Zlatarna Zlato runo prepredena z mitologijo

Zlatarskih delavnic pri nas ni več veliko, srebrokovaških po drugi svetovni vojni ni bilo, pripoveduje Christoph Steidl Porenta. Kot srebrokovač Steidl oblikuje posode, kelihe in skulpture, kot zlatar pa iz različnih kovin in poldragih ter dragih kamnov izdeluje nakit. Je tudi restavrator.

Za nakit pravi, da daje tistemu, ki ga nosi, moč. V zagovor temu Christoph pove zgodbo o poslovnežu, ki je nosil njegov prstan, in ko ga je neko jutro pozabil nadeti, kot mu je pripovedoval, njegova poslovna kondicija ni bila takšna kot sicer.

Zlatar prisega na unikatni nakit, do serijskega je skeptičen. Obstaja sicer industrijski nakit, ki je zelo lep, a je hladen, ker ga je izdelal stroj, pravi Christoph. Ročno izdelan nakit ima dušo, je jasen zlatar. Njegova posebnost je tudi ta, da vsak izmed izdelanih kosov nosi zgodbo. Že vstop v njegov atelje Zlato runo v središču Ljubljane, ki je hkrati tudi razstavni in prodajni prostor, priča o tem. V njem je mogoče začutiti močno prisotnost mitološkega. Christoph zase pravi, da s svojimi izdelki pripoveduje zgodbe. Glede na to, da njegove korenine izvirajo iz Evrope, natančneje iz Bavarske v Nemčiji, ima nanj vpliv evropska mitologija, še posebej grška. Sicer bere tudi indonezijske pravljice, a te se ga ne dotaknejo, doda.

Vsaki stranki ob ogledu izdelkov pove tudi svojo interpretacijo ustvarjenega. Za eno svojih skulptur tako razloži, da je skozi njo tematiziral status heroja. Vloga, ki vsebuje dvojnost. V roko heroja je tako položil dvorezni meč, s katerega po eni strani roke teče kri, na drugi pa se blešči nakit. Heroj je ambivalentna oseba, pravi zlatar. Na eni strani je serijski morilec, na drugi pa zveličana osebnost, pojasni svoje videnje Christoph. V skulpturi Dobro in zlo se je spraševal o sobivanju dobrega in zla, kjer noben od principov ne more zmagati, sklene.

Skozi svoje izdelke ustvarjalec premišljuje o svojem odnosu do sveta. Pravi, da se kdaj počuti, kot da bi živel v stekleni kupoli, kjer to, kar se dogaja zunaj, do njega ne more priti. Tako deluje tudi njegov atelje, pogled čez okno odpira pogled na svet zunaj, medtem ko v Zlatem runu teče drug čas.

Nabor materiala, s katerim dela, je širok in raznovrsten. Od zlata, platine, srebra, bakra do različnih kamnov. Belega zlata ne mara, ker ga ni mogoče najti v naravi, ampak je plod obdelave. S surovinami, iz katerih ustvarja izdelke, v njegov atelje prihaja ves svet, pravi.

Svojevrsten pečat zlatarni daje tudi štirinajstletni krokar Orhan. Ta je vedno tam, kjer je Christoph. Pravi, da eno od severnoameriških ljudstev verjame, da je reinkarnacija v krokarja najbolje, kar se ti lahko zgodi. Na vprašanje o tej ptici kot simbolu zloveščega in nosilca smrti, pa odgovarja, da je to oznako dobila v času kuge. Temu doda, da je nordijski bog Odin imel vedno dva krokarja, vsakega na eni rami. Izdelovalec nakita še pravi, da so te ptice izjemno pametne, Orhan pa potrebuje veliko pozornosti lastnika. Če ni tako, mu rad skrije kakšen kamen, ki ga pozneje najde v kakšnem izmed predalov.

Trenutno sta v Zlatem runu tudi dve praktikantki, Neža Žehelj in Uršula Rihter. Učita se tradicionalnih tehnik, ki jih Christoph obvlada, pove Neža, ki staro znanje prepleta s sodobnimi oblikovalskimi principi. Za to delo potrebuješ vztrajnost, voljo in talent, zatrjuje zlatar. To Neža in Uršula imata, zato ju je v uk tudi vzel. Ne nazadnje so tehnike, kot so žaganje, piljenje in lotanje, lahko mukotrpne, nekoliko lažje pa je s cilizeranjem in emajliranjem, skladno sklenejo oblikovalci nakita v Zlatem runu.