Prvič sovoznik, pardon sopotnik

Funkcija, da te kap!

Za vse, ki ste na naših straneh zadnje par dni manjkali, naj povem, da sem minuli vikend sodeloval na 32. rallyju Saturnus. Na preizkušnji, za katero vemo tudi navadni smrtniki in ne le dirkaški fanatiki. Bil sem sovoznik mojega sodelavca Aleša Črnivca, nekdanjega dirkača, večkratnega državnega prvaka.

Hitro, a previdno

Nisva dirkala, ampak opravljala funkcijo predvoznika z oznako 00. Najina naloga je bila tako "čiščenje" proge oziroma opozarjanje navijačev, da bo šlo zares. Ker sva vozila le nekaj minut pred prvim dirkačem, sva morala biti hitra, a hkrati ni bilo potrebno pretiravanje, se pravi "tiščanje v smrt". In jasno, v zraku je bila tudi velika želja, da GTI-ja pripeljeva celega v cilj.

Testiranje v nevsakdanjih razmerah

Aleš je zato vozil z veliko rezerve. A meni se je vseeno zdelo presneto hitro, veliko hitreje kot bi zmogel sam. Eh, testiranja avtomobilov so nekaj, dirkanje pa čisto nekaj drugega. Mi je pa rally Saturnus povedal, da avti res veliko zdržijo. Koliko lukenj, koliko grbin, uf. Pa se GTI ni strl, motor se kljub segretju ni scvrl, platišča niso počila ... Toda avto smo obdelali v posebnem prispevku. Preberite ...

Rally je zanimiv, toda ...

Naj povem, da me je (doslej!) rally samo eno figo brigal. Rad sem pogledal dosežke rally-fotografov, tudi dirkalna tehnika me je vedno zanimala, a rezultati ... Ah, glede teh se s tole rally izkušnjo ni spremenilo nič. Še vedno mi je prav vseeno, kdo je zmagal. Menda nek Čeh - Vaclav Pech.

"Ta je pa dirkaška!"

Zato sem skorajdaj odkrito zehal, ko so se mi dirkači hvalili z rezultati - kar niso mogli doumeti, kako to, da midva z Alešem sploh nisva štopala vseh preizkušenj. Ko sem o tem dirkaškem hvalisanju za komentar prosil Aleša, sem izvedel, da so mnogi dirkači pač taki. Nakladači. Marsikomu tudi ni za verjeti. Kaj lahko bi frazo "Ta je pa lovska!" nadomestili z "Ta je pa dirkaška!". Jaz očitno za dirkača nisem.

Rally se vozi z glavo!"

Seveda vsi niso taki. Praviloma se boljši manj hvalijo, verjetno zato pri našem Alešu redko najdem te vrline. Sicer pa on tako ali tako pravi, da je bistvo v glavi. "Rally se vozi z glavo!" Pravi, da je imel veliko tekmecev z veliko bolj hudimi avti, ki so samo kdaj pa kdaj ustvarili dobre rezultate, saj so preveč pogosto odstopili.

Zbranost je ključnega pomena

Aleš sploh pravi, da je pri rallyju bistvena koncentracija. In to lahko potrdim tudi iz mojega desnega sedeža. Tretjo rundo sobotnih brzincev mi je bilo že težko zbrano spremljati, sem bil že utrujen. Moj "driver" je pojasnil, da se je že velikokrat pripetilo, da so dirkači odstopili na zadnjem brzincu, ko bi morali samo še v cilj po zmago.

"Aleš, dobrodošel nazaj!"

Aja, sem sploh povedal, da moj sodelavec že kakšno desetletje ne dirka, pa tudi celotne scene ne pogreša prav nič? Tako vsaj pravi. Ga pa pogrešajo dirkači, "mehankarji", funkcionarji, cel vikend so ga ogovarjali z "Dobrodošel nazaj". A naš Aleš pravi, da vikende veliko raje preživlja v kanuju ali kajaku na Kolpi.

"Bi še?"

Mu verjamem, da so bile te vožnje zanj samo služba, a hkrati tudi slutim, da bo prav z veseljem še kdaj opravil tovrstno delo, če bi se odločili projekt ponoviti. Za to je verjetno malo možnosti, smo namreč Avtomoto in Sportal. Je pa po drugi strani res, da bi lahko iz mojega slavnega sodelavca na podobni izkušnji na kakem rallyju iztisnil še kakšno zanimivo štorijo.

Naslednjič morda več o dirkalnikih

O dirkaški tehniki vožnje mi recimo tokrat ni povedal veliko. In povedal mi je samo, zakaj je golf GTI samo športnik in neprimeren avto za "rally-špas", sva se pa zgolj bežno dotaknila značilnosti dirkalnikov. Za povrh mu tokrat nisem služil kot pravi sovoznik, iz potne knjige sem mu tokrat bral samo pot (da se nisva izgubila), ne pa tudi za kakšne ovinke gre. Aleš, če se bomo še kdaj šli to zadevo, te bom vodil s "tri levo, pejd desno".

"So mi rekli, naj vzamem vrečko ..."

Še o sebi bi se "izpovedal". So mi svetovali, naj imam pri sebi vrečko. Pa se moram pohvaliti, da mi na bruhanje sploh ni šlo. Niti malo. Pa sem med vožnjo gledal na kamerco, bral potno knjigo, klepetal in na zadnjih preizkušnjah celo fotografiral. Je bil vzrok zaupanje v Aleša? Mogoče. On sicer pravi, da sebi ne bi zaupal, na desnem sedežu je imel menda vedno "težave". No, mogoče je Aleš talentiran samo za voznika, jaz pa samo za sovoznika?

Opletanje z ritko

Med vožnjo me tudi ni bilo pretirano strah. No, mogoče malce na prvih hitrostnih preizkušnjah. Recimo na prvi, ko sva drvela med hišami, betonskimi ograjami in zavijala na sila ozke mostove. Ali pa na drugi, ko je golf na makadamu mahal z ritko kot kužek s svojim repkom. A zadeva je očitno bolj vznemirjala mene, zdelo se mi je, da je Alešu reševanje zadka nekaj čisto običajnega. Sicer je večkrat podauril, da je veliko večji užitek voziti dirkalnik, saj ta tudi po makadamu pelje kot po tračnicah in ga ni treba loviti.

"Si jo videl?"

Pa vseeno bi ta sestavek zaključil s trditvijo, da se tiščanja privadiš. Če sem na prvih brzincih cvikal, da bova treščila v drevo, sem na zadnjih že opazil lepa dekleta ob progi. A veste, da jih sploh ni bilo malo?