Slovenci imamo čas za košenje trate, za zelenjavni vrt pa ne

Jerneja Jošar in Matic Sever, oba diplomirana agronoma, sta na enem vrtu pod imenom Vrtnarska hiša združila dve podjetji. Jerneja s podjetjem Cvetlična z ekološkimi semeni in sadikami, substrati in gnojili skrbi za eko vrtičkarje, Matic pa pod imenom Trajnice Carniola ponuja okrasne zelnate trajnice, vzgaja pa tudi rastline, s katerimi se Slovenci predstavljamo na prestižnih vrtnarskih razstavah. V pravi zeleni idili na Rudniku v Ljubljani – nakupovalno središče je le nekaj korakov stran, pa nanj pod drevesi kar pozabimo – vzgajata lastne zelenjavne in okrasne sadike, tam pa nastajajo tudi njuni priročniki. Pred izidom sta knjigi Moj vrt je lahko balkon in Vroče kombinacije.

Smo že krepko v maju. Je za zamudnike še čas, da se lotijo vrtnarjenja, ki jim bo letos še prineslo pridelek?

Jerneja: Za zelenjavni vrt je čas idealen. Nič nismo zamudili, tla so se zdaj ravno prav segrela. Kar sejemo zdaj, bo vzklilo dosti hitreje, kot če bi se setve lotili marca ali aprila. Zdaj prihaja tudi pravi čas za paradižnike, ki jih imamo Slovenci tako radi. Tudi za paprike, buče in kumare se pravi čas šele začenja. To so toploljubne rastline, pri saditvi katerih moramo počakati, da minejo ledeni možje.

Zakaj pa tako hitimo na gredice, ko se po zimi pokažejo sončni dnevi?

Jerneja: Po dolgi zimi nas začnejo srbeti prsti, čim se malo otopli, pa čeprav je to februarja, bi radi kaj postorili. A če sejemo prezgodaj, lahko seme zgnije, pomrzne, naše delo pa je zaman.

Matic: Kar zadeva trajnice in okrasne sadike, teh težav ni, saj so običajno zasajene v loncu. V teoriji jih lahko sedimo vse leto, če le ni zmrzali. Na začetku moramo biti zelo pozorni na vsakodnevno zalivanje, da se sadike ukoreninijo. Pravi čas za sajenje trajnic je sicer v prvi polovici jeseni, ker so takrat rastline bujno razraščene, zato jih lažje razporedimo v zasaditev.

Ali Slovenci veljamo za vrtičkarje?

Matic: Smo veliki ljubitelji lastnih vrtov, želimo si lepih pridelkov in cvetov. Premalo pa ljudje vlagajo v izobraževanje, zato lahko res rečemo, da smo le vrtičkarji.

Jerneja: Dela na vrtu se lotevamo na pamet, a smo hitro zadovoljni, saj nam brez veliko vložka kar dobro uspeva. Vzgojimo dovolj zelenjave za svoje potrebe, bi pa lahko ob pogumnejšem delu pridelali veliko več. In nato pridelek delili, če ga ne bi potrebovali zase. Ne pozabimo, da je kupljena zelenjava tudi vedno bolj draga.

Matic: Malo več bi lahko vložili tudi v razvijanje estetskega okusa. Na vrtovih se pozna, da temu Slovenci ne posvečamo veliko pozornosti.

Eko in bio sta in. Vračamo se k naravi, kupujemo izdelke s preverjeno pridelavo. Tudi trgovine so v zadnjem obdobju ponudbo obogatile s takšnimi izdelki in pridelki. Se vrača tudi želja ljudi po samooskrbi?

Jerneja: Vedno bolj. To področje se zelo razvija, še posebej v mestnih skupnostih. Pojavljajo se nove pobude, kmetje njive oddajajo mladim družinam, ljudem, ki živijo v blokih in podobno. Vrtičkarjev pa bi bilo še več, če bi ljudje ugotovili, da za lasten vrtiček pravzaprav ne potrebuješ veliko.

Kakšna pa je osnova za vrtiček: koliko prostora potrebujemo, kako in kje ga uredimo?

Jerneja: Postorimo in vzgojimo lahko tudi na majhnem prostoru marsikaj. Paziti moramo na to, da premišljeno razporedimo posevke. Avgusta je pametno razmisliti o rastlinah, ki jih bomo lahko jedli pozimi. To nista le motovilec in zimska solata. Primerne so še kapusnice, rastline, odporne proti nizkim temperaturam: brstični, glavnati in listnati ohrovt. Čez zimo lahko v zemlji ostanejo tudi korenovke, saj jim zemlja daje izolacijo.

Za majhne površine izbiramo takšne rastline, za katere vemo, da kupljene nikoli ne dosežejo tistega pravega okusa. Paradižnik je klasika, tudi kupljene paprike so vedno bolj medle. Izberemo tudi rastline, katerih pridelek lahko pobiramo sproti in jemo svežo zelenjavo. Solata, zelišča … To lahko gojimo tudi v loncih in imamo pripravljene sadike, da jih potaknemo, ko se v loncu sprazni mesto.

Kaj menite o urbanih vrtovih, ki si jih ustvarjajo prebivalci blokov na zaprtih ali odprtih balkonih, morda pa tudi v stanovanju?

Jerneja: O tem se veliko piše, češ da lahko vrtnarimo tudi v stanovanju. Moje izkušnje so drugačne. Notranji prostori so velikokrat vlažni, zato se recimo na zeliščih rade naselijo uši. Pogosto znotraj primanjkuje lepo razporejene svetlobe. Tudi če damo lonce na okensko polico, začno rastline zelo hitro rasti. To pomeni, da so tkiva zelo krhka, mehka in sočna, kar spet privablja uši. Te so glavna težava vrtičkarjev v notranjih prostorih in zastekljenih balkonih.

Se za vrtičke odločajo mladi starši, ki želijo pridelavo zelenjave približati otrokom?

Matic: Res jih je vedno več. Bi pa rad poudaril tudi nasprotno stališče, ki ga pogosto slišimo od mladih zaposlenih, češ da nimajo časa še za vrt. Namesto tega se odločijo za trato, s katero pa je na koncu še več dela.

Jerneja, vi zagovarjate oblikovanje vrta, ki je zelo samozadosten in terja le malo dela.

Jerneja: Osnova ekološkega vrta je, da se ne uporablja pesticidov, umetnih gnojil, da sadimo ekološke sadike in sejemo ekološko pridelana semena. Iz tega so se razvile različne veje, jaz jim pravim kar filozofije. Takšna pristopa sta recimo permakulturno in biodinamično vrtnarjenje. Biodinamiki se pri vrtnarjenju držijo konstelacij planetov, ki vplivajo na velikost plodov, čas sajenja in setve. Uporabljajo ekološka sredstva za boj proti škodljivcem in boleznim.

Permakulturniki pa zase pravijo, da je permakultura za lenuhe. S tem ne mislijo nič slabega. Sledim ji tudi sama. Na začetku si zastaviš vrt tako, da ti ni treba biti na njem ves čas. Vrt, zasajen po načelih permakulture, lahko tudi teden in dlje zdrži brez zalivanja, pletja.

Ta način vrtnarjenja se mi zdi dandanes še posebej aktualen, saj lahko z njim za domačo pridelavo zelenjave navdušimo predvsem mlade in mlade družine, ki se tega ne upajo lotiti zaradi pomanjkanja časa.

Pa zelenjavni vrtiček v mestu sploh še lahko označimo za ekološki?

Jerneja: Smo, kjer smo. Onesnaženost zraka bomo sami težko spremenili, damo pa od sebe vse, kar lahko, da dodatno ne onesnažujemo svojih pridelkov. Seveda ni dobro, da vrtiček postavimo blizu obvoznice, še posebej dovzetna za težke kovine so zelišča in listnata zelenjava.

Že prej sta omenila novonastale pobude o skupnih vrtičkih, poznamo tudi projekt Zelemenjava, kjer si ljudje menjajo semena, sadike in pridelke. Je to morda ena od rešitev za mestnega človeka, da ugodno pride do domače zelenjave?

Jerneja: Takšne pobude so vsekakor dobrodošle. Morava pa opozoriti tudi na negativne strani. Vrtičkarji se marsikdaj sprejo, saj imajo različne poglede na delo in vrt. Pri izmenjavi semen ne moremo biti zares prepričani, kakšna semena ali sadike dobimo.

Matic: Podjetja, ki se ukvarjajo z vzgojo in pridelavo semen in sadik, morajo izvajati nadzor. Sortna čistost in bolezenska neoporečnost sta tam zagotovljeni, pri takih pobudah pa tega ni. Je dobronamerno, ni pa vedno dobro. Vsega se moramo lotiti s premislekom.

Kako pa je s trendi? Smo Slovenci v zadnjem času odkrili kaj novega, kar množično sadimo?

Jerneja: Zagotovo so to šparglji. Še na fakulteti so nas učili, da šparglji uspevajo le v zelo prepustni, peščeni zemlji in da so zelo zahtevna zelenjava. A to sploh ni res. Vedno več ljudi se košček vrta odloči nameniti tudi tej trajnici. Lani sem zasledila priljubljenost mini različic zelenjave: od paradižnika, kumaric, paprik do jajčevcev.

Novosti prihajajo ves čas. Ena od zanimivih je križanec krompirja in paradižnika. Paradižnik je cepljen na krompir, temu na tujem rečejo tomtato. Ko paradižnik dozori, izkopljemo še krompir.