Podatki in ukrepi

Sklepi, odločitve in še bolj vse konkretne izvedbe so v primeru napačno pridobljenih informacij slabe. Lahko tudi škodljive ali celo nevarne. Poglejmo primer pridobivanja podatkov, ki lahko predlagatelje prometnih zakonov spodbudi h kakšnim novim oslovskim zakonskim členom.

Do mene je prišel že cel bataljon podobnih primerov, a izbral sem takega, ki nas v zimskih dneh vsaj malo pogreje; torej motorističen. Dogodek je sila običajen, a kljub temu, kakorkoli obračaš, boleč. Par iz tujine, take, ki jo umeščamo med bolj civilizirano ozračje od našega, se je odločil naše kraje odkrivati na dveh kolesih. Motor jima tudi sicer ni tuj in naše zavite ceste, hribi in pognojene njive so obetali zanimivo poletno dogodivščino. Pri znancih sta si izposodila motor in krenila na pot.

Pred hotelom je možakar, še nekoliko nevešč motorja, premalo odrinil bočno stojalo in motor se je med parkiranjem in postavljanjem na nogo prekucnil ter nesrečno poškodoval nogo partnerke. Nič strašnega, a dovolj, da je bilo bolje poklicati rešilca. Za njim je pred hotel prišel tudi policist in v poročilo zapisal, da je šlo za neprilagojeno hitrost. S tem je naredil prvi korak na poti določanja napačne prometne politike v prihodnje. Če se na tej točki poslovimo od nesrečnega para in našega sodnega sistema ter njegovega samosvojega dojemanja hitrosti, pa se ne smemo izogniti vprašanju, koliko takih podatkov vstopa v raziskave in "posnetke" dejanskega stanja.

Poglejmo še drugačen, a hkrati podoben primer. Na kratki kilometrski razdalji se ob določenih vremenskih razmerah v ovinku A že leta zgodi precej zdrsov in nesreč, v podobnem ovinku B, nekaj 100 metrov naprej, pa ne. Policisti napišejo, da se v ovinku A nesreče zgodijo zaradi neprilagojene hitrosti. Zakaj prav v zavoju A toliko ljudi vozi prehitro, morda niti ni vprašanje za policiste, čeprav tudi; huje je, da so do tega vprašanja brezbrižni tisti, ki se za naš denar ukvarjajo z reševanjem tako pomembne zadeve, kot je varnost v ovinku A in B.

Zanimivo pa je, da se na podlagi "verodostojnih" podatkov odločijo pred ovinek A postaviti tablo z nižjo hitrostno omejitvijo. Če ta ukrep ne bo zalegel, imajo na zalogi še vsaj svetlobne table, prilagodljivo signalizacijo in seveda priljubljeno dokazno gradivo ̶ kamere. Pa se zgodi čudež. Postavijo novo opozorilno tablo. Pa ni nič bolje, kar še ni čudež, a potem se le zgodi.

Kmalu zatem cestarji po svojem planu dela, neodvisno od tistih, ki so postavili novo tablo (!), popravijo in preplastijo še del ceste, kjer zavije ovinek A. Tistega, kjer je ovinek B, so že pred leti. Zdaj naenkrat zdrsov in nesreč tudi na ovinku A ni več. Sklep? Včasih pač traja nekoliko dlje, da začne tabla za zmanjšanje hitrosti delovati, kot mora.

In za konec še vprašanje za glavni dobitek: s kakšnimi podatki operirajo cestni strokovnjaki na Poljskem, da so se pred kratkim odločili za povišanje hitrosti na avtocestah? In podvprašanje: mar naši nimajo podobnih ali nemara celo boljših podatkov, saj se vendar vozimo v bolj varnem okolju kot Poljaki. Ali pač ne?

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.