Kolumna: Dirkališče ni problem

... ni nekaj kar bi nas moralo prav posebej skrbeti ali nekaj zaradi česar bi nam moralo biti nerodno. Ta "bolezen" tako in tako spremlja vse tržno potrošniške in na znamkah sloneče slojevske družbe. Imamo celo vrsto z avtomobilizmom povezanih podjetji ter inovativne, spretne in hrabre dirkače, ki so sposobni iz malo stisniti veliko. Še celo vrsto razlogov za dirkališče bi lahko našli. Pa poglejmo, zakaj ga nimamo.

Z dirkališči se srečam le nekajkrat na leto. Motocikle in avtomobile sem preskušal (in jih še) na približno 15 dirkališčih v Evropi in Ameriki. Na treh sem tudi dirkal. Na tej točki se moje poznavanje in razumevanje dirkališč bolj ali manj konča. Po osebnem prepričanju je to premalo, da bi si upal o tej temi bolj konkretno in resno diskutirati, a na tem mestu bom zaradi enega samega razloga ta eksperiment vseeno preskusil. Razlog je sila enostaven. K razmišljanju o dirkališču me že dobro leto napeljuje pogosto zmotno pričakovanje, da bi poligon varne vožnje lahko nadomestil naše domače dirkaške potrebe. No, o centrih varne vožnje vem precej več. Pred in po tem, ko smo idejo o poligonu zapisali kot cilj, sem se z obiskovanjem različnih centrov za varno vožnjo sistematično ukvarjal. Operativne in tehnične težave, poslovanje, vsebine, kadri in podobno so bile le del projekta, ki je potekal preden je bilo mogoče primerljiv center postaviti tudi pri nas. In zdaj k bistvu. Že v času, ko je izbrano zemljišče šele dobivalo svojo približno podobo, se je v javnosti že razglabljalo o tem, da bi tam moral biti tudi prostor za dirkanje. Na tej točki se moramo ustaviti pri vprašanju ali sta center varne vožnje in dirkališče komplementarni vsebini. Odgovor ni tako enostaven, kot se zdi iz ust nekaterih zapriseženih 100 % varuhov prometa, ko pravijo, da center varne vožnje in dirkanje ne gresta skupaj. Da na tem mestu ne zaidemo v pretirano teoretiziranje, naj bo dovolj sicer zelo splošen in povsem neproduktiven komentar – odvisno od koncepta zasnove centra varne vožnje na eni strani in dirkaških »apetitov« na drugi. Znanih je nekaj povsem dobrih primerov »sožitja« dirkaških in »varnostnih« vsebin. Res pa je tudi, da je več takih, kjer se vsebini prepletata na način, ki ni v prid ne eni ne drugi dejavnosti. Pri teh je varnostni del praviloma v podredni vlogi.

Slovenska nacionalna avtomobilistična zveza se je odločila, da ima varnost prednost pred dirkanjem. Vzemimo to kot dejstvo, ki ne rabi dodatne razlage. Nemara je v podkrepitev te odločitve dovolj zapisati le to, da je za državo, ki je na repu prometne varnosti v Evropi, prioriteta reševanje življenj na cestah in manj razvoj dirkaškega podmladka. Pravzaprav narobe, ne za državo, za AMZS, ki je ta projekt izpeljala popolnoma sama. In zdaj nazaj k bistvu. V dobrem letu delovanja novega centra skoraj ni minil teden, da ne bi nekdo izrazil želje po tem, da bi tam dirkal, preskušal nastavitve avta, do konca zdrsal pnevmatike, se s kolegom pomeril v hitrosti… In tako se je, tam nekje pred začetkom letošnjega poletja, začel moj razmislek o dirkališču. Če toliko ljudi hoče dirkališče, zakaj ga nihče ne postavi? Pa ne mislim mega kolosov za moto GP ali F1, nekaj takega kot je pri Benetkah ali kaj podobnega. V Angliji, Španiji, Skandinaviji in še marsikje drugje takih manjših dirkališč kar mrgoli. Ker je ekipa, ki jo vodim, že več kot dve leti polno zaposlena z načrtovanjem in pogovori o izgradnji še enega poligona, je bila izdelava projekcije za dirkališče enostaven odvod. Potegnjeno pod črto je stvar bolj ali manj primerljiva. Ključen problem je pridobitev zemljišča, dovoljenj in soglasij za izgradnjo in delovanje. Ta problem je sicer velik, a vendar rešljiv. Prepričan sem, da je od dneva, ko v Sloveniji stoji sodoben in velik center varne vožnje, zemljišče lažje pridobiti kot prej. Županom in drugim, tudi različnim civilnim združenjem, ki v takih centrih pogosto vidijo dejavnost, ki pregloboko poseže v naravni in živalski svet, je zadaj lažje na delujočem primeru pokazati, da tovrstni centri okolja ne obremenjujejo čezmerno. Seveda pod pogojem, da so zgrajeni skladno z vsemi domačimi in evropskimi smernicami za gradnjo tovrstnih objektov. Druga reč je, da je zemljišče treba kupiti. No, ni treba, a zdi se da je realnost pač taka, da države varnost in avto moto šport pač ne zanimata. Vsaj ne toliko, da bi kakšen del zemljišča, ki je v lasti države in nima več prave kmetijsko – gospodarske vrednosti, namenila za razvoj tovrstne dejavnosti. Zemljišč, ki bi jim lahko dali omenjeni pečat ni malo, predvsem pa jih je povsem dovolj, da bi se med njimi našlo nekaj najbolj primernih. Da bi država gospodarila z našo zemljo kar najbolj vestno, bi ji investitor lahko predlagal dolgoletno najemno razmerje. Tovrstnih primerov je v tujini veliko, kar ne čudi, saj je to najbolj ugodna izbira za oba - lastnika neuporabne zemlje in investitorja. Pustimo državo in njena (naša) zemljišča za zdaj ob strani in poglejmo druge težave pri gradnji takih objektov.

Izgradnje tovrstnih objektov v resnici niso nič bolj zapletene kot izgradnja velikega trgovskega centra, logistične baze ali kakšnega srednje velikega obrtno trgovskega centra. Vse omenjeno raste po naših krajih hitreje kot se uspe obnavljati nastavljena GPS karta. Tudi vsi ti projekti naletijo pri pridobivanju dovoljenj na enake zahteve in probleme. Vse je enako, od zapletenih in zamudnih uradniško pravnih postopkov do nesoglasji z interesi lokalne skupnosti, naravovarstvenikov in drugih društev in organizacij za ohranjanje in zaščito lokalnih posebnosti. Logično vprašanje vsekakor je, kako je mogoče, da se vsi prej omenjeni uspejo bolj ali manj hitro zediniti, da je del zemljišča v njihovem kraju vredno dati za trgovski center, pa čeprav gre praviloma za zelo arhitekturno enolične in neprivlačne hangarje, ki s kakšno tradicionalno okoljsko značilnostjo nimajo prav nič skupnega. Tovrstni objekti v neposredno okolje tudi sicer zelo močno zarežejo, saj njihova masovno naravna dejavnost izrazito poveča dnevni migracijski tok ljudi. Zakaj se torej pri trgovskih centrih vse skupaj zloži skupaj, pri dirkališču pa ne? Zaradi denarja že ne, ker je tega dovolj. Pozabimo na državo, kot rečeno nas ta v tem trenutku še ne zanima, pa kaj bi nas, saj tudi mi nje ne, če razmišljamo o poligonih varne vožnje, dirkališčih in podobnih banalnih rečeh. Denarja za gradnjo je doma in v tujini dovolj. Investitorjem je treba (le) predstaviti dobro pripravljen poslovni načrt. To je vedno dobro tudi za tistega, ki se v tak posel podaja, saj je to trenutek resnice, ki tudi predlagatelju posla pove ali je to pametno iti ali ne. Kot rečeno se z dirkališči ne ukvarjam do te mere, da bi na tem mestu lahko suvereno rekel ali bi poslovni načrt investitorje prepričal ali ne. Povem pa, da smo kar nekaj časa vse tiste, ki so prišli z dirkaškimi željami na poligon varne vožnje, vprašali naslednje; OK tukaj se dirkati ne da, ampak koliko pa bi vi dali za, recimo pol ure, eno uro ali kolikor pač že, za to, da je proga popolnoma vaša in lahko počnete kar hočete? Veliko jih ne bi dalo nič, ker bi bilo prav, tako jih je večina rekla, da bi bilo to v naši državi zastonj. Z njimi se sicer popolnoma strinjam ampak mojih, prepričan sem pa da tudi vaših, investitorjev to ne bo prepričalo, da bi šli v ta »dobičkonosni« posel. Drugi so razmišljali v višini do 50 EUR za pol dneva ali vsaj 4 ure. Ti so v razmislekih vlekli primerjavo z verjetno najcenejšim dirkališčem v Evropi, ki pač (še ni) v Evropi in je videti kot kup nesreče, le proga je še taka kot je bila. In potem so tu še različni prireditelji posebnih dirkaško promocijskih dogodkov. Ti bi lahko predstavljali vir »korektnega« zaslužka, a jih v letu vsekakor ne bo dovolj, da bi popravili slab finančni izid. Morebitno dirkališče bi pri teh promocijsko – dirkaških projektih moralo računati tudi na nekaj tekmecev na trgu, ki to storitev na bolj ali manj privlačen način že ponujajo. Vključno s centrom varne vožnje, ki pod določenimi pogoji, ki pa za naročnike pogosto niso sprejemljivi, pripravi tudi različne tovrstne (ne sicer dirkaške) programe »adrenalinskih« doživetji.

Pa smo tam. Trenutek resnice. Smo ali nismo narod za dirkališče? Če smo, potem bo treba, ko ga bomo imeli, nekaj plačati, da se bomo po njem vozili. Žal ga nismo (niso) zgradili v času socializma, da bi ga danes (morda) še vedno lahko uporabljali po kašnih sindikalnih cenah, če ga ne bi kakšen tajkun vmes že sprivatiziral. Ampak zgoraj zapisani naslov vseeno drži. Eksperiment z dirkališčem manjših mer in z osnovno filozofijo proge ustrojeno bolj po meri motoristov kot pa avtomobilistov (prvi k hiši prinesejo veliko več denarja kot drugi) bi verjetno celo uspel. Nujno bi bilo, da bi imel zraven še lokal pa pizzerijo, garažo za hrambo motociklov, servis za menjavo pnevmatik, gokrade, progo za 4x4 in še nekaj drobnarij, ki poskrbijo, da se tam vsak dan nekaj dogaja. Tak poligon stane od 2 - 4 milijonov evrov in seveda naprej, glede na apetite. Cena je v veliki meri odvisna od potrebnih gradbenih del in seveda od morebitnega nakupa zemljišča. Ampak zneski niso prehudi in se jih da zagotoviti. Ker se nihče (še) ni odločil za gradnjo dirkališča se lahko vprašamo ali tisti, ki jih to mika, v resnici nemara dvomijo v finančno uspešnost takega projekta (torej v morebitne uporabnike), saj drugih izgovorov v resnici ni. Kot rečeno - zemljišče je mogoče dobiti in denar tudi je. Da ne bo pomote, recesija ni zmanjšala možnosti za gradnjo ampak prav nasprotno, ceneje kot je mogoče graditi danes se ni dalo še nikoli. Vsake toliko se sicer pojavijo megalomanski projekti, ki ciljajo na vsaj moto GP, če ne kar direktno na F1, a teh ne bi na tem mestu niti komentiral. Manjši in povsem spodobni objekti, bi bili za začetek povsem OK.

Obstaja pa še druga pot. Do volitev je še ravno toliko časa, da bi se lahko organizirala civilna iniciativa. Zdaj ciljam tudi na vse tiste, ki bi dirkali zastonj. Recimo, da bi se motoristi enkrat, samo za trenutek, poenotili in se podpisali pod peticijo, ki bi jasno utemeljevala potrebo po takem objektu. Lahko bi dokazali, da tovrstni objekti v razvitih okoljih obstajajo in imajo svoj športni, vzgojni in celo varnostni pomen. Še več. Lahko bi celo pokazali na zemljo, ki je v državni lasti in ni nikomur v interes ali korist. Lahko bi našli župana motorista, taki namreč tudi obstajajo, ki bi imel posluh za tako reč. Lahko bi se povezali z modelarji, gasilci, reševalci in kaj še vem kom, ki bi tak prostor sem ter tja uporabljal za svoje vaje, treninge in tekme ali pa bi tam občasno priredil kakšno proslavo, zabavo, koncert ali veselico. Na tak, prostovoljski način, smo skoraj že na koncu poti. Politika pogoltne cmok in si kupi volilni mir, županu je tako tudi lažje, saj v ideji ni njeni izvedbi ni popolnoma sam. Zemljišče torej imamo. Za, recimo, simbolično mesečno najemnino, ki bo enaka vsaj 50 let. Lokalna skupnost začuti dejavnost kot svojo, saj je v delovanje centra vpeta. Prav tako lokalni ali regijski MK poskrbi, da motoristi vsako leto otroke varno pospremijo na njihovi prvi poti v šolo, da pridejo sem ter tja srednješolcem kaj povedat o neumnem in nevarnem drvenju po cestah, nastopijo v preventivnih akcijah skupaj z inštruktorji varne vožnje, policijo itd.. Lokalno skupnost torej tudi imamo. Samo še denar. Kot sem rekel, denar je najmanjši problem. V takem primeru, ko zemlje ne bo treba kupiti, ko bo mesečna renta nizka in volja ljudi do takega objekta izkazana se bo investitor hitro pokazal. Zagotovo! Bo kaj?