveza je poraz in boleč dogodek Včasih je bilo sramotno živeti z nekom ali imeti otroke, če nisi bil poročen. Tudi pravice in dolžnosti niso bile enake. Po vse tem se človek res lahko vpraša, zakaj torej poroka, če pa je formalnopravno vse enako in sramota ne obstaja več. Odgovor je v človeški čustveni plati. V tem, kar je najbolj človeškega v človeku. In kako se to vidi? Danes še vedno večkrat slišimo ljudi reči, da sta šla dva "zgolj" narazen, saj vendar nista bila poročena. Čeprav sta skupaj živela več let in morda imela tudi otroke. Velikokrat se zgodi, da se tisti, ki še niso bili poročeni in so verjeli, da poroke kljub predanemu partnerstvu ne potrebujejo, po razpadu tega odnosa in vzpostavitvi novega z novo ljubeznijo v kratkem tudi poročijo. Mnogi razlog za to vidijo v tem, da prej tega preprosto niso začutili. Dejstvo je tudi, da se je razvezati veliko težje kot se raziti. Pri razvezi je namreč potreben podpis in tisto, kar je tudi zapisano, je pri človeku veliko močnejše. Obenem je ob razvezi prelomljena tudi marsikatera obljuba, dana na poročnem obredu ob prisotnosti nam pomembnih ljudi, družine. Kakorkoli vzamemo: razveza je poraz in boleč dogodek, ne glede na to, kaj sledi in kako si življenje uredimo pozneje. Če poroka za ljudi ne bi bila tako pomembna, se verjetno istospolni partnerji ne bi toliko trudili za uveljavitev poroke. Zakaj njim in mnogim drugim po vsem svetu ni dovolj zgolj to, da so skupaj!? Zato, ker človeku na splošno poroka pomeni nekaj ultimativnega. Dokaz nečesa več. Globlje povezanosti. V odnose vstopamo že mladi, imamo dekle ali fanta, partnerja oziroma partnerico. Izbranemu posamezniku pa pripišemo naziv mož ali žena. Poroka določa čas pred in po. Kot nekakšen cikel življenja. Če bi bili ljudje do poroke povsem ravnodušni, potem tudi čustva ob tem, ko se nekdo z nekom ne želi poročiti, ne bi bila tako močna. Človek je bitje odnosov, želi ljubiti in biti ljubljen Poroka pa je med drugim tudi tradicija, ritual. Rituali pa so nekaj, kar človeštvo zaznamuje že od samega začetka obstoja, radi jih praznujemo (rojstni dan, novo leto, različne obletnice in dosežki). Čeprav se rituali in tradicije kulturno, versko in krajevno razlikujejo, so poročne slovesnosti nekaj ekstremno močnega in zapisanega v sami človeški naravi, v samem človeku, ki je bitje odnosov in želi pripadati. Želi ljubiti in biti ljubljen. Želi, da bi odnos, ki se je začel, trajal in se ne bi končal. S poroko tako drugemu sporočaš, da si ga močno želiš. Da si želiš z njim ali njo preživeti svoje življenje. Seveda se lahko v življenju zgodijo tudi katastrofe. Vzroki so različni, individualni, dejstvo pa je, da ljudje, ko se poročajo in imajo otroke, ne razmišljajo o tem, da se bodo nekoč razvezali! Kot je bilo zapisano v uvodnih vrsticah, si danes marsikdo zastavlja vprašanje, zakaj bi se poročil, če se lahko zgodi, da se bom potem ločil. To kaže na to, da so na splošno v krizi partnerski odnosi, zaupanje. Strah pred samo ločitvijo je tako velik, da ljudje verjamejo, da je bolje, da se sploh ne poročijo. Kot je pred kratkim dejal tudi papež Frančišek, si ne dovolijo, da bi se tako močno in v vsej svoji polnosti predali drugemu. Ta strah lahko pri mladih izvira tudi iz lastnih bolečih izkušenj ob razvezi staršev. Posledica tega je, da se nekateri povsem vdajo strahu, postanejo v življenju nezaupljivi in ne tvegajo, spet druge pa negativne izkušnje iz primarne družine ali preteklih odnosov spodbudijo, da tvegajo in sami naredijo nekaj drugače. Če tvegaš in si ranljiv, imaš možnost, če ne, se ti neskončno lep dogodek, kot je poroka, ter občutek pripadnosti in enosti ob njej izmuzneta. Prav bi bilo, da bi bil iskrene, ljubezni polne poroke, ki je sad dobrega partnerskega odnosa, deležen prav vsak. Poroka je namreč krona partnerskega odnosa in lepo bi bilo, če bi zakon v skupno dogovorjenih mejah dveh posameznikov trajal za vedno.