Četrtek,
5. 4. 2012,
8.20

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 5. 4. 2012, 8.20

8 let, 7 mesecev

Argentinsko-britanska vojna in mir

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Po Argentini in Britaniji potekajo te dni žalne slovesnosti ob trideseti obletnici začetka falklandske oz. malvinske vojne.

Argentinci žalujejo za 649 padlimi vojaki. Britanci žalujejo za 255 padlimi vojaki in tremi civilistkami. Američani žalujejo za padlo vojaško hunto, ki jo je vodil general Leopoldo Galtieri, človek, v katerem so videli zanesljiv branik pred komunizmom.

Po britanskem ljudskem izročilu je vojaška zmaga tlakovala pot politične prevlade Margaret Thatcher. Tako jo vsaj razlagajo laburisti. Vendar pa je treba o njihovi zgodbi podvomiti, kajti ob vsem skupaj se je zares težko znebiti vtisa, da skušajo z njo nekako prikriti svojo zgodovinsko odgovornost, se pravi nesposobnost, nezmožnost ponuditi neko pametno in sprejemljivo alternativo. Če za koga, potem ravno za Britance velja, da vojaške zmage niso bile samodejno nagrajene s političnimi. (In ni rečeno, da je ta njihova legendarna "nehvaležnost" nujno nekaj slabega.)

Medtem ko je bila vojna v Veliki Britaniji razmeroma hitro pozabljena oz. ni igrala opaznejše vloge v vsakdanjem življenju, bi bilo kaj takega za Argentino zelo težko reči. Malvini so v kolektivnih predstavah Argentincev pač del njihovega nacionalnega ozemlja, ki jim je bilo krivično odtujeno. Ni pomembno, kdo je v določenem trenutku na oblasti, glede tega vprašanja ni v bistvu nobenih bistvenih razlik.

Ravno zato se je težko strinjati z britanskimi razlagami, češ da skuša argentinska predsednica Cristina Kirchner z v zadnjih dneh vse bolj zaostreno retoriko odvrniti pozornost domače javnosti od hudih gospodarskih težav. Dobro, to lahko deloma morda celo drži, ampak upoštevati je treba tudi dejstvo, da gre vendarle za precej okroglo obletnico in da se njena stališča v ničemer ne razlikujejo od stališč njenih predhodnikov (in najbrž bodo zelo podobno govorili tudi njeni nasledniki). Pravzaprav bi se lahko reklo, da je še dokaj zmerna – konec koncev podpira diplomatska pogajanja, poleg tega je zelo kritična do dejanj vojaške hunte.

Argentincem torej pri vsem skupaj ne gre za nafto, kot mnogi zmotno mislijo, marveč za nacionalni ponos. Zanje se vojna nekako ni nikoli zares končala. Da človek to razume, mu ni treba nujno spremljati zunanje politike, dovolj je, če spremlja svetovna nogometna prvenstva. Tekme med Argentino in Anglijo so zmeraj nekaj posebnega, takrat vsi igrajo, kot da je to zanje zadnja tekma v življenju. V tem kontekstu je zelo pomenljiv Maradonov komentar tistega slavnega gola s pomočjo "božje roke" v Mehiki leta 1986: počutil se je, kot da bi Angležu izmaknil denarnico – seveda, če morda kdo dvomi, to je bilo maščevanje za Malvine. Argentinski navijači imajo tudi zanimiv vzklik: "Kdor ne skače, je Anglež!", ki ga ne uporabljajo zgolj na medsebojnih tekmah.

V zadnjih dneh je bilo zanimivo in poučno prebirati refleksije britanskih komentatorjev: vse več je takih, ki imajo resne težave z osmišljanjem omenjenih dogodkov. Seveda se tudi med argentinskimi intelektualci najdejo posamezniki, ki se jim zdi spor nesmiseln – Borges je na primer vojno primerjal s pretepom dveh plešcev za glavnik –, a teh je očitno mnogo manj oziroma, kar je najbrž še huje, se iz zdravstvenih razlogov ne upajo biti preveč glasni. Ob takem stanju duha ni izključeno, da ne bodo Argentinci v neki bližnji ali ne tako bližnji prihodnosti poskus zasedbe ponovili. No, v tem trenutku so za kaj takega brez dvoma mnogo prešibki. Kaj pa Britanci? Težko bi se reklo, da so z vsakim novim dnem ravno močnejši. Njihova težava je tudi v tem, da so Falklandi zelo daleč.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.