BMW Z4 sDrive 3,0i

Z1, Z3, Z4, Z4 …

Beemvejevo številčenje svojih roadsterjev si ne sledi po nekem logičnem sistemu. BMW-ju Z1 namreč ni sledil Z2, ampak Z3. Njegov naslednik je sicer nosil za cifro višjo oznako, torej Z4, vendar pa nova generacija zopet, že drugič nosi enako oznako. Vsem Z-jem so skupne dinamične vozne lastnosti, prepih okoli glave (če želimo) in športno-utesnjen občutek v notranjosti. Vsem je bila do sedaj skupna tudi platnena streha, novi Z4 pa se ponaša s kovinsko. Prvič!

Trdoglavi …

Streha torej? Ta je prvič trda in v celoti elektrificirana. Grajamo dejstvo, da se je potrebno za manever zlaganja in razprostiranja povsem ustaviti, večina dandanašnjih kabrioletov in roadsterjev omogoča strešno manevriranje do hitrosti 30 ali 50 kilometrov na uro. Je pa pohvalna zvočna zaščita in tudi škripanja sestavnih delov je pohvalno malo, sploh, ker gre za precej športno trd avtomobil.

Bolj "mačo"

Nežne linije BMW-ja Z3 so pri Z4 skorajda izginile. Skorajda, ker prvi Z4 vseeno ni ponujal posebej mačističnih potez. Novinec je zrelejši, njegov pogled je resnejši, bolj agresiven, s širokimi "ledvičkami" in razpotegnjenimi žarometi deluje prav jezno. Tudi notranjost je naredila korak naprej, Z4 se bohoti z bolj kakovostnimi materiali, ki slišijo na ime usnje, alkantara in aluminij.

Odličen položaj za volanom

Slab položaj za volanom in BMW sta dva različna pojma, zato kaj drugega kot pohvale tudi na tem področju ne moremo dati. Sedi se v zadnji polovici vozila (pogled na pokrov motorja vzbuja strahospoštovanje), nizko in športno utesnjeno, v odličnih sedežih. Nastavljanje bočnega oprijema je le ena od njihovih poslastic, s pomočjo katere oba potnika v vsaki situaciji najdeta perfekten položaj. Odlagališča? Lastniki enoprostorcev bi se ob njihovi številčnosti le posmehljivo zarežali, a za roadsterja jih je precej. Telefon in denarnica bosta svoje mesto brez težav našla, zadrege ne bo niti pri prevažanju prtljage. Prtljažnik sicer ni razkošen (predvsem je zelo plitek), a je dovolj dolg, da boste vanj spravili dva srednje velika kovčka. Težava prtljažnika je predvsem zelo majhna odprtina (ko je streha spuščena) in avtomobil bi moral imeti sistem za dvig strehe, ker v nasprotnem primeru vanj ni mogoče spraviti večjega predmeta.

Vožnja?

Z eno besedo? Odlična. V več besedah? Odlična, prvinska, športna, zabavna. Še z dodano razlago? Sedi se nizko, športno, v odličnih sedežih in z debelim, odlično oprijemljivim in neposrednim volanom v roki. Idealna razporeditev mase med prednjo in zadnjo osjo skupaj s čvrstim vzmetenjem zagotavljata odlično lego, nagibanja karoserije je zelo malo, o zvijanju karoserije pri zloženem ostrešju ni ne duha ne sluha, zato pa je občutiti vsako večjo grbino na cesti. A brez skrbi, po daljši poti ne boste izstopili povsem polomljeni, Z4 ostaja dovolj udoben. Pripomba leti le na športno naravnano sklopko, zaradi katere voznik potrebuje kar nekaj časa, da zmore nežno in brez cukanja menjati prestave.

Normal, sport, sport+

Testni Z4 je bil opremljen s sistemom nadzora vozne dinamike. Sprehajanje med programi normal, sport in sport+ se pokaže v spremenjeni odzivnosti, razlika je občutna. V najbolj športnem sport+ se sistem proti zdrsu koles izključi, stopalka za plin in krmilni mehanizem pa postaneta še bolj odzivna. Za igranje z zadkom je potrebno stikalo za DSC zadržati par sekund (šele takrat se ESP oziroma DSC izključi), potem postane Z4 igračka za tiste, ki svet radi gledajo postrani. Drsenje je enostavno in kontrolirano, tudi vozniki z dvema levima rokama se ga hitro lahko navadijo.

Brez prepiha do 100 km/h

Brez dvoma se Z4 najbolje počuti na zaviti podeželski cesti, pri hitri vožnji ali pa umirjenem "kruzanju". Zaradi majhnih steklenih površin je pogled nazaj malce okrnjen, pri parkiranju v mestih pa dolg nos tudi ne pomaga kaj dosti. S streho gor ali dol je na podeželju zabava vedno zagotovljena, ob zloženi strehi vetra ni čutiti nekje do 100 km/h (so pa tudi avtomobili z boljšo vetrno zaščito, bolj kot pihljanje moti vrtinčenje vetra okoli glave), pri avtocestnih 130 km/h pa ga je že precej več. Ne zgolj okoli glave, tudi piš vetra je mnogo bolj slišen. Potnika se tudi pri tej hitrosti lahko pogovarjata brez dviganja glasu, a daljšo pot po avtocesti vseeno priporočamo s streho gor.

Zvok zasvoji

Šestvaljnik v nosu je bil krivec, da smo v vsakem predoru spustili šipo (ali pa že pred tem ostrešje) in dodali plin ter se prepustili simfoniji. Prav tisti simfoniji, ki nas je spremljala tudi takrat, ko smo se z Z4 zapodili v ovinke. Šestvaljnik je odličen in dovolj dobro potegne že pri nizkih vrtljajih, pri pet tisoč vrtljajih se povsem prebudi in z veseljem zavrti do 7500 vrtljajev. Prihod moči je linearen in predvidljiv, pospešek do stotice v 5,8 sekunde pa poskrbi za konkreten pritisk v naslonjalo sedeža. Pohvalimo naj še natančen ročni menjalnik s kratkimi hodi in porabo, ki je ob umirjeni vožnji zlahka pod desetimi litri, na testu pa se je zaključila pri 11,4 litra.

Slabih šestdeset tisočakov ni malo, sploh ne, ker BMW Z4 (z redkimi izjemami) ni mišljen kot prvi avto pri hiši. A če denarnica to dopušča, potem z nakupom ne boste niti malo zgrešili. Vsak prevožen kilometer v tem avtomobilu predstavlja užitek, to je pravzaprav edino poslanstvo tega avtomobila. Podobno zna razvajati še nekaj konkurentov, od bolj umirjenega mercedesa SLK, živahnega porscheja boxterja ali štirikolesno gnanega audija TT s šestvaljnikom v nosu. V druščino lahko uvrstimo tudi alfo spider, ki pa je za razliko od ostalih gnana na prednji par koles, povsem drugačen pa je tudi njen karakter. Tukaj je željo po športnosti nadomestila umirjena eleganca, zato ne dvomimo, da so si kupci BMW-ja Z4 in alfe spider povsem različni.