KTM RC8 1190

RC8 je oblikovan agresivno: ostri robovi, agresivne linije, povsem zašiljen zadek, pokončna šipica. Motocikel jasno naznanja značaj drugačnega, nekonfekcijskega in obenem brezkompromisnega superšportnika, obenem pa s tako zasnovo omogoča dobro vetrno zaščito. Vse je povsem nastavljivo in prilagodljivo: od višine sedeža in stopalk do ročice menjalnika in kota vpetja zadnjega blažilnika. Armatrurna plošča je pregledna in omogoča tudi preprosto merjenje časov na dirkališču.

Cevni okvir nudi veliko togost in stabilnost v vseh razmerah. Povsem nastavljivo vzmetenje White power odlično opravlja svoje delo, tako kot radialno vpete Brembove zavore. Kot takšna celota motocikel daje zelo dober, predvidljiv, lahkoten, natančen in zanesljiv občutek. Vse to, kar pričakujemo od KTM-a. Z minimalistično zasnovo in ob uporabi vrhunskih komponent je seveda tako kot terenski bratje „ready to race“.

Dvovaljnik ne dosega takih vrtljajev in moči kot štirivaljnik, poleg tega je deležen tudi nekoliko večjih tresljajev in zahteva odločno roko, toda zato se ponaša z večjim navorom (kar 120 Nm) in večjo prožnostjo. V odprtem prometu je to vsekakor dobrodošlo in uporabnejše. Po zaslugi tega je tudi pospeševanje zvezno – brez pretresov, zaradi česar je motocikel tudi na dirkališču zelo hiter. Ne nudi pa brutalnega občutka, kot ga želijo kakšni pozerji ali „dragracerji“. Drugi bodo, z izjemo vrhunskih dirkačev, priznali, da je 155 ′konjičev′ pri 176 kilogramih suhe mase in lahkotni ciklistiki povsem dovolj.

Superšportni dvovaljniki so redki. Odkar ni več Aprilie RSV Mile in BMW-ja R1200S, je pravzaprav le še Ducati 1198. Italijan je nekoliko močnejši in brutalnejši, a ni tako lahkoten in predvidljiv, obenem je tudi dražji. Seveda pa so japonski superšportni štirivaljniki cenejši od tega KTM-a, ki stane slabih šestnajst tisočakov. Če dodajamo ekskluzivne dirkaške dele, si ga lahko dodelamo še za nekaj tisočakov ali kupimo model z oznako R.