Ne bom se več jezil

Tako se v prihodnjem letu ne bom jezil, ko bo pred menoj vozil „konstantnež“. Saj jih poznate, to so tisti pametnjakoviči, ki zase menijo, da so varni vozniki in to zgolj zato, ker ne vozijo več kot 70 km/h. A kaj, ko se s to hitrostjo premikajo tako izven naselja kot tudi skozi naselje. No, poizkusil bom ostati miren.

Ne bodo me ob živce spravili mečkači, ki se iz stranske nikakor ne znajo vključiti na glavno cesto, kaj šele zapeljati v krožno križišče. No, ne bom jim trobil, naj že enkrat speljejo. Pred leti sem nekomu na kratko „popibbipal“, pa se je nato zaletel v avto pred seboj. Še danes me vest peče zaradi tega, pa čeprav škode tedaj praktično ni bilo. No, prihodnje leto bom strpen in razumevajoč – niso „mzleti“ krivi, da sem jaz pozen!

Ne bom kritiziral prepotentnežev, ki mi na povsem zabasani obvoznici pripeljejo tik za rit, blendajo in trobijo, naj se jim umaknem s poti. In se seveda čudijo, zakaj tudi jaz na ta način ne preganjam vozil pred menoj. Odločil sem se, da si bom na zadnjo šipo zmontiral tak zaslon, kot ga imajo policisti s providami. A na mojem displeju bo pisalo: „Ne teži, poglej naprej, je kolona - bodi vesel, da se vsaj premikamo!“

Takoj bom pozabil, da sem v zastoju izgubil dvajset minut zaradi praznega gradbišča sredi avtoceste. Si bom pač lagal, da so delavci zagotovo imeli pametne razloge. Morda so šli „štrajkat“, ker jim brezvestni direktorji ne plačujejo prispevkov. Ali pa zgolj zato, ker so jih stlačili v majhno garsonjero brez tople vode.

Ne bom se vznemiril, ko bom spet srečal policista, ki po ljubljanski obvoznici vozi 140 km/h (namesto 80 km/h), ker se mu pač mudi v postojanko na Brdu. Še huje: skušal bom ostati miren, ko bom, kot že mnogokrat doslej, videl, da se policistom iz ljubljanske Trdinove ulice spet brez sirene mudi v pisarno in jih zato prav nič ne skrbi, da je Miklošičeva ulica vedno polno pešcev. Da na tistem mestu ponoči množice kar na cesti grizejo najboljši burek v mestu in da je na istem mestu čez dan prometni kaos, saj so vozniki bolj kot na pešce pozorni na prosta parkirna mesta. Seveda bom veliko težje požrl cmok v grlu, ko mi bo nato kolega brezvestnega policista napisal kazen, ker sem se na prazni ravnini spozabil in peljal za deset prehitro.

A nočem, da bi te moje obljube razumeli kot, da bom v prihodnjem letu redno nastavljal še drugo lice. Ali da bom postal flegmatik, ignorant oziroma neopredeljeni. Prosim, ne. Saj dam prav Primorcem, ki pojejo „problemi so, problemi bodo, klinc jih gleda!“. A problemi so na svetu, da imamo kaj početi, kaj reševati.

Moja božično novoletna obljuba kot urednik Avtomota naj bo torej tudi ta, da se bomo prihodnje leto na našem portalu še bolj ubadali s cestno problematiko in skušali vsaj s članki dvigati vozniško kulturo na naših cestah. Pa čeprav bodo to samo kapljice v morje.

Ker je pred nami tista čarobna noč, bi vsem zaželel vesel božič in vse dobro v prihodnjem letu. In kot poje Iztok Mlakar: „Ta noč je sveta in da ne bo greha, naj bo vesel božič še njim.“ Vesel božič želim torej tudi konstantnežem, mečkačem, prepotentnežem, gradbincem in policistom ...