Mladi so danes premalo drzni

Režiser Emil Aberšek (60), ki že polnih 33 let kot mentor vzgaja mlade v kritične spremljevalce gledališča, je s svojo novo ekipo - vsake tri do štiri leta se skupina generacijsko menja - na oder tokrat postavil domišljijsko igro za mlade. Se spominjate trenutka, ko vas je oder začaral? "Mislim, da je to neugotovljivo. Že v osnovni šoli smo radi igrali v gledaliških krožkih, v srednji, ko smo bili abonenti celjskega gledališča - obiskoval sem gimnazijo v Velenju -, pa sem doumel, da mi gledališče nekaj več pomeni. Pisalo se je leto 1968, časi so bi nemirni, v svetu so se dogajale dramatične stvari ... In prav takrat je v meni dozorevala ta ljubezen do gledališča; počasi in zanesljivo. Zaradi težav z glasilkami so mi odsvetovali, da bi šel za igralca; in sem se odločil za režijo, ki mi je prav tako ponujala precej široko polje delovanja. Med študijem na AGRFT sem se poskusil tudi kot asistent in statist v ljubljanski Drami. To je bila takrat delovna študijska obveznost. Ker nisem bil iz Ljubljane, sem imel vedno čas, saj se mi ni mudilo domov. In v tistem obdobju sem spoznal kar nekaj nadvse zanimivih ljudi: igralce Rudija Kosmača, Majdo Potokarjevo in vrsto drugih, pa režiserja Slavka Jana in Mirana Hercoga, ter seveda Mileta Koruna, ki je bil moj profesor in mentor ... Prav ponosen sem, da sem jih imel čast spoznati." Po študiju na AGRFT vas je pot zanesla na Primorsko, natančneje v Novo Gorico ... "Res je, a v Novo Gorico, kjer živim še danes, sem prišel povsem slučajno. Po prvotnih načrtih sem bil namreč - še danes se spominjam datuma - 21. junija 1973 namenjen v Celje. Pa se je zgodilo, da je Bojan Štih, takratni direktor celjskega gledališča, tisti dan odpovedal sestanek, skoraj sočasno pa me je poklical Jože Babič iz Primorskega dramskega gledališča, ki je tedaj kot meteorit žarelo na slovenskem gledališkem nebu ... In tako sem se, namesto v Celje, odpeljal na sestanek v Novo Gorico. In ni mi še žal."