Ameriška ideologija

Zadnje poročilo Kongresnega urada za proračun (CBO) o trendih v distribuciji gospodinjskih prihodkov od leta 1979 do 2007 tudi uradno legitimira zahteve protestnikov. Njihova prisotnost postaja za tisti % z vsakim dnem nadležnejša in je že začela pomembno vplivati na politični besednjak. V tem trenutku je že mogoče reči, da je vsaj na področju ideologije neokonservatizem doživel boleč poraz. Ideologija pomeni tisto nevidno družbeno tkivo, v katerem se prepletajo ideje, prepričanja, mnenja, predsodki … Zaradi nje je neka izjava samodejno prepoznana kot pravilna oziroma napačna. Lahko bi se reklo, da se vsaka globlja sprememba najprej naznanja na ravni govorice: določeni stavki, ki so včasih veljali za samoumevne, nenadoma postanejo nesmiselni. Nekateri menijo, da je najučinkovitejše orožje proti ideologiji znanost. To seveda ne drži. Ne obstaja nek ''zunaj'' ideologije. Podobo, kot je od zadnje velike gospodarske krize v tridesetih letih register pravilnega oziroma napačnega obvladovala keynesijanska ekonomija, je nekje od osemdesetih let naprej prevladala neoklasična šola. Njene ideje so prek izobraževalnih ustanov, medijev in politike oblikovale predstave celotne družbe. To se je kazalo tudi v politiki: razlike med demokrati in republikanci niso bile na koncu nič več kvalitativne, marveč zgolj še kvantitativne narave. Z drugimi besedami: šlo je za ''več'' oziroma ''manj'' istega. Konkurenčne šole medtem seveda niso prenehale obstajati. So pa bile potisnjene na rob. Ni res, kot trdijo nekateri, da ni zadnje krize nihče predvidel; mnogi so nanjo opozarjali že kar lep čas. Težava je v tem, da so bili to glasovi z obrobja, ki niso veljali za resne, se pravi, nekako niso šteli. Njihov smisel je bil strogo vzeto zgolj v tem, da so dokazovali demokratičnost sistema, ki po eni strani dopušča tudi drugačne glasove, vendar zgolj ob pogoju, da se jih ne sliši.

Danes ne more sicer nihče natančno reči, kaj je tisto, kar prihaja, je pa jasno, da se je končalo obdobje ''evangeljske ekonomije''. To sintagmo v svoji knjigi Capitalism Hits the Fan uporablja ameriški ekonomist Richard D. Wolff, da bi označil preplet religioznih in znanstvenih idej. Če je smisel politike že od nekdaj ''dobro življenje'', je to po neokonservativni doktrini možno zgolj z absolutno podreditvijo božji volji. Ker Bog s svojo ''nevidno roko'' uravnava vse, torej tudi trge, pomeni vsako človeško vmešavanje v njegovo delo v bistvu kljubovanje njegovim načrtom. Dobri so tisti, ki verjamejo v svobodne trge in zasebno lastnino, zli tisti, ki te vere nimajo. Revni in ubogi so potemtakem z revščino in uboštvom kaznovani za pomanjkanje vere. Kazen je obenem tudi preizkušnja, katero so očitno že uspešno prestali bogati in uspešni. Skratka, vsakršna državna pomoč brezposelnim, revnim, bolnim pomeni poseganje v božje načrte, kar je mogoče razumeti tudi kot hudičevo delo.

Da v ZDA na tem področju zares prihaja do radikalnih sprememb, dokazuje splošno zgražanje nad izjavami Hermana Caina, kandidata za Obamovega naslednika na internih republikanskih volitvah, da so revni in brezposelni za svojo bedo pač krivi sami. Cainu najbrž ni bilo nič jasno, kajti včasih je bilo to vendar nekaj najbolj samoumevnega.

Ob tem je treba opozoriti, da se socialna doktrina katoliške Cerkve od tega radikalno razlikuje. Tukaj ne gre zgolj za papeževo encikliko Caritas in veritate iz leta 2009, ki bi morda kazala na oportunizem, pač pa za celo vrsto drugih dokumentov in navsezadnje tudi kontinuiteto. Dejstvo je, da je Cerkev pri socialnih vprašanjih bolj levičarska od marsikatere socialistične stranke. Zato ni nikakršno naključje, da je kardinal Peter Turkson podprl protestnike. Mimogrede, zadnji odstop Gilesa Fraserja, kanonika v cerkvi sv. Pavla, pred katero so se utaborili protestniki gibanja Occupy London Stock Exchange, kaže na očiten razcep pri anglikancih.

Zelo se motijo tisti, ki pravijo, da ne bodo protestniki nič dosegli, da so preveč naivni, celo neumni in tako dalje. Mnogo so že dosegli, vprašanje je le, koliko bodo še. Konec koncev, ali bi si kdo še pred letom upal zamisliti, da bodo nekoč javno razpravljali, ali se kapitalizem sploh splača ohraniti ali ne?