Intervju z Richardom Curtisom, režiserjem Rock'n'Roll piratov

Richard Curtis je z Rowanom Atkinsonom ustvaril uspešnici Črni gad in Gospod Bean, stoji pa tudi za filmi Notting Hill, Dnevnik Bridget Jones in Pravzaprav ljubezen, medtem ko je bil za scenarij za Štiri poroke in pogreb nominiran tudi za oskarja. S svojim najnovejšim filmom Rock'n'Roll pirati nas Curtis spomni na čas piratskih radijskih postaj, ki so v Veliki Britaniji vzniknile na sredini 60. let prejšnjega stoletja. Ob svetovni premieri filma v Londonu smo z Richardom Curtisom poklepetali tudi mi ...

Predvidevam, da je ta film za vas najbolj oseben ... Vsi filmi so zelo osebni, a moram reči, da sem pri tem filmu izjemno užival, saj je bil od prvega do zadnjega kadra zelo vezan na glasbo. Ne le zaradi zgodbe, ampak je bilo tako tudi snemanje - ves čas smo poslušali glasbo in bilo je zelo zabavno.

Kako ste izbirali pesmi? Film je od začetka do konca nabit z odlično glasbo in gledalec resnično sliši veliko pesmi. Preposlušali smo veliko dobro skladb, končni izbor pa je bil odvisen od večih elementov. Npr. kako neka pesem ustreza prizoru v filmu - zelo pomembno je, da se zgodi tisti magični "klik" med glasbo in sliko. Seveda je bilo prisotno tudi vprašanje avtorskih pravic. V filmu lahko vsega skupaj slišite 62 pesmi.

V filmu pa ni niti ene pesmi skupine The Beatles. Za nekatere pesmi je bilo zelo težko pridobiti avtorske pravice, za druge pa povsem nemogoče, zato kakšnih pesmi nismo uspeli dobiti. Nekateri razlogi, zaradi katerih so nas zavrnili, so bili tako bizarno, da sploh ne bi verjeli! Pesmi Beatlov nismo uspeli dobiti, ker je okoli njih vse preveč zapleteno. V nekem trenutku smo bili blizu dogovora, potem pa je vse padlo v vodo. Isto težavo smo imeli tudi z naslovnicami albumov, ki se pojavljajo na koncu filma. Nismo na primer dobili pravic za Pink Floyd, Kate Bush, Coldplay itd.

Kako si razlagate dejstvo, da rock'n'roll v Veliki Britaniji, za razliko od popa, nikoli ni tako zaživel in imel takšen vpliv kot v ZDA? To je zanimiv fenomen, ki si ga tudi sam ne znam razložiti. Morda je razlog v tem, da je bila glasbena scena v Angliji pod vplivom različnih glasbenih žanrov z vseh strani sveta, kar je ustvarilo glasbene tokove, ki se najlaže pretvorijo v pop glasbo. Amerika obožuje rock'n'roll in rock glasbo, ta očitno nekako ustreza njihovemu duhu, britanska scena pa se je menjala in prilagajala. Obstaja teorija, da so se Beatli lahko pojavili le v Liverpoolu, ker je to obmorsko mesto, v katerega so pripotovali ljudje iz vseh strani sveta in prinašali svoje tradicije, kulture in tudi glasbo, ter tako vplivali na družbeno podobo mesta.

Običajno rečejo "sex, drugs and rock'n'roll". V filmu sta rock'n'roll in seks, droge pa ni. Zakaj? To je dobro vprašanje. Posneli smo prizor, v katerem en od likov praznuje rojstni dan, namesto sveč pa je bilo na torti dvanajst jointov. Kasneje smo med montažo ugotovili, da se ta prizor nekako ne vklopi v celoto, zato smo ga izrezali iz končne različice filma. Drogo in komedijo je težko združiti tako, da je prepričljivo. A sam tudi takrat nisem užival nobenih drog, tako da nisem čutil neke posebne potrebe po tem elementu v filmu.

Ali ste za film zbirali informacije in podrobnosti, ali pa ste se bolj zanašali na lastno vizijo in občutke? Nisem preveč raziskoval, preprosto sem sledil svoji viziji o tem, kako bi bilo, če bi osem najbolj znanih DJ-jev živelo na malem prostoru na ladji in dan in noč zabavalo celotni narod ter obenem pilo kri britanski vladi. Seveda sem se kot avtor in producent filma moral potruditi, da je vse avtentično in prepričljivo, zato smo se pozanimali o izgledu ladij in podobno, nisem pa se spuščal pregloboko v podrobnosti.

Niste hoteli, da bi film temeljil na resničnih dogodkih in dejstvih? Hotel sem posneti film, ki bo oslikaval to specifično obdobje ter dogodke in ni se mi zdelo pomembno, da bi šlo za neko resnično zgodbo z resničnimi ljudmi in dogodki. V času, v katerega je umeščen film. se je zgodilo nekaj zelo zanimivega: lastnik ene od teh piratskih postaj je ubil drugega. Ta dogodek je zmedel poslušalce in javnost, ki so mislili, da gre za resnične pirate, ki so nevarni za družbo, kar je britanska vlada izkoristila in uvedla zakon, ki prepoveduje delo na ilegalnih radijskih postajah. Mene ta zgodba ni zanima. Mislim, da je za avtorja bolj pomembno, da ustvari nekaj, kar prihaja iz srca in duše, ne pa iz resničnih dejstev.

Koliko teh "piratskih ladij" pa je bilo takrat? Bilo jih je precej, mislim, da petnajst, morda celo več. Nekatere so bile ukinjene, ko jih je prepovedala britanska vlada, a kolikor vem, ni nobena ladja potonila, kot se to zgodi v filmu.

Ali bi bilo napak reči, da so politiki, ki jih vidimo v filmu, ogledalo takratne britanske družbe? Imeli bi prav, v tistem času so resnično simbolizirali splošno stanje v britanski družbi. Anglija je bila v 60. letih pravzaprav Anglija iiz 50. let. Šolski sistem je bil zaostal in konzervativen, obtičal je v 40., morda v 30. letih. Učitelji so učence še vedno kaznovali s tepežem in pošiljanjem v kot.

Poslušati takšne stvari o Veliki Britaniji, ki danes spada med najbolj razvite države in družbe sveta, je bizarno ... Strinjam se z vami. Tudi sam nisem mogel verjeti, da je bila zgolj pred štiridesetimi leti Anglija tako zaostala država, pred tridesetimi pa še vedno izjemno konzervativna in ne preveč napredna. Leta 1979 sem začel delati na BBC-ju in v tem času smo vsi zaposleni nosili obleke, medtem ko na odgovornih funkcijah in direktorskih položajih ni bilo žensk. Danes v stavbi BBC-ja vidite zaposlene, ki nosijo majice z napisom "pornstar", ženske pa so na mnogih vodilnih položajih v podjetju.