Werner Herzog: Od Nica sem zahteval, da gre do konca!

Menda je Abel Ferrara zelo jezen na vas zaradi tega filma. Ste govorili z njim? Kolikor vem, Ferrara filma ni videl, upam pa, da ga bo videl tukaj v Benetkah, ker vem, da je tudi njegov film v tekmovalni sekciji. Upam, da bova ob pogovoru spila kakšno steklenico viskija. Nikoli prej se še nisva srečala, tako da ne vem, kaj si misli o mojem filmu. Lahko rečem le to, da razen podobnega naslova nimata kaj dosti skupnega.

Ali imate osebno izkušnjo z drogo? O tem se je pred leti nekaj govorilo ... Ne vem, kdo je to govoril, nimam pa nobene izkušnje z drogo. Nikoli, ampak dobesedno nikoli, niti enkrat v življenju nisem poskusil nobene droge. Nikoli nisem imel nobene potrebe po tovrstnem begu pred resničnostjo oziroma kakorkoli temu rečete in zato nisem nikoli sprejel kulturo droge. Lahko pa vam razkrijem, da je Nicolas Cage v filmu jemal pravo drogo, tega nismo hlinili, zato je bil tako prepričljiv. (smeh)

Ali je bil Cage vaš prvi izbor za glavno vlogo? Absolutno! Presrečen sem, da sem dobil igralca takšnega kova. Bil sem presenečen, ker nisem mislil, da bo to tako lahko. Nic je po petih sekundah pogovora dejal: Sprejmem. To je zares velik kompliment.

Koliko igralske svobode ste mu dali? Veliko! Zahteval sem, da gre do konca. Odličen primer je prizor, v katerem s pištolo grozi dvema starkama, od katerih je ena invalidna. To je res ekstremen prizor, pri katerem sem vztrajal, da gre do konca, in vse, kar vidite v tem prizoru, je čista improvizacija. Želel sem biti ekstremen.

Ali je v tem filmu Cage tisto, kar je bil včasih Kinski? Ne bi rekel, to sta dva različna igralca. Oba imata edinstven in skrivnosten videz, sta intenzivna igralca, vendar ju ni mogoče primerjati. To je zanimivo vprašanje, ker sva tudi s Cageom velikokrat premišljevala o Klausu, sicer brez želje, da bi našla kakšno vzporednico med njima.

Vaš pristop k snemanju in režiji je pogosto zelo ekstremen, še posebej pri dokumentarnih filmih. Kako daleč, dobesedno in v prenesenem smislu, ste pripravljeni iti, da bi dosegli, kar ste si zamislili? Ne snemam dokumentarcev, to so prikrito igrani filmi. Kako daleč? Pripravljen sem iti na katerikoli konec sveta zaradi filma, vendar se zaradi tega ne bi oklical za ekstremista, sem le zelo vedoželjna oseba. Odšel bi tudi v vesolje, če bi lahko raziskal tudi to skrivnost.

Vedno pogosteje snemate v ZDA, po filmu Reševanje ob zori ste posneli ta film, pa tudi naslednji je ameriška produkcija ... Živim v Los Angelesu. Tam sem srečno poročen, ljubim to mesto, vendar tisti Los Angeles, ki se skriva za bliščem Hollywooda, tako da se v ZDA ne počutim ne kot tujec ne kot filmar na začasnem delu. Delam tam, kjer naletim na dober projekt. Sicer pa menim, da so se ZDA spremenile po terorističnem napadu 11. septembra. Vedno znova me očara energija, s katero se lotijo dela s pogorišča. Po McCarthyju smo imeli Kennedyja, po Bushu imamo Obamo, nikoli nisem izgubil zaupanja v ZDA in ljubim to deželo.

Kakšno je sporočilo filma? O sporočilih filmov moramo govoriti previdno. Filmarji in avtorji niso kurirske službe, ki dostavljajo sporočila. Film je narejen za širšo množico, še posebej upam, da ga bo dobro sprejelo mlajše občinstvo. Snemali smo ga za veliko tržišče in sem ponosen in srečen, da sem delal s sposobnimi producenti, s katerimi smo imeli enako mnenje. Od filma pričakujem precej in upam, da se bodo moja pričakovanja uresničila.