Ženska, ki spreminja pravila igre

Iskriv pogled, svetli dolgi lasje, sproščena drža in topel nasmeh, ki skoraj ne izgine z obraza. V uri pogovora smo od previdnega tipanja šli čez nekaj resnih tem in se na koncu glasno smejali med njeno razlago, zakaj so nogavice idealno darilo.

Med fotografiranjem smo opazovali, kako so ljudje pristopali k tebi in te nagovarjali. Z vsakim si bila izjemno prijazna, namenila si jim besedo, nasmeh – to mora biti včasih tudi naporno.

Na nek način sem se tega navadila že zelo zgodaj, ker sem začela zmagovati pri petnajstih, šestnajstih letih. Če sem hotela postati vrhunska športnica in kasneje ostati v vrhu, sem morala hitreje dozoreti in odrasti v svojem razmišljanju. Z uspehi je prišla tudi prepoznavnost, interakcija z ljudmi, česar nikoli nisem doživljala kot obremenitev. Gre za podporo, ki jo čutim in jo želim na nek način vrniti. Sploh če govoriva o najmlajših: ko sem bila otrok, mi je zelo veliko pomenilo, če me je moja vzornica opazila, se mi mogoče nasmehnila, me pozdravila ali se mi podpisala. Zdaj poskušam tudi sama vrniti z enakim. Vem, da otrokom lahko polepšam dan in jim dam dodatno motivacijo -  to motivira tudi mene!

Poleg tega, da si vzornica mlajšim in jih spodbujaš, si tudi uporabila svojo prepoznavnost ter aktivno podprla družbeno pomembne projekte. Od dobrodelnih tekov, pogozdovanja, do izjemno osebne in resne teme, motenj hranjenja pri športnih plezalcih. Kot mlada tekmovalka opozarjaš na stvari, ki bi jih morali izpostaviti in reševati bistveno starejši ljudje na odgovornih položajih.

Povod za moje ravnanje so bili ujeti pogovori osem- in devetletnih deklet o tem, da bi bile prav tako močne kot katera od sotekmovalk, če bi le izgubile par kilogramov. Zdelo se mi je strašno žalostno. Vsi govorijo o tem za hrbti tekmovalk, javno pa nihče, ker gre za zelo občutljivo temo. Zato sem se izpostavila. Bilo me je strah odzivov, pa čeprav sicer nisem oseba, ki bi se pretirano ozirala na to, kaj si o meni mislijo drugi. Za vsem, kar napišem ali rečem, tudi stojim. Dolgo sem zbirala pogum in izbirala prave besede, da bi na koncu prišlo od mene jasno sporočilo. Vedno sem bila namreč zagovornik tega, da se ukvarjaš s športom na zdrav način – kariera je zelo pomemben, a majhen del življenja. Pred njo in za njo pride veliko stvari in nočem, da si uničujejo življenje. Svoje razmišljanje sem želela prenesti na mlajše in verjamem, da se bo na tem področju tudi nekaj spremenilo. Zame je to pomembna tema - počutila sem se, da sem končno na točki, ko lahko o njej javno spregovorim.

Foto: Lexus Slovenija

Kot vemo, nimaš športnega psihologa, ki bi ti pomagal pri osebnostnem razvoju - delaš s trenerjem in sama s sabo. Kako ti tako dobro uspeva pri tvojih letih?

Iskreno povedano - obsedena sem s plezanjem. Neprestano procesiram, kako sem se počutila na treningu, na oprimkih, kaj bi lahko naredila bolje, kaj bom naredila naslednji dan … Pomagam si z vizualizacijo - kako bo na tekmi, kako bo na olimpijskih igrah. Vse to so stvari, ki se nenehno vrtijo v moji glavi. Že od otroštva sem iskala načine za izboljšanje, poglobila sem se vase in premišljevala o tem, kako bi lahko stvari naredila še bolje. Pravi razlog, da v začetku nisem imela psihologa, je bil pravzaprav strah, morda bi mi nehote porušil rutino. Že takrat sem namreč imela razvite določene ustaljene postopke, ki jih uporabljam še danes. Psiholog bi morda želel spremeniti moj način razmišljanja in bi me po nepotrebnem zmedel. Sicer pa s trenerjem Romanom Krajnikom veliko delava na tem področju. V bistvu je on tudi moj psiholog, po treningih se veliko pogovarjava, zato nimam občutka, da bi dodatno potrebovala še koga. Sem pa zdaj že veliko bolj odprta tudi za drugačne pristope in če se mi bo kdaj zdelo, da potrebujem nasvet strokovnjaka, ga bom verjetno tudi poiskala. Zaenkrat pa ne, ker ne vidim potrebe, da bi spreminjala stvari, ki odlično delujejo.

Kakšen pomen daješ instinktu? Se ti je kdaj zgodilo, da si popolnoma napačno precenila situacijo ali človeka?

Mislim, da se boš vedno prav odločil, če se res poslušaš. Moj občutek me še ni prevaral, pa tudi v plezanju je sestavni del procesa. Ko pogledaš smer, včasih ne veš točno, kako se je boš lotil in greš vanjo čisto po instinktu. Če sem ga kdaj hotela prelisičiti, mi je bilo na koncu vedno žal, da mu nisem rajši sledila. Podobno je tudi z ljudmi - enostavno veš, s kom se boš ujel.

Samozavest je pri športnih uspehih ključen dejavnik. Kako pomembne so za vrhunske športnice podrobnosti, kot so urejeni lasje, nohti, ličenje - seveda kot pika na i na vse fizične in psihične priprave?

Zelo! Osebno mi največ pomenijo pobarvani in umiti lasje. Vsakič, ko pridem od frizerja, se počutim čisto drugače, boljše. Pa zdrava in negovana koža, sploh ker sem imela v preteklosti z njo kar nekaj težav. Že takrat sem bila javna oseba in mi je bilo neprijetno pozirati za fotografije. Seveda največ samozavesti pridobim na treningih; po njih vem, da sem v formi, močna, vse ostalo so finese, ampak dajo svoj pečat. Na tekmah nujno potrebuješ ta občutek ženstvenosti. Sicer si ne lakiram več nohtov, ker jih je pri plezanju težko vzdrževati – vedno se najde kdo, ki bi komentiral okrušen lak. Tudi ličenje se mi za tekme zdi nepraktično, ker si vedno brišem obraz. Ampak včasih uporabim črtalo za oči in tudi to doda svoje. Včasih pač potrebuješ drobne malenkosti, na primer, če je tekma ravno v obdobju mesečnega perila. Ne moreš je spustiti, si pa lahko tudi na takšen način pomagaš, da se v svojem telesu počutiš malo bolje.

Foto: Grega Valančič

Okrog tebe je ogromno ljudi, ampak verjetno so le redki del najožjega kroga?

Vedno sem bila mnenja, da moraš imeti okrog sebe ljudi, ki jim popolnoma zaupaš, a da je takšnih malo. V prvi vrsti so to seveda moji starši, ki me podpirajo od začetka. Bili so moj prvi sponzor, kupili so mi prvi pas, plezalke, magnezij, me vozili na vse treninge in tekme. Potem je tu Roman Krajnik, najboljši trener na svetu, s katerim vsak dan preživim po več ur – zanj so sicer pomembni tudi rezultati, a postavlja v ospredje moje dobro počutje. In še najožja ekipa: Tilen, Florian in fizioterapevt Matej. Ljudje, ki se jim lahko zaupam.

Kaj pa druženje v prostem času? S kom greš zvečer ven?

Sem v letih, ko se moje prijateljice poročajo in imajo otroke, pa jim običajno zmanjka časa za ostalo. Največkrat grem ven s plezalnimi prijatelji. S trinajstimi leti sem prišla v mladinsko plezalno reprezentanco, ki je postala moja druga družina. Skupaj smo preživeli veliko lepih in težkih trenutkov, tudi zdaj se večinoma gibljem v njihovem krogu. Potem imam pa še prijateljici, s katerima se dobimo vsaj enkrat letno - ena v tujini igra rokomet, druga pa nogomet.

Kam bi šla s prijatelji na svoj dan brez treninga – čez dan skakat s padali, zvečer plesat v klub, na koncert?

Verjetno bi se odločila za koncert … po klubih v Sloveniji me ne boste videli (smeh). Se pa še zdaj spomnim nočnega kluba na Kitajskem, ki je bil res nekaj posebnega. Tja bi se z veseljem vrnila!

Kakšen koncert?

Mogoče tehno ali house tehno, všeč mi je tudi Steve Aoki, ampak on je bolj za klubske nastope. Ali pa bi šla poslušat katero od slovenskih skupin: Mi2, Siddharta …

Katere izvajalce imaš obvezno na seznamu predvajanja?

Moj nabor glasbe je res širok, vse se najde na njem: rap, house tehno, deep house, pa kakšne španske pesmi, seveda tudi slovenske – vse je odvisno od trenutnega razpoloženja.

Kam bi te pa odneslo na daljše počitnice?

Na plažo. Izven sezone je zame pravi počitek na plaži, s soncem in toplo vodo, mrzle ne maram. Plezalke ostanejo doma, nadmorska višina pa je nič metrov.

Vemo, da rada potuješ. Imaš že kakšne načrte za raziskovanja v bližnji prihodnosti?

Hmmm, šla bi v Južno Ameriko, tam še nisem bila, v Čile in Peru. Pa v Mehiko in na Karibe. In seveda na Japonsko, no, pa tudi sicer me vedno vleče v Azijo.

Včasih je treba bližnje in sebe malo pocrkljati. Kakšna darila jim izbiraš?

Nekaj uporabnega in praktičnega. Gledam s svojega vidika: če dobim darilo, ki ni praktično, se bo na njem nabiral prah. Bom pa vedno vesela, če mi za rojstni dan prineseš nogavice! Kolegu smo na primer kupili toaletni papir, veliko toaletnega papirja, je že vedel zakaj (smeh). Pogosto kupim kaj smešnega, prisrčnega - stvar, ki jo ima oseba rada in ki pokaže, da jo dobro poznam. Ali pa spomni na kakšno skupno doživetje. Kot gumi bombone za prijatelja, ki jih neprestano je. Pa tic-tac in pilico za kožo …

Imaš tudi sama najrajši premišljene pozornosti?

Ja, če mi kdo prinese darilo, povezano s skupnim doživetjem, mi s tem pove, da se je spomnil določene podrobnosti o meni. Poslušal me je in se potrudil, da me spozna, kar mi pomeni veliko več, kot da bi mi prinesel kakšno dragocenost.

Pa če bi si zdaj sama izbirala darilo? Prosim, razmišljaj vsaj malo ekstravagantno, da ne bodo ravno bombončki, toaletni papir ali pilica.

Mogoče kakšno torbico. Malo večja bi bila, črno-bela s kockastim vzorcem, ampak res lepo izdelana.

Že večkrat smo te na dogodkih in modnih snemanjih lahko videli v različnih zanimivih in zelo ženstvenih opravah. Na kaj si pozorna, ko si izbiraš oblačila?

Vedno iščem nekaj posebnega, izstopajočega, morda še bolj po slogu kot po barvah. Rada grem izven pričakovanega, da me pogledajo in rečejo: »O, takšne te pa nismo vajeni, ampak ti res pristaja!«

Katera barva ti je najbolj všeč?

Zdi se mi, da mi zlata res pristaja.

Še zadnje vprašanje: bi šla za teden dni raje na napredni tečaj dinamične vožnje, intenziven plesni tabor ali v prestižno kuharsko šolo?

Uuuuu, absolutno v kuharsko šolo! Doma zelo rada kuham, sicer ne vsak dan, ampak vedno kaj eksperimentiram in preizkušam različne recepte. Dobra ideja! Nekaj, česar še nisem poskusila, pa bi z veseljem.

Foto: Lexus Slovenija