OCENA FILMA: Teater ubijanja

Na začetku nekaj "suhoparnih" zgodovinskih podatkov: leta 1965 so indonezijske vojaške sile pod vodstvom generala Suharta (in s podporo ZDA) odstavile vlado ustanovnega predsednika Sukarna in v državi prevzele oblast. Vojaškemu udaru je sledilo 32 let Suhartove diktature, ki si jo je general zagotovil s čistko več kot milijona ljudi (po nekaterih ocenah je v pobojih med letoma 1965 in 1966 umrlo celo več kot dva milijona in pol prebivalcev Indonezije), ki jih je oblast označila za komuniste.

Med žrtvami so bili podporniki in simpatizerji levice, člani sindikatov, kmetje brez zemlje, intelektualci in pripadniki kitajske etnične manjšine. Poboje so izvajale režimske paravojaške enote, odrede smrti pa so vodili kriminalci, samooklicani gangsterji, ki so do danes ostali nekaznovani. Politiki, katerih oblast temelji na genocidu, jih ščitijo, njihove zločine pa poveličujejo.

Na Danskem živeči ameriški režiser Joshua Oppenheimer se je z genocidom domnevnih komunistov seznanil med snemanjem dokumentarca o skupini indonezijskih plantažnih delavcev, ki so poskušali ustanoviti sindikat, kar je bilo glede na krvave dogodke izpred petdesetih let praktično nemogoče – spomin na usode sindikalistov je bil še preveč živ.

Številna pričevanja žrtev in njihovih potomcev so Oppenheimerja spodbudile, da je začel raziskovati tematiko, ker pa so oblasti ustrahovale žrtve, se je režiser osredotočil na storilce, ki so se na dolgo in široko razgovorili o svojih zločinih.

Potem ko je intervjuval na desetine krvnikov, je med njimi naletel na "kinematografskega gangsterja" Anwarja Conga – vodjo enega najzloglasnejših odredov smrti na severu Indonezije, ki je lastnoročno pokončal več kot tisoč ljudi.

Congo je pred vojaškim udarom ustrahoval lastnike kinematografov in preprodajal vstopnice, ko pa so ga podporniki Suhartovega režima prepričali, da bo morebitna komunistična oblast prepovedala predvajanje hollywoodskih filmov, ki jih je tako oboževal in od katerih si je obetal večino zaslužka, se je prelevil v enega njihovih najučinkovitejših režimskih klavcev. Žrtve je zasliševal, mučil in pobijal v "krvavi" pisarni, ki je stala čez cesto nasproti kinematografa, pri tem pa je posnemal prizore iz filmov, ki si jih je tam ogledal.

Ena najbolj pretresljivih in surrealističnih filmskih izkušenj vseh časov

Režiser Oppenheimer je Conga prosil, da skupaj s pajdaši poustvari svoja dejanja, kar je tudi storil, in to v slogu hollywoodskih filmov različnih žanrov – muzikala, vesterna, filma noir –, ki so ga navdahnili k pobijanju. Rezultat njunega dela, dokumentarec Teater ubijanja (The Act of Killing), je ena najbolj pretresljivih, edinstvenih, surrealističnih filmskih izkušenj vseh časov.

Film, kot ga še ni bilo in ga najverjetneje še dolgo ne bo. Film, ki se zazre v najtemačnejše kotičke človeške duše. Strah pred ogledom je bil zato povsem razumljiv in Teater ubijanja ga upraviči, pa čeprav v filmu ne vidimo niti kapljice človeške krvi.

Teater ubijanja je študijski primer prikaza banalnosti zla – pojma, ki ga je po preučevanju nacističnih zločinov in holokavsta utemeljila filozofinja Hannah Arendt. Film upraviči njeno tezo, da največjih zločinov v zgodovini niso zakrivili fanatiki in sociopati, temveč povsem običajni ljudje, ki so sami sebe prepričali v sprejemljivost svojih dejanj. Zlo v Teatru ubijanja je morda banalno, sam prikaz tega zla pa je vse prej kot banalen.

Moje pesmi, moj genocid

Anwar in njegovi partnerji v zločinu bi bili v običajnih okoliščinah nepomembni kriminalci, tako pa imajo zaradi svojih zaslug v Indoneziji status rockovskih (ali filmskih) zvezd: vabijo jih na pogovorne oddaje in na različna srečanja, ki jih pripravlja nacionalistična paravojaška organizacija pancasilska mladina, med snemanjem prizorov množičnih pobojev jih obiskujejo visoki politiki.

Na takšen način jih dojema družba, toda pomembneje je, na kakšen način dojemajo sami sebe in kako jih dojemamo gledalci. Kot umetnike? Kot okrutne morilce, ki ne premorejo trohice obžalovanja nad svojimi zločini? Kot povprečne, četudi precej slikovite posameznike, ki so se znašli na strani zmagovalcev in ki pišejo zgodovino?

Dlje časa, ko preživimo z zločinci (in z njimi preživimo dve uri in štirideset minut!), manj jih poznamo in neprijetnejša vprašanja si zastavljamo. Prvo, kar se o teh osebah vprašamo, je, kako so lahko zagrešili tovrstna grozodejstva. Nato se začnemo čuditi, kako lahko živijo z njimi in o njih celo posnamejo film. (Predstavljajte si Adolfa Eichmanna, ki bi v slogu Julie Andrews plesal po Auschwitzu in prepeval o končni rešitvi. Moje pesmi, moj genocid.)

Šele proti koncu spoznamo bistvo filma: Oppenheimer nas skozi Anwarjevo zgodbo, skozi njegovo lastno uprizoritev te zgodbe, prisili, da se zazremo vase in v sebi poiščemo odgovore na vsa vprašanja.

Najpomembnejše in najsrhljivejše med njimi je, kakšno podobo si ustvarimo o sebi in o svetu, da se lažje spopadamo z resničnostjo? Smo v resnici to, kar mislimo, da smo in za kar se predstavljamo drugim?

Preprost preizkus: večina med nami, vključno z menoj, kupuje izdelke, ki izvirajo iz držav, kot je Indonezija. Večina med nami se nas tudi dobro zaveda, da so ti tako poceni zato, ker jih izdeluje cenena delovna sila. Bi sebe potem opisali kot osebo, ki podpira sodobno suženjstvo?

Verjetno ne. Resnica bi pokvarila brezmadežno podobo, zato je bolje, če si zamišljamo, da je oblačila, ki jih pravkar nosimo, lastnoročno skrojil in zašil Karl Lagerfeld. Na nek način vsi nosimo Lagerfeldova zatemnjena očala. Tudi Anwar, samo da so njegova še toliko bolj zatemnjena.

Elvis kot navdih za ubijanje

Del te podobe je tudi umetnost in nobena umetniška forma ni bolj izrazna od filma. To, da nasilje v filmih prispeva k resničnemu nasilju, je bedarija – Anwar je ubijal tudi po tem, ko si je ogledal filme Elvisa Presleyja. Prej drži nasprotno – vzroke za priljubljenost nasilnih filmov bi morali iskati v človeški naravi.

Navsezadnje smo ena redkih živalskih vrst, ki je sposobna ubijati pripadnike lastne vrste. Največkrat zaradi povsem banalnih razlogov, kot so vera, nacionalnost in nazorska opredeljenost. Pa naj si bo v nacistični Nemčiji, Ruandi, na Balkanu ali v Indoneziji, kjer v nasprotju z drugimi kraji ni prišlo do nikakršne pomiritve ali sprave. Večina udeležencev pokolov ponavlja, da bi še enkrat ravnala enako. Položaj se lahko že jutri ponovi. Oppenheimerja ne zanima samo zgodovina, še bolj ga zanimata sedanjost in prihodnost.

Ubijanje v slogu filmskih prizorov je bil Anwarjev način spopadanja z resnico. Slabega pol stoletja pozneje se s poustvarjanjem zločinov spopada s preteklostjo, ki ga preganja v obliki nočnih mor (svoje nočne more celo uprizori). Med ogledom posnetkov se osredotoča na navidezno trivialne reči ("Med ubijanjem nisem imel nikoli oblečenih belih hlač. Videti sem, kot da se odpravljam na piknik."), toda nobena stvar, ki umetniku omogoča, da bi skozi svoje delo izpovedal resnico, ni trivialna. In Oppenheimer to dobro ve.

Režiser je imel to srečo, da je naletel na "morilce umetnike", ki so zavezani k resnici, naj bo ta še tako grozljiva. (Herman Koto, debelušna gorila, ki je sicer nekoliko premlad, da bi sodeloval v pokolih, kar pa ne pomeni, da nima umazanih rok, prikaže izjemno igralsko žilico.)

K projektu so pristopili z iskrenimi umetniškimi nameni, med snemanjem dejansko uživajo, tako kot so uživali med ubijanjem. Ali kot pravi Anwar: "Ubijali smo veselo." Hitro in veselo. Ker je klanje povzročilo preveč packarije, so si pomagali s kovinskimi žicami. Snemajo podobno – prizore, ki bi snemanje zavlekli, raje opustijo.

Brez obžalovanja in brez katarze

Glavni antijunak si domišlja, da je film, ki ga snema, družinski film o množičnem ubijanju, z veliko humorja, akcije in romantike, ki bo predstavil svetu naravne lepote Indonezije. Ubijanje pa ni vedno prijetno, niti za Anwarja.

Posebej močan vtis nanj pusti prizor, v katerem igra eno od žrtev svojega mučenja. Ko postanejo občutki neznosni, k sebi pokliče svoja dva vnuka in prizor si ogledajo skupaj. Čeprav ga režiser opozarja, da vsebina ni primerna za otroke, Anwar vztraja. V tistem trenutku njegov film potrebuje občinstvo. Le tako se bo lahko prepričal, da je to, kar gleda, samo film.

Pozneje Anwar režiserju zaupa, da se počuti grozno – prestrašen in oropan dostojanstva. Ni si predstavljal, da lahko ustvari nekaj tako globokega. "Misliš, da so se ljudje, ki sem jih mučil, počutili enako?" vpraša, na kar mu režiser odgovori: "Anwar, ljudje, ki si jih mučil, so se počutili mnogo huje. Ti veš, da je vse samo igra, oni pa so se zavedali, da bodo umrli."

To spoznanje je še najbližje katarzi. Prave katarze v obliki obžalovanja ne dočakamo. Čeprav se zaveda razsežnosti in okrutnosti svojih dejanj, najde način, da jih opraviči, pri čemer se lahko opre na propagandni stroj. Edino, kar ga skrbi, je morebitna končna sodba.

Ko se v enem zadnjih prizorov duši na terasi, kjer je pred petdesetimi leti pobil na desetine ljudi (na začetku filma je prav tu plesal čačača), je videti, kot da iz sebe izganja demona. Neuspešno. Tudi ko mu je najtežje, si nikoli ne prisluži sočutja gledalcev. Strašljivo je to, da se lahko z njim na neki ravni poistovetimo.

Umetnost, ki posnema resničnost, ki je posnemala umetnost

Teater ubijanja bo spremenil vaš pogled na dokumentarce. Obstajali so dokumentarci, v katerih so ljudje igrali sami sebe in uprizarjali dogodke iz svojega življenja. Prav tako so obstajali dokumentarci, ki niso uporabljali arhivskih posnetkov in konvencionalnih igranih prizorov – najbolj očiten primer je Shoah.

Ne pomnim pa dokumentarca, ki bi tako zabrisal mejo med fikcijo in resničnostjo in ki bi bil tako učinkovit v podajanju resnice. Učinkovit in izviren. Teater ubijanja je veliko več kot samo dokumentarec in veliko več kot samo film. Je umetnost, ki posnema resničnost, ki je posnemala umetnost.

Če želite izvedeti podrobnosti o indonezijskemu genocidu, pobrskajte po zgodovinskih knjigah ali spletu. Če želite izvedeti nekaj več o človeški naravi, si oglejte Oppenheimerjevo pretresljivo mojstrovino. Samo ne recite, da niste bili opozorjeni.