Jochen Rindt v Portorožu: 50 let od dirkanja zvezdnika F1

Slovenija ni imela dirkališča in zato tudi ne odmevnih mednarodnih dirk

Slovenija nikoli ni imela dirkališča in zato so se pri nas že v dvajsetih letih uveljavile gorske dirke (Ljubelj, pozneje Gorjanci), cestno-hitrostne dirke pa so bile omejene predvsem na mestne ulice.

Še največ tovrstnih dirk je bilo v prvih dvajsetih letih po 2. svetovni vojni: šlo je predvsem za motociklistične dirke, kjer so kot gosti nastopili tudi avtomobilisti. Dirke so prirejali v Kamniku, Škofji Loki, Mariboru, Velenju, leta 1951 tudi po središču Ljubljane.

To so bile dirke na nacionalni ravni, kjer so avtomobilisti vozili predvsem finančno dostopne fičke, mednarodno uveljavljenih prireditev z zvenečimi tujimi imeni pa Slovenija ni gostila.

Portoroške avto-moto dirke kot odgovor spektaklu v Opatiji

Izjema je vendarle obstajala. V začetku šestdesetih let je namreč koprsko društvo AMD Koper pod pokroviteljstvom Tomosa začelo organizirati avto-moto dirke v Portorožu.

To je bil odgovor na mednarodno uveljavljene avto-moto dirke v hrvaški Opatiji. Tudi na slovenski obali je bila proga na razdalji Portorož−Valeta−Lucija−Portorož zelo razgibana, tako tehnično zahtevna kot adrenalinsko privlačna s srhljivimi spusti, imela pa je tudi precejšnjo razliko v nadmorski višini.

"Dirka v Portorožu je name naredila posebej močan vtis, saj je bila to enkratna steza. Umeščena je bila ob morju od Lucije do Portoroža, potem je sledil dvig po ovinkih med mogočnimi drevesi in stenami do Valete in zelo hiter spust do Lucije. Zelo sem bil navdušen nad portoroško dirko, tako da je tudi to pozneje vplivalo name, da sem se tudi sam posvetil avtomobilskim krožnim dirkam," se dirke pred pol stoletja spominja Drago Božič, dirkač in organizator slovenskih krožnih avtomobilskih dirk.

Takrat sta ga v Portorož peljala oče in mama. Med gledalci dirke sta bila takrat tudi poznejši uspešen dirkač Sergej Fikfak in Franci Jerančič.

Formule so v Portorožu dosegle povprečno hitrost nad 100 kilometri na uro

Dirka v Portorožu z uradnim nazivom Velika nagrada Primorske je leta 1961 prvič gostila dirkalnike formule 3. Na 5,75 kilometra dolgi progi so vozili deset krogov, s povprečno hitrostjo 101,8 kilometra na uro pa je zmagal Avstrijec Rolf Markl s formulo cooper T56-ford.

Leto pozneje je na dirki sodeloval tudi Kurt Ahrens, ki je pozneje z brabhamom odpeljal štiri dirke v svetovnem prvenstvu formule ena in bil leta 1969 na VN Nemčije sedmi.

Jochen Rindt je bil v Portorožu drugi

Portorož in Slovenija sta na svojih avtomobilskih dirkah najbolj slavnega dirkača gostila 8. in 9. septembra 1963. Jochen Rindt je bil takrat sicer še dokaj neuveljavljeno ime, saj je svoj debi na dirkah formule ena opravil šele naslednje leto v Avstriji.

Rindt je v Portorož pripotoval skupaj s prijateljem Kurtom Bardi-Barryjem. Tega leta sta potovala po Evropi in vozila na različnih dirkah formule 3. Tudi v Sloveniji sta bila glavna favorita. Petnajst krogov sta s svojima cooperjema T67-Ford odpeljala v dobrih 50 minutah, Barry pa je bil od Rindta hitrejši za 38 sekund. Preostali dirkači so zaostali za več kot en krog, Barry je s časom 3:15,8 postavil tudi najhitrejši čas dirke.

Na spustu proti Luciji tudi tragična nesreča nemškega dirkača

Dirke formule 3 so v Portorožu med letoma 1961 in 1966 dobili Rolf Markl, Kurt Ahrens jr., Kurt Bardi-Barry, Jacques Bernusset in David Cole. Ta je 18. septembra 1966 najhitrejši krog na dirki postavil s povprečno hitrostjo 121 kilometrov na uro, kar je bilo pet kilometrov na uro hitreje od najboljšega motociklista.

Leta 1964 je sobotni trening zaznamovala tudi tragična nesreča, ko je na ravnem odseku med spustom proti Luciji s ceste odneslo Romana Dirschla, ki je vozil pod imenom Franz Muller. Nesreča naj bi se zgodila zaradi počene gume, Dirschl je življenje izgubil po trku ob drevo. Tekmovalci iz njegove ekipe na dirki zato niso nastopili.