Antireklama

S prihodom Toneta Tislja na mesto prvega strokovnjaka najbolj prepoznavnega ženskega kolektiva v Sloveniji naj bi se raven igre dvignila, s tem tudi navdušenje nad Krimom Mercatorjem, posledično uspehi. Slednji so v prvem letu dela novega trenerja še najmanj pomembni in najmanj izpostavljeni. Zato pa bode v oči dejstvo, da ljubljanska ekipa z osmimi tujkami, reprezentantkami različnih evropskih držav, ni prikazala pravzaprav nič. Če smo potrpežljivo čakali na ideje v igri v prvem delu evropske lige, ko naj bi potrebovali čas za uigravanje, tega nismo videli vse do slovesa od Evrope.

Počasen rokomet, temelječ na obrambi – roko na srce, od katere (pre)večkrat ni bilo videti prav veliko, je prava antireklama za rokomet. Mučenje za oči, bržkone tudi za igralke, ki so bile v preteklem Krimu pod taktirko Marte Bon vajene hitrosti, eksplozivnosti in igre. Drugi ekstrem kot danes. Reprezentance, iz katerih prihajajo, predvsem hrvaške ter danske, prav tako gojijo hitrost, povezanost in iznajdljivost. V ljubljanski zasedbi pa tega skorajda ni bilo videti. Že preboj v drugi del lige prvakov je bil bolj plod sreče kot česa drugega, a vseeno se lahko pri Krimu pohvalijo z uvrstitvijo med TOP 8. Bolj slaba tolažba ob neprepričljivih predstavah na igrišču. V Stožicah bodo morali res zavihati rokave, kakor je napovedal direktor kluba, če želijo v prihodnji sezoni pokazati in doseči kaj več. Tislja so pripeljali za osvajanje lovorik.

Zamenjane bo pol ekipe, odšle bodo povprečne tujke, Slovenke bodo bržkone ostale. Prav te, Slovenke, po večini slovenske reprezentantke, so v tej sezoni igrale slabo. Lahko bi celo rekli, da so nazadovale. Igrale so le za vzorec, pa še to ni bilo kaj prida. Kje so se izgubila mlada dekleta? Vprašanje za trenerja, ki sicer pravi, da na evropski vrh ne more s slovensko ekipo. Resnica je, da po Evropi bore malo klubov osvaja lovorike z "domačimi" igralci oziroma igralkami, a dejstvo je, da ob tujcih pomembno vlogo igrajo tudi ti. Če bo Krim tudi v prihodnje večino pozornosti namenil tujim rokometašicam, bo dvorana Stožice še bolj prazna kot do zdaj. Že tako opeharjen slovenski ženski rokomet bi lahko pahnilo v globočine. Ob tem pa se poraja še en pomislek, trmasto vztrajanje z nekaterimi "starimi" tujkami, ki zaradi iztrošenega "materiala" praktično ne morejo več pomagati. So le ime na plačilni listi … Tudi v Celju so se po letih in letih zahvalili Edvardu Kokšarovu in Dejanu Periću ... Ko ne gre več, pač ne gre.

V vodstvu kluba bodo morali sesti za mizo, najti pravo strategijo in predvsem začeti igrati rokomet, kajti v prihodnjem rokometnem letu izgovorov ne bo več. Neuigranost, (ne)kakovost, poškodbe itd. bodo lahko le še plehke besede.