"Jokam od veselja, živci so mi že povsem popustili"

Na državnem prvenstvu v računovodstvu je bil tretji, prvi in edini letnik ekonomije je izdelal s samimi desetkami, skejtanje pa ga je navdušilo, da je začel snemati filme. Najprej kratke, nato je sledil gverilski celovečerec Tu pa tam, ki je leta 2005 dobil zlato rolo za najbolj gledan slovenski film leta. Šest let pozneje si je s Pismi sv. Nikolaju priboril sedmo mesto na lestvici najbolj gledanih poljskih filmov zadnjih 30 let. Odpirajo se mu vsa vrata, tudi londonska, a na vprašanje, kako bo posnel film Član, še vedno nima odgovora. Vendar, kot pravi Mitja Okorn: "Član bo že, pomembno je, da grejo ljudje gledat Pisma sv. Nikolaju. Če bo film v Sloveniji uspešen, bi ljudje na glas povedali, kakšne filme si želijo gledati in kam naj gre njihov denar."

Ob koncu snemanja filma si upal, da si bo film ogledalo najmanj sto tisoč gledalcev. Zdaj se število bliža dvema milijonoma. Sem res rekel sto tisoč? Ni šans! Pričakoval sem namreč veliko večji uspeh, saj imam v pogodbi napisano, da dobim denarno nagrado, če bo imel film milijon gledalcev, in še dodatno nagrado, če jih bo imel milijon in pol. Milijon gledalcev sem pričakoval, saj je že zgodba taka. Čutil sem, da ima film takšen potencial. Nikoli v življenju pa nisem pričakoval dveh milijonov in da bo podiral vse rekorde in da bo postal eden najbolj gledanih poljskih filmov zadnjih trideset let. Zdaj smo na sedmem mestu, kar je neverjetno. Sploh še nisem dojel, tako običajno se mi zdi.

Torej tvoje zadovoljstvo ne raste premo sorazmerno z uspehom filma? Apetiti se večajo, zdaj že razmišljam, da bi bilo dobro imeti dva milijona in pol gledalcev, ker je na lestvici filmov pred nami tudi neka romantična komedija in naš šef, vodja oddelka za filme in serije, jo hoče premagati. Film je dober in še nihče mu ni prišel blizu, nam pa je to uspelo.

Praviš pa, da se še ne moreš veseliti? Seveda se veselim, vsak dan sproti se veselim. Samo še jokam od veselja, ker so mi živci že povsem popustili in se ne morem več zadrževati. Ko sem prebral dobro kritiko od Marcela Štefančiča, sem se razjokal. Tudi ko me pokliče producentka in mi pove o novem uspehu, se razjokam. Hodim na predstave, spremljam število kupljenih vstopnic, berem članke in guglam. Čisto sem patetičen.

Si imel tudi pri pogodbi za ta film kakšno klavzulo, da boš vrnil denar, če film ne bo uspešen, tako kot pri Članu? Ne. Tukaj sem imel "samo" veliko odgovornost. Če film ne bi bil uspešen, ne bi na Poljskem nikoli več ničesar režiral, ker so v film vložili dva milijona evrov zasebnega denarja. Če tega denarja ne bi vrnili, bi zelo težko dobil še kakšen tak projekt. Nad mano je ta kazen že visela. Ni tako kot v Sloveniji, kjer dobiš denar, potem pa lahko posnameš najslabši film na svetu in nihče ni odgovoren.

Na Poljskem si pa trepetal in čakal? Seveda, vsi smo trepetali. Še posebej, ker so pred tem posneli nek film, ki je povsem pogrnil, dve seriji so morali umakniti, zato so se vsi bali za službe. Vsem sem rešil službe. Vsi moji sodelavci so bili do zadnjega dne prepričani, da ta film ne bo imel več kot pol milijona gledalcev, da ustvarjamo preveč drame. Na premieri mi je direktor filma povedal, da se mu zdi, da smo naredili najboljši film, kar jih je posnela njihova televizija. Takoj mi je obljubil sodelovanje pri vseh projektih po moji izbiri.

Ti bodo te projekte predlagali oni? Lahko bi izbral karkoli iz njihovih načrtov, vendar mi nič ni bilo všeč. Pomagal jim bom, da bomo te projekte razvili do točke, ko jih bo mogoče posneti, ni pa rečeno, da bom jaz režiral. Lahko sem izvršni producent, nekakšen nadzornik.

Kako pa je bilo pri Pismih sv. Nikolaju? Takrat sem menil, da je scenarij dobra osnova za nekaj, kar bi jaz režiral, če mi dovolijo, da ga spremenim po svoji volji. Odpustili so scenariste in najeli mojega scenarista iz ZDA Sama Akina. Skupaj sva potem zamenjala 60 odstotkov besedila. Skoraj nespremenjena je ostala samo zgodba deklice, ki pobegne iz sirotišnice. Prav zaradi te zgodbe sem se odločil posneti ta film, ker se me je dotaknila, zaigralo mi je srce in potočil sem solzo. Če mi uspe ta čustva prenesti na ves film, na vseh pet zgodb, potem hočem to režirati.

Ali bodo šli poljski igralci s tabo v tvoje prihodnje projekte? Menda si na snemanjih zelo naporen. Igralci me imajo še najraje. Težave imam z ekipo. Sem perfekcionist, oni pa mislijo, da ne vem, kaj hočem, kadar dolgo snemamo en prizor. V resnici pa preveč natančno vem, kaj hočem. Njim postane dolgčas, meni pa ne. Potem se začnejo grupirati: "Ta režiser nima pojma, ne ve, kaj dela … Jaz moram domov." Igralci pa imajo radi, kadar jih maltretiram in hočem iz njih dobiti čim več. Tisti, s katerimi sem že prej delal, sploh niso brali scenarija: "Če Mitja dela, grem takoj zraven." Zdaj se dogaja, da vsi igralci v en glas zatrjujejo, da se tega filma ne sramujejo, da so ponosni nanj in ga priporočajo. To je nekaj posebnega, ker so igralci do svojega filma vedno zadržani, saj se bojijo morebitnih kritik, potem jim namreč nihče več nikoli ne bi verjel. Za ta film so zastavili svoje ime.

Si sploh dobil kakšno slabo oceno? Sem, seveda sem. Marcel ga je tako pohvalil, da ga bolj pohvaliti pravzaprav ni mogoče, in ker hočejo biti Slovenci izvirni, se vedno najde kdo, ki reče, da nekaj ni dobro. Svoje naredi tudi zavist. Pomembno je, da se piše, preberem čisto vse in imam rad, da se mnenja krešejo. Deset odstotkov ocen je negativnih.

Koliko se bo tako visoko število gledalcev poznalo na vaših bančnih računih? Na mojem nič, ker je to moj prvi film, zato nisem mogel zahtevati nobenih provizij. Hotel sem določeno denarno vsoto, oni so mi ponujali manj. Dogovorili smo se za denarno nagrado, če bo imel film milijon gledalcev oziroma milijon in pol. Tako sem zdaj ves denar, ki sem ga hotel, dobil že na začetku in to na pravi način – z uspešnim filmom. Svoj honorar sem dobil, vendar je še vedno premajhen glede na količino dela, ki sem ga vložil v film. Režiserji na Poljskem večinoma ne hodijo v montažo vsak dan, jaz sem tja hodil vsak dan, prav tako na obdelavo zvoka, napovednikov. Delal sem leto in pol, tako da sorazmerno plača ni ravno visoka. Verjetno bom več zaslužil z avtorskimi pravicami in kot je videti, sem naredil film, ki se bo predvajal vsak božič. Tako Kevin ne bo več sam doma, oziroma bo gledal Pisma sv. Nikolaju.

So se vrata ljudi, ki delijo slovenski filmski denar, zdaj kaj bolj odprla? V Sloveniji se vedno dogaja eno in isto. Ne zanima jih, če si uspešen, pomembno je, da so oni na oblasti in si delijo denar. Na Liffu nisem videl niti enega predstavnika ministrstva za kulturo, filmskega centra, nobenega drugega režiserja, razen tistih, ki sem jih sam povabil. To je sramota, da si ne želijo videti tako uspešnega filma. Kje so bili Majda Širca, Stojan Pelko in drugi? Prišla sta poljski ambasador in najboljši producent na svetu Duncan Kenworthy. Razumem, da ne pridejo zaradi mene, ampak zaradi njega, ko bi lahko promovirali Slovenijo in mu obljubili davčne olajšave, če bi v Slovenijo prišel posnet hollywoodsko uspešnico.

Kako je on komentiral ta odnos? Njega to ne zanima, on je prišel zaradi mene, je moj filmski oče. Najbolj ga je bilo strah, da bo film zanič in bo moral zaradi mene lagati. Vendar mu ni bilo treba. Priznal je, da je film zrežiran in posnet vrhunsko. In on ve, kaj govori, saj je posnel tri najboljše svetovne romantične komedije.

Kje si moral najbolj paziti, da nisi naredil kopije dobre romantične komedije? Ni pomembno, če narediš kopijo. Vse smo že videli. V življenju sem videl zelo malo filmov. Vsi drugi so postali režiserji, ker so videli ogromno filmov. Jaz pa tako, da sem skejtal in sem hotel to posneti. Drugi so obremenjeni, ker se bojijo posneti nekaj, kar smo že videli. Potem nič ne posnamejo, ali pa nastajajo nelogični filmi brez zgodbe. Dolgčas.

Zate torej lahko rečemo, da si začel snemati povsem neokužen z že posnetimi zgodbami? Jaz vidim dobro zgodbo. Življenje se ponavlja. Hočem posneti nekaj, kar me veseli. Romantična komedija je tako močan žanr, vsi ga poznajo, veliko novega ne moreš izumiti. Pomembno je, da ne narediš patetičnega in neumnega filma. Tudi če je predvidljivo, moraš narediti tako, da si vsi liki v filmu na koncu zaslužijo svojo srečo. Vsi vemo, da bodo na koncu srečni. Hočemo vedeti, kako bo do tega konca prišlo, kdo bo naredil kakšen korak, kako se bosta zaljubila. Če si kot režiser gledalcu dal dovolj pravilnih preprek, potem bodo gledalci na koncu zadovoljni.

Tudi izbira pravih igralcev verjetno ni zanemarljiva? Ko sem imel že svojo različico scenarija, sem rekel, da lahko film posnamem s katerimkoli igralcem. To ni čisto res, saj je dobro imeti dobre igralce. Ampak je pa res, da se za dobrim scenarijem lahko skrije tudi slab igralec, za slabim scenarijem se pa ne more skriti niti dober igralec.

Bi v Sloveniji lahko posnel ta film? Brez problema. Proračun je približno enak. Igrali so veliki zvezdniki, ki ogromno zaslužijo. Tako smo pol milijona evrov dali za igralce. Dvesto tisoč smo namenili promociji, tako je ostalo milijon tristo tisoč evrov. Veliko stroškov smo imeli z umetnim snegom, saj ga takrat ni bilo. Na koncu pridemo na proračun običajnega slovenskega filma. Problem je, da v Sloveniji ni dobrih scenarijev in igralci ne morejo igrati. Potem je videti, kot da so oni slabi, v bistvu sta pa slaba režiser in scenarist, tudi zgodba je butasta.

Kako se pa gledalci odzivajo na tvoj film? Zelo dobro, včasih kar preveč. In na koncu nase prenesem vse emocije, ki jih čuti petsto ljudi, to je pa velika teža. Zelo si želim, da bi jim bilo všeč. Ljudje se povsod odzivajo enako, zato vidim, da smo naredili univerzalen film, ki bo deloval v vseh državah.

Kako sprostiš to breme? Včasih zajokam. Težava je v tem, da se nobene premiere ne spominjam dobro. Fizično vem, kaj se je dogajalo, ne vem pa, kako sem to čustveno doživljal.

Debate, ki so se razvile ob tem filmu, niso več debate o samem filmu, ampak o fenomenu Mitja Okorn. Kako se je to zgodilo? Če bi bil film slab, bi vse skupaj zasijalo v povsem drugo smer. Dober film je ubranil svoje ime. Ljudje so ponosni na to. Ljudje, ki ga vidijo, ga priporočajo drugim. Na Liffu je bilo najzahtevnejše občinstvo, pa so na koncu stali in ploskali. Tisti, ki pa do mene gojijo zavist, na premiero niso prišli in že pišejo po forumih, da je to tako ali tako poljski film, kjer živi 40 milijonov ljudi. Jaz vedno rečem, naj to poskusi kdorkoli drug kjerkoli drugje.

Se lahko zgodi, da bo tudi film Član poljski film? Da, Poljaki bi radi, da bi v njem igrali Poljaki in bi govorili poljsko. Takoj bi dobil denar. Vendar se ne strinjam, ker je zgodba slovenska. Sprašujejo me, zakaj mi potem Slovenci ne dajo denarja, in odvrnem samo, da je to dolga zgodba. Obstaja še druga pot, in sicer da postanem poljski državljan. Prošnjo sem že oddal. Če film posname poljski režiser s poljskim denarjem in poljskim producentom, pa je to že poljski film. Član bo že, pomembno je, da grejo ljudje gledat Pisma sv. Nikolaju. Če bo film v Sloveniji uspešen, bi ljudje na glas povedali, kakšne filme si želijo gledati in kam naj gre njihov denar.

Se torej strinjaš z Marcelom Štefančičem, da je ta film klofuta slovenski filmski politiki? Klofuta boli, njih pa nič ne boli. Dokler imajo oblast, jim je vseeno, kaj se dogaja.

Ali ti laska, da te je prav on, ki je raztrgal tvoj prvi film, zdaj tako pohvalil? Seveda, saj sem se zjokal. Začel sem razmišljati, da mu je bil Tu pa tam pravzaprav všeč. Videl je potencial in si je rekel, da me ne sme pohvaliti, ker bom potem jaz mislil, da sem faca, zato me bo rajši spljuval in zato je bil tako vesel, da je Pisma sv. Nikolaju tako dober film, ker si je lahko rekel, da je vedel, da imam potencial. Njega zelo spoštujem. Že takrat, ko je skritiziral Tu pa tam, mi je vse povedal na štiri oči, kar je redkost v Sloveniji.

Verjetno je na vrsti zaslužen počitek. Ali znaš počivati? Tri dni, potem mi bo dolgčas, zato bom s seboj v Kenijo vzel scenarije. Hotel sem biti svoboden. Duncan Kenworthy me je prosil, naj grem živet v London, vendar ne vem, kako naj se tega lotim.

Kako pa si se tega lotil, ko si se preselil na Poljsko? Na Poljsko sem se preselil naravnost na projekt. Če bi bilo tako z Londonom, grem takoj. Če ne bom nič delal, bo lahko težavno. Pripravljen sem iti. V vsaki državi en film. Tu pa tam tukaj, enega na Poljskem in tako naprej. Tu pa tam je bil sedmi v Sloveniji, Pisma sv. Nikolaju so sedma na Poljskem. Sedem je moja številka.

Želimo ti, da bi vsaj sedem dni zdržal v miru na plaži. To bi bilo super. Odločil sem se, da bom kajtal, moram se še naučiti. Želim si, da bi ljudje v Sloveniji film vzeli za svojega. To je "feel-good" film, ko ga pogledaš, si želiš narediti nekaj dobrega. V kriznem času, v času političnih nebuloz, ko gre gospodarstvo k vragu, smo na dobri poti, da bodo ljudje res začeli skakati v smrt, zato je dobro, da imamo neko sprostitev. K ogledu vabim vse, tudi politike, da bodo potem kaj dobrega naredili, saj za zdaj delajo samo "sranje". Vem, da je v osnovi to ženski film, pa so ob njem jokali tudi moški.