Bugattijev tank

Na videz okorni dirkalnik se je namreč precej razlikoval od vsega, kar je Bugatti do tedaj ustvaril, pa tudi od večine tedanjih avtomobilov. Z zgolj dvema metroma medosne razdalje je bil tudi precej manjši od tedanjih dirkalnikov. Zaradi precejšnje podobnosti z britanskimi tanki, ki so se pojavili na bojiščih prve svetovne vojne, so mu ljudje kmalu nadeli vzdevek "tank".

Po zasnovi je bil še najbolj podoben sodobniku voisin laboratoire, saj sta se oba zgledovala po letalskem krilu, vendar pa je bil veliko bolj zmogljiv, saj ga je poganjal zmogljivi dvolitrski vrstni osemvaljnik. Bugatti ga je sestavil z dveh štirivaljnikov. Vsaka izgorevalna komora je bila opremljena s tremi ventili, dvema sesalnima in enim izpušnim, ki jih je upravljala odmična gred nad valji. Glede na nastavitev je motor razvil moč od 56 – 75 kW (75-100 KM), ki se je na zadnji kolesi prenašala preko tristopenjskega menjalnika "transaxle", saj za običajni z motorjem spojeni menjalnik namreč zaradi izjemno dolgega motorja ni bilo dovolj prostora. Avtomobil je bil opremljen tudi s hidravličnimi prednjimi zavorami, zadnje pa so delovale s pomočjo jeklenice.

Na dirki v Lyonu leta 1923 so nastopili štirje bugattiji tipa 32. Kar trije so med dirko odstopili, edini preostali dirkalnik pa je osvojil tretje mesto. Kljub precejšnji uspešnosti ga je Bugatti zaradi precej slabih voznih lastnosti kmalu umaknil z dirk in v naslednji sezoni prvič nastopil z zelo uspešnim a povsem konvencionalnim tipom 35, pri katerem je odpravil tudi težave s trpežnostjo motorja, ki jih je povzročala preslabo uležajena ročična gred.