Množične poboje lahko preprečimo le z zavedanjem, da so tudi morilci ljudje

Za indonezijski genocid ste izvedeli po naključju. Kako ste se seznanili s to tematiko?

Leta 2001 so me prosili, da bi pomagal skupini plantažnih delavcev pri snemanju filma o njihovem poskusu organiziranja sindikata po koncu diktature, med katero so bili sindikati prepovedani.

"Kdorkoli bo videl te posnetke, si bo moral priznati, da je v tej družbi nekaj strašansko gnilega in da se genocid še ni končal, ker so storilci še vedno na oblasti." │ Foto: Klemen Korenjak Pri 26 letih sem se tako znašel na indonezijski plantaži za pridelavo palmovega olja, ki je bila v lasti belgijskega podjetja in na kateri so ženske prašile polja s pesticidi in herbicidi. Te ženske so pri 40 letih množično obolevale in umirale za boleznijo jeter, ki jo je povzročal zelo strupen herbicid.

Delavci so od vodstva zahtevali izboljšanje delovnih razmer, a podjetje je namesto tega najelo člane paravojaške skupine Pancasilska mladina, da so grozili delavcem in jih napadali.

Delavci so v trenutku odstopili od svojih zahtev. Ko sem jih vprašal, zakaj, so mi razložili, da so se leta 1965 tam zgodili množični poboji. Njihove starše in stare starše, včlanjene v sindikat, so zaradi obtožb, da so potencialni simpatizerji komunizma, zaprli in pobili. Delavci so se bali, da se bo to zgodilo tudi njim.

Takrat sem spoznal, zakaj je palmovo olje tako poceni ter da moje prijatelje nista ubijala samo strup in odsotnost zaščite, ampak predvsem strah.

Najprej ste posneli film s storilci genocida, šele nato z žrtvami. Kako ste pristopili k storilcem in kakšen je bil njihov odziv?

Ko so delavci z mojo pomočjo dokončali svoj film, so me prosili, da se vrnem v Indonezijo, da bi skupaj posneli film o tem, zakaj jih je strah in kako živijo v okolju, kjer jih obkrožajo morilci. Po treh tednih snemanja jim je vojska začela groziti. Preživeli so me prosili, da ostanem tam in poskušam posneti vsaj storilce.

Sprva sem se bal pristopiti, nato pa sem spoznal, da so storilci pripravljeni z nasmeški na obrazih odkrito razlagati o podrobnostih ubojev, z njimi so se celo hvalili pred svojimi vnuki. Povabili so me na kraje umorov in mi pokazali, kako so ubijali.

Snemal sem vsakega storilca, ki sem ga odkril, in se pomikal po hierarhični lestvici navzgor. Leta 2012, ko smo končali montiranje Teatra ubijanja, sem bil v provinci znan kot človek, ki je bil blizu najvišje rangiranim storilcem vključno z guvernerjem, podpredsednikom in vodjo nacionalne paravojaške organizacije. Šele nato sem se lahko vrnil in posnel drugi film s preživelimi žrtvami, ne da bi nas storilci motili in nadlegovali.

Pogled tišine sem posnel, še preden so Teater ubijanja prvič predvajali, saj sem se zavedal, da se pozneje ne bom mogel več vrniti v Indonezijo. Kdorkoli bo videl te posnetke, si bo moral priznati, da je v tej družbi nekaj strašansko gnilega in da se genocid še ni končal, ker so storilci še vedno na oblasti.

Kdaj je dozorela odločitev, da boste o tej tematiki posneli dva filma?

Da bom posnel dva filma, sem spoznal, ko sta me dva storilca peljala k nabrežju reke, na kraj, kjer sta pomagala vojski pobiti 10.500 ljudi. Moška – šele pozneje sem ugotovil, da sta to morilca brata mojega prijatelja Adija – sta izmenično igrala žrtev in storilca ter se pri tem pretvarjata, da sta ponosna na svoja dejanja.

"Menim, da se vsi storilci zavedajo, da je bilo to, kar so naredili, narobe. Njihovo bahanje ne izhaja iz ponosa, ampak iz obrambe, bahanje je samo obupan poskus opravičevanja zločinov." │ Foto: Klemen Korenjak

Takrat sem prvič snemal dva storilca skupaj. To je bilo zelo tvegano, saj bi lahko drug drugega odvračala od sodelovanja pri projektu, toda moral sem izvedeti, ali je bilo to bahanje nekaj, kar delajo storilci samo zame. Čutil sem, da gre bolj za nastopanje kot trezno pripovedovanje. Nastopanje je vedno namenjeno občinstvu in moral sem se vprašati, kdo je to občinstvo: jaz, njuni sostorilci ali ves svet?

Ko sem ju združil, je bilo vse skupaj samo še huje: v bahanju sta med seboj tekmovala in jasno je bilo, da bereta iz skupnega scenarija. Tistega dne sem spoznal, da se ne morem več oklepati upanja, pa čeprav je bilo to še tako majhno, da so ti možje pošasti, psihopati ali preprosto nori. Bahanje ni bilo kulturnega ali psihološkega izvora, ni bilo psihotično. Videl sem, da je bilo to vedenje sistematično in politično, da gre za simptom nekaznovanja.

Takrat sem se prvič počutil, kot da sem prispel v Nemčijo 40 let po holokavstu in ugotovil, da so nacisti še vedno na oblasti. Če bi nacisti zmagali in če bi ves svet podpiral holokavst, bi ostareli oficirji SS danes govorili podobno. To je bilo grozljivo spoznanje in takrat sem vedel, da bom prekinil vse druge projekte in posvetil vsa potrebna leta svojega življenja obravnavi te tematike.

Tistega večera sem si v dnevnik zapisal: dva filma. Eden bo pripovedoval o lažeh, ki si jih storilci govorijo zato, da lahko živijo sami s seboj, drugi pa o tem, kaj se zgodi z žrtvami, ki so prisiljene že 50 let živeti v strahu in tišini. In oba filma govorita zgolj o sedanjosti.

Kako ste se čustveno spopadali s procesom snemanja obeh filmov?

Snemanje Teatra ubijanja je bilo čustveno izjemno zastrašujoče. V njem je prizor, v katerem Anwar Kongo, osrednja osebnost filma, razmesari plišastega medvedka. Zaradi tega prizora so me še osem mesecev tlačile nočne more.

Bolelo me je predvsem spoznanje, da so to ljudje. Navsezadnje ne moremo upati, da bi razumeli, kako so se uboji zgodili ali kako bi jih lahko v prihodnje preprečili, če se ne zavedamo osnovnega dejstva, da so morilci ljudje. Zato sem se jim moral približati in se v metaforičnem smislu gol sprehajati skozi to grozo.

"Teater ubijanja pripoveduje o lažeh, ki si jih storilci govorijo zato, da lahko živijo sami s seboj, Pogled tišine pa o tem, kaj se zgodi z žrtvami, ki so prisiljene že 50 let živeti v strahu in tišini." │ Foto: Klemen Korenjak Po drugi strani je bilo snemanje Pogleda tišine fizično zastrašujoče, saj sem snemal film s sorodnikom ene od žrtev, ki se sooči s storilci. Nihče še nikoli ni posnel filma, v katerem bi se to zgodilo, medtem ko bi bili storilci še vedno na oblasti, saj bi bilo to preveč nevarno. Mi je pa snemanje filma omogočilo celjenje čustvenih ran.

Kako so se na filma odzvali v Indoneziji? Kako se država spopada s svojo preteklostjo?

V Indoneziji poteka boj za priznanje resnice in spravo. Vlada je precej razdeljena. Dva vladna organa, Narodna komisija za človekove pravice in Džakartska služba za svetovanje umetnikom, sta uradna indonezijska distributerja Pogleda tišine, medtem ko policija, vojska in obveščevalne službe oba moja filma sovražijo.

Tater ubijanja je pomagal katalizirati bistveno preobrazbo tega, kako država govori o svoji preteklosti. Množični mediji in javnost zdaj odkrito govorijo o genocidu kot o genocidu, prej pa so o njem govorili kot o nečem junaškem, kar se je slavilo, čeprav so se po mojem mnenju zavedali, da to ni res.

Film je prišel v Indonezijo kot otrok v pravljici Cesarjeva nova oblačila in pokazal na cesarja. Vsi so vedeli, da je cesar nag, a so se morali pretvarjati, da to ni res.

Moja filma sta odpravila neke vrste kognitivno disonanco. Danes se ljudje pogovarjajo o ubojih na delovnih mestih in v šolah. In kar je še pomembnejše – pogovarjajo se o zapuščini množičnih pobojev, o strahu, korupciji, nasilništvu in nekaznovanju.

Indonezijski genocid je bil na neki način strašen stranski produkt hladne vojne. Poveljnik odredov smrti celo pravi, da so jih Američani naučili sovražiti komuniste in bi za nagrado morali prejeti potovanje v ZDA. Kakšen je vaš pogled na vlogo zahodnih sil v teh dogodkih?

Zahod je skupaj z indonezijsko vojsko sostorilec tega zločina! Zadnji dve leti in pol sem sodeloval z ameriškimi zakonodajalci pri oblikovanju resolucije, ki bi zahtevala, da bi Združene države Amerike razkrile vse podatke o svoji vlogi pri genocidu, prevzele odgovornost zanj in se opravičile.

V filmu lahko vidimo tudi to, da so ameriške multinacionalke, kot je Goodyear, samo 20 let po holokavstu izkoriščale suženjsko delovno silo iz taborišč smrti, tako kot so to v nacističnih časih počela nemška podjetja. To je velik madež za državo, ki se razglaša za silo miru, svobode in demokracije.

Pred kratkim smo praznovali 70. obletnico osvoboditve Auschwitza. Menite, da se lahko podobnim grozodejstvom človeštvo v prihodnje izogne ali so takšna ravnanja del človeške narave?

Eden od razlogov, da se te stvari dogajajo, je v tem, da je del prebivalstva demoniziran. Mislim, da se v naraciji, ki deli ljudi na dobre in slabe, skriva grozljiv eskapizem.

"Ameriške multinacionalke izkoriščajo suženjsko delovno silo iz taborišč smrti, tako kot so to v nacističnih časih počela nemška podjetja. To je velik madež za državo, ki se razglaša za silo miru, svobode in demokracije." │ Foto: Klemen Korenjak Številni ljudje, ki občutijo nelagodje ob ogledu Teatra ubijanja, se bojijo preproste resnice, da so vsi storilci ljudje. Misel, da bi sami morda ravnali podobno, če bi odraščali v njihovih čevljih, je preveč neprijetna in večina med nami ima vsaj to srečo, da tega nikoli ne bomo ugotovili.

To je grozljiva resnica, hkrati pa nam ta resnica daje upanje. Če si priznamo, da smo vsi ljudje, potem lahko zgradimo družbo, v kateri bomo skrbeli za in varovali tisto krhko stvar, ki nas dela človeške – to so vezi med nami.

Kot posameznik nisem človek, sam se ne bi nikoli naučil hraniti in oblačiti. Če v svojem življenju ne bi imel ljubezni, bi umrl kot majhen zajček. Ljudje potrebujemo drug drugega in se zanašamo drug na drugega.

A smo še daleč. Živim na Danskem, v eni od najmanj razslojenih in najbolj demokratičnih držav na svetu, a vendar – skoraj vse, kar kupujemo, uvozimo iz držav, kjer so zločini, zastraševanje in izkoriščanje sestavni del proizvodnje.

Za to, da so stvari tako poceni, se zanašamo na ljudi, kot so Anwar in njegovi prijatelji. Če so oni res pošasti in divjaki, so to naše pošasti in naši divjaki.