Viktorija Bencik: Sem uporaben material za marsikaj

Viktorija Bencik v pogovoru za Planet Siol.net o krmarjenju med vlogama rdečelase čarovnice Jane Smart in Jeniffer, želji po filmski vlogi in zaprtem cineastičnem svetu, pa tudi o posojanju glasu risanim junakom in prostovoljnem nastopanju na državnih proslavah.

Uradna premiera Čarovnic iz Eastwicka bo to soboto (pogovor je potekal v četrtek, op. a.), s tem, da ste kar nekaj predstav odigrali že prej. Torej ne bo premiera v pravem pomenu besede. Kako to?

Načeloma je to pri nas nekaj novega, vsaj sama še nisem doživela, da bi bila premiera šele šesta ponovitev predstave, zato tokrat niti nimam pravega občutka premiere, ki je za igralca vedno neka psihoza. Je pa dobro, ker je predstava že preverjena in ker poznamo odziv ljudi.

Sami se izogibate ogledu uprizoritev predstave med študijem vloge. Je bilo tudi pri Čarovnicah tako? Film ste najbrž videli.

Res je. Mislim, da te ogled predstav ali filmov med pripravami na vlogo povsem nehote lahko zanese. Sem privrženka tega, da raje gradim sama in dam tisto, kar zmorem. Absolutno pa nisem dober imitator.

Katera filmska čarovnica vam je zbudila največ simpatij?

Zagotovo ne Jane, lik, ki ga zdaj igram, morda še najbolj Cher kot Alexandra. Sicer pa lahko rečem, da je slika zdaj popolnoma drugačna, saj sem vzljubila tudi Jane.

Kakšna je Jane, ki jo je v filmu upodobila Susan Sarandon, v vaši interpretaciji?

Morda je bolj živahna kot njen filmski lik, bolj "skulirana", manj raztresena, bolj je podobna meni.

Zakaj se je zgodila alternacija vaše vloge, z igralko Pio Zemljič se bosta menjavali v vlogi rdečelase čarovnice Jane Smart?

Ne vem, kako je prišlo do tega, niti se s tem ne ukvarjam, verjetno pa zato, ker sem zanjo nekoliko premlada in si me prvotno niso zamislili in me videli v tej vlogi. Prvotno je ta vloga Pijina, moja pa vloga Jeniffer in veseli me, da si vlogo delim ravno z njo.

Se mi pa zdi alternacija super zamisel, pravzaprav mislim, da bi jo potrebovala prav vsaka od čarovnic. Vloga je precej obsežna in petja, vse prej kot lahkega, je ogromno. Celoten muzikal je narejen na visokih legah in bog ne daj, da pride do kakšnega resnejšega prehlada. Vendarle nismo profesionalni pevci in ne znamo tako paziti na glas kot oni.

Po kakšnem ključu si vlogo delita s Pio?

Predstave imava razdeljene na polovico.

Kdaj ste začeli priprave?

Študij songov smo začeli konec decembra, šele konec februarja pa smo se začeli prebijati skozi besedilo in postavljati prizore. Pevske vaje so seveda potekale vzporedno.

Muzikal bo režiral češki režiser Stanislav Moša, ki je režiral tudi muzikale Kabaret, Goslač na strehi in Sugar - Nekateri so za vroče. Kako to, da imamo tujega režiserja, ali med Slovenci nimamo svojega?

Takega, ki bi bil specializiran zgolj za muzikal, ne. Moša ima v Brnu svoje gledališče, kjer pa so zaposleni večinoma pevci, ne igralci.

Kakšne vrste režiser je? Tak, ki usmerja, ali pušča proste roke?

Presenetil me je v pozitivnem smislu. Je zelo vljuden, uvideven gospod, ki lepo ravna z ženskami. Delo z njim je bilo pravi užitek, vendar je povsem jasno, da je k nam prišel z začrtanim ciljem. Ne želi, da bi po svoje brskali in ustvarjali predstavo, in glede na to, da je Čarovnice v svojem teatru že delal in da so kostumi podobni, je razlika le v tem, da je vsak s svojim karakterjem dodal nekaj svojega. Okviri pa so začrtani.

Kdo ima glavno besedo pri izbiri igralske zasedbe?

Mislim, da je to dobra koprodukcija direktorice Barbare Hieng Samobor in režiserja.

Če se ozreva še izven projekta Čarovnic. Kako visoko so filmske vloge na vaši prioritetni lestvici?

Žal nisem snemala še nobenega filma, bi si pa to vsekakor želela. Očitno noben filmski režiser v meni ne vidi potenciala oziroma ne ustrezam njihovim merilom, saj me niti ne pokliče nihče. Osebno se mi zdi, da je filmski svet zelo zaprt.

Zakaj?

Po moje se "ciklajo" v enem in istem krogu. Nič nimam proti igralcem, ki igrajo v filmih, se mi pa zdi, da je vse skupaj banalno. V Sloveniji ne obstaja le 15 igralcev, ki so sposobni odigrati dobro filmsko vlogo, ampak vsi, če jim le daš priložnost. Nekdo te mora opaziti. Seveda so tudi avdicije …

Na katere greste lahko samoiniciativno ali gre večinoma za vabila?

V večini primerov moraš biti nanje povabljen. Velike vloge pa so običajno razdeljene že brez avdicije, kar obžalujem.

Kateri so vaši glavni atributi?

Joj, ne vem. Poskušam biti vsestranska. Vedno sem se bojevala proti temu, da bi me dali v kalup, ker se ti s tem, ne po lastni volji, nekatera vrata zaprejo.

Se vam je to že dogajalo?

Me je lovilo na akademiji, zdaj pa, hvala bogu in hvala Barbari Hieng Samobor, ki v meni ne vidi zgolj neke punčke, ne več. Ukalupljanje je za igralca smrt in se širi kot huda viroza. Kar naenkrat si v očeh vseh, ki te lahko "zasedejo", v določeni podobi, ki se je zlahka ne znebiš. Zdi se mi, da sem uporaben material za marsikaj.

Devet let ste vodili mladinsko oddajo Enajsta šola, ki se je pred kratkim končala. So ta TV-vrata že zaprta?

Upam, da to še ni konec moje televizijske kariere. Devet let dela za otroke je bilo čudovitih devet let, ampak to poglavje je zdaj končano. Super bi bila tudi kakšna nadaljevanka ali oddaja.

Kaj pa animiranje risanih junakov?

Tudi to sem že delala. Veliki liki risanih junakov so vnaprej razdeljeni, pri manjših epizodnih likih pa se da priti zraven. Nekateri glasovi so že preverjeni in ustaljeni – Polona Juh, Nataša Barbara Gračner, Bojan Emeršič, Jernej Šugman. Kot sem razmišljala, se nekateri glasovi stalno pojavljajo v risankah, kar je dobro, ker jih otroci že poznajo. Moj sin zelo težko sprejme novo risanko, če pa glasove pozna, ga risanka prej zapelje. Se mi pa zdi, da so kakovostno narejene risanke lahko odlično pomagalo staršem.

Ali sin Tibor prepozna očetov glas (glas Bojana Emeršiča, op. a.)?

Ne, priznam pa, da ga tudi jaz ne vedno.

Ali ste seznanjeni s pozivom Koordinacijskega odbora za državne proslave, da bi se kulturni delavci na državnih proslavah odpovedali honorarju?

Načeloma z delom brez honorarja oziroma z zelo nizkim in podcenjenim honorarjem nimam nobenih težav, ker sem tako delala že večkrat. Vendar se hočem za to odločiti sama. Stvari, ki naj bi jih delali pod prisilo, ne maram. Seveda smo mi, kulturniki, za kulturo, seveda moramo pomagati, samo morajo tudi oni nam. Težko zahtevaš od nekoga, ki mu kratiš veliko stvari, da dela nekaj pod prisilo zastonj.

Mislite, da bo med kulturniki interes za neplačano delo na državnih proslavah?

Med igralci zagotovo bo, ne vem pa, ali je to najbolj prav. Pa ne zato, ker je zastonj, ampak zaradi odnosa vlade. Mislim, da bi glede na to, koliko nam oni dajejo, morali tudi mi malce ostreje nastopiti. Zagotovo pa obstaja veliko igralcev in ljubiteljev kulture, ki so pripravljeni za svoje ime narediti vse. Ampak zgolj s svojim imenom se ne da preživeti. Če nam vlada že toliko jemlje in če se bodo uresničile vse te bajne napovedi o varčevanju, mislim, da nimajo nikakršne pravice tega zahtevati od nas. Definitivno pa politike in kulture ne gre mešati.