Intervju: Natalija Gros

Slovenske športne plezalke so v lanski sezoni dosegle izjemno bero rezultatov v svetovnem pokalu športnega plezanja. Z dvema naslovoma evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji pa je svojo prevlado še posebej potrdila Natalija Gros. Zaščitni znak 24-letne športne plezalke je zares prefinjeno in graciozno gibanje preko oprimkov, ki si z vidika navadnega človeka tega imena praktično ne zaslužijo, ali pa previsov, ki bolj kot na steno spominjajo kar na streho ali pa strop.

Za lažje razumevanje mojega pisanja naj vam zaupam, da je na svetu trenutno samo pet ali šest plezalk – vključno z našo Natalijo Gros –, ki se zmorejo spoprijeti s plezalno smerjo, ocenjeno z oceno 8c+. Če vam to ne pove dovolj, vam predlagam, da se na lep sončen dan odpeljete na Primorsko, v plezališče Mišja peč, in ko boste stali pod grozljivo previsno skalno steno, tam za rokav pocukajte prvega plezalca, naj vam pokaže smer Histerija, in ga zraven še pobarajte, kaj morate narediti, da bi se tam gor obdržali samo s pomočjo svojih mišic, pa vam bo izraz na njegovem obrazu verjetno najpristneje opisal oceno 8c+. Skratka, Natalija Gros je zagotovo lahko v ponos slovenskemu športu, njeni rezultati pa so vredni ravno toliko kot ostale domače in tuje športne lovorike, o katerih se v medijih piše več in pogosteje. Pravo plat vrhunskega športnega plezanja bo 18. marca ob 20.00 mogoče spoznati tudi na velikem platnu, saj bo v okviru 3. mednarodnega festivala gorniškega filma v Cankarjevem domu Natalija Gros vsem svojim športni lovorikam dodala še filmski prvenec Chalk&Chocolate.

Natalija, za vami je naravnost sanjsko leto. Blesteli ste praktično v vseh prvinah športnega plezanja. Konec januarja ste prejeli tudi naslov najboljše slovenske plezalke leta 2008. Kaj za vašo nadaljnjo motivacijo pomenijo ti uspehi, rezultati in naslov?

Ja, naprej tako ... kolikor je bila sezona sanjska, je bila tudi zelo težka. Imela sem tudi nekaj kriz, ki pa so se izkazale za zelo dobre, tako da so potem prišli tudi dobri rezultati. Konec januarja sem postala tudi najuspešnejša športna plezalka leta 2008, kar pa mi pomeni zelo veliko. Prav toliko kot vsi uspehi, vključno z naslovom evropske prvakinje in dejstvom, da bom dobila svoj film, ki sem si ga tudi želela že dolgo časa.

V sezono 2009 se podajate nekako razbremenjeni. Sami ste dejali, da bi radi uživali v plezanju, tekmah. Pa vendar vas v letu 2009 čaka veliko tekmovanje – svetovno prvenstvo na Kitajskem. Kaj si obetate od tega tekmovanja?

Letos bom res poskušala iti na tekme čim bolj razbremenjena. Mislim, da sem sama sebi dokazala predvsem to, da spadam v sam svetovni vrh … Tako da predvsem upam, da bom na svetovnem prvenstvu nastopila vsaj tako kot na evropskem prvenstvu in potem bo rezultat oziroma moje plezanje že povedalo svoje.

Slovenske plezalke in plezalci ste v svetovnem pokalu samo v lanski sezoni dosegli kar 26 uvrstitev na stopničke, med katerimi je tudi sedem zmag. Vi osebno ste k tej zares neverjetni beri dodali še dva naslova evropske prvakinje na oktobrskem evropskem prvenstvu v Parizu v balvanskem plezanju in kombinaciji. V pokalu narodov je Slovenija zasedla 2. mesto, pred njo je bila samo Avstrija, prehiteli pa smo plezalsko velesilo Francijo. Če bi bili to npr. uspehi smučarske reprezentance, bi bila na nogah vsa Slovenija in vi bi bili verjetno prva športna zvezdnica Slovenije. Ali mislite, da se slovenska športna javnost dejansko zaveda teh uspehov ali pa ste plezalci ostali v senci olimpijskega leta?

Plezanje je že od nekdaj malce v senci, predvsem zaradi tega, ker ni olimpijski šport, in mislim, da bo tako tudi ostalo, dokler ne bo enkrat postal olimpijski šport. Naši rezultati so več kot vrhunski in se lahko primerjajo z marsikaterim olimpijskim športom. Zdaj … zakaj je tako? Tukaj bi lahko na dolgo in široko razpravljala. Mislim, da se sami plezalci zelo dobro zavedamo tega, da smo zelo močni, predvsem Slovenke smo trenutno najboljša ženska ekipa v svetovnem vrhu.

Ste osebno razočarani nad odzivom javnosti ali to razumete?

Tako … včasih bi si želela, da bi se o kakšnih stvareh vedelo več. Predvsem zato, ker se res trudiš in si tudi želiš tiste potrditve javnosti, ampak načeloma ne počnem tega, da bodo stvari javne, ampak gre predvsem zaradi samega športa. Plezanje se vsako leto bolj razvija in še vedno ni pravega razmerja med hitrostjo razvoja tega športa in odličnimi rezultati v primerjavi z mediji, medijskim prostorom. Po Martini Čufar, ki je nekako orala ledino v svetovnem pokalu, je zdaj zlasti ženska reprezentanca postala zares viden in ugleden član svetovnega športnega plezanja. So Martinini dosežki morda posredno vplivali tudi na vašo miselnost, rast ekipe …?

Ja, vsekakor. Martina je tukaj imela res velik učinek v smislu tega, da nam je nekako odprla vrata v svetovni vrh. Predvsem zaradi nje smo tudi me, ostala dekleta, veliko bolj verjele v to, da tudi same lahko pridemo tja in posežemo po še višjih rezultatih, kot jih je dosegla ona, čeprav je že ona naredila zares zelo veliko. Pri fantih pa zdaj prihaja tisti čas, ko se jim odpirajo vrata. Tukaj izpostavljam predvsem Klemna Bečana, ki je naredil največji preskok. Moram reči, da je Martina imela zelo velik vpliv.

Športno plezanje je garaški šport, kjer je poleg izredne moči in eksplozivnosti v težkih smereh potrebna tudi prefinjena tehnika. Prav slednja je nekako vaš zaščitni znak. Koliko vam pri plezanju pomagajo gimnastične prvine, ki ste jih osvojili, preden ste se popolnoma posvetili plezanju?

Gimnastika je bila pri meni od 1. do 4. razreda tudi ena izmed stvari, ki sem jo trenirala. To sicer ni bila zelo tekmovalna gimnastika, ampak so bile osnovne elementarne vaje in moram reči, da je bilo na začetku to zelo pomembno, ker sem imela boljše gibalne sposobnosti in sem hitreje osvojila koordinacijo gibanja. Na zdajšnjem nivoju pa se stvari že tako izenačijo, da ti tiste osnovne stvari ne pomagajo več, tako da moraš potem to nadgrajevati. Sama gimnastika je tukaj v veliko pomoč predvsem v gibljivosti, ki je tudi pri plezanju zelo pomembna.

Kakšne smeri so vam najbolj pisane na kožo?

Vedno bolj ugotavljam, da so mi balvani zelo pisani na kožo in jih tudi zelo rada plezam. Ampak po srcu že od nekdaj rada plezam tudi težavnostno plezanje, ki vključuje dolge in vzdržljivostne smeri, tako da lahko rečem, da sta mi obe disciplini tako ali drugače pisani na kožo, obe tudi zelo rada plezam in nikakor ne bi mogla izbrati, bolj izpostaviti nobene izmed njiju. Mi pa bolje ležijo previsne smeri, pa tudi kakšne »platke«, ampak bolj sem vzgojena v previsu.

Na svoji športni poti ste se odločili za tvegano potezo, ki bi se lahko izšla tudi drugače. Ob koncu srednje šole ste se namreč odločili za enoletno prekinitev. Je bila vrnitev v svetovni pokal težka?

Joj, to je že toliko časa nazaj, nekako prežvečena tema … Takrat sem čutila, da je bilo to potrebno narediti in vesela sem, da se je tako zgodilo. Prišlo je čisto spontano in tudi sama vrnitev je bila spontana. Res pa je, da že takrat, ko sem nehala za tistih osem mesecev, sem vedela, da se bom vrnila, saj sem samo potrebovala čas za »polnjenje svojih baterij«. Potem ko sem spet začela, je šlo zelo hitro tudi nazaj, predvsem zaradi tega, ker je bilo veliko več sveže energije, ki sem jo tudi zelo dobro unovčila in že na prvi tekmi po vrnitvi tudi zmagala.

Seveda nikakor ne moremo mimo vaših dosežkov v »skali«. Ste prva Slovenka, ki vam je v naravni steni uspelo preplezati smer z oceno 8c+, na svetu pa je baje samo pet ali šest plezalk, ki ste premagale gravitacijo v tako težki smeri. Vaš vzpon po smeri Histerija je ujela tudi filmska kamera. Kako ste prišli na idejo, da ta vzpon spravite na filmsko platno?

Že od nekdaj sem imela veliko željo posneti en plezalni film in dobila sem to priložnost. Tako da smo potem za rdečo nit določili, da si izberem nek projekt, težek projekt, ki bo tudi v svetovnem vrhu nekaj veljal, in tako sem prišla na idejo, da bi se lotila smeri Histerija v Mišji peči, ki je ocenjena z oceno 8c+. V tistem času, ko sem jo preplezala, sem bila četrta ženska na svetu, ki sem uspela preplezati smer s to oceno, zdaj mislim, da je uspelo še dvema dekletoma. Meni je ta uspeh pomenil zelo veliko, verjamem pa, da se da preplezati še več.

Bi bil film precej drugačen, če ne bi uspeli preplezati Histerije?

Ja, prav gotovo bi bil drugačen. Tudi to smo imeli v mislih, da mi mogoče ne uspe, ker je taka smer vseeno toliko na meji zmogljivosti, da nisem mogla zagotoviti, da jo bom uspela preplezati, predvsem zato, ker so prioriteta še vedno moje tekme in ne bi mogla vsega podrediti plezanju te smeri, ampak na srečo mi je to uspelo. Res v zadnjem trenutku, ker so se potem začele tekme in je bila smer pozabljena.

Stvaritev režiserja Jureta Breceljnika, ki prikazuje vaše plezanje, priprave, občutke, neuspeh … si bo mogoče ogledati v sklopu 3. mednarodnega festivala gorniškega filma v Cankarjevem domu. Imate pred premiero kaj treme? Kaj si od filma obetate?

Zdaj bom končno dočakala ta trenutek, saj smo načrtovali, da naj bi se to zgodilo že pred pol leta, vendar se je vse skupaj malce zavleklo zaradi postprodukcije. 18. marca imamo v Cankarjevem domu v okviru 3. mednarodnega festivala gorniškega filma premiero in moram reči, da imam kar veliko tremo, predvsem zato, ker celega filma še nisem videla, saj sem se odločila, da bom počakala na veliko platno in se tam pustila presenetiti, kaj je Jure »zmiksal« skupaj z montažerji. Tako, da bomo videli! (smeh)

Menda pa ne gre za »tipičen« plezalski film … V njem ste pripravljeni povedati več, ste zapisali na svoji spletni strani. Kakšno Natalijo Gros bodo torej gledalci spoznali na platnu Cankarjevega doma?

Ta film je v bistvu dokumentarni film o moji plezalni poti. Predvsem smo snemali treninge, testiranja, ko sem bila v Avstriji, potem plezanje Histerije od začetka do konca, pa moje vzpone in padce … v bistvu bo vsega po malem. Predvsem pa ne bo tipičen plezalski film v smislu, da bi pokazali samo, kako težka je Histerija in kako težki so gibi v njej, ampak bomo pokazali tudi ozadje vrhunskega športa in kaj vse je potrebno za to, da se doseže svoje sanje.

Športno plezanje v Sloveniji, tudi v rekreativnem smislu, dobesedno doživlja razcvet. Kaj vrhunska plezalka za konec sporoča vsem, ki si želijo spoprijeti s previsi, »platkami« … in svoj prosti čas preživeti v plezalnem pasu visoko nad tlemi?

Res sem zelo vesela, da se plezanje tako razvija. Vsakič znova, ko grem v plezališče, vidim veliko novih ljudi, ki so se navdušili nad tem lepim športom. Predvsem je to šport, v katerem si lahko notri ali zunaj, z družbo na soncu, zraku in se imaš res fajn, pa še nekaj koristnega narediš zase. Tako da tisti, ki se še niso odločili, ali pa mogoče mislijo, da je to nevarno … tem moram povedati, da to vsekakor ni nevaren šport. Če si pameten in veš, kako se stvari streže, da se prej poučiš o osnovnih stvareh, se ti ne more zgoditi čisto nič. Vsekakor je to šport, v katerem je vredno vsaj poskusiti in potem videti, če ti ustreza. Misli, da se v plezanju da zelo uživati in nekaj narediti zase.