#dopustujdoma
Torek, 21. 2. 2017, 17.33
3 leta, 11 mesecev
Slovenija niso samo Ljubljana, Bled in Piran ... Tu je nekaj po krivem spregledanih znamenitosti.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,60
10
Slovenske Benetke, cesta v obliki srca v Svečinskih goricah, Jezersko s Češko kočo na Spodnjih Ravneh, Šmartno v Brdih, Sorica v Škofjeloškem hribovju.
Ob mednarodnem dnevu turističnih vodnikov (21. 2.) smo sestavili seznam slovenskih krajev, ki jih morate obiskati.
Cesta v obliki srca, ki se vije med štajerskimi vinogradi in leži v kraju Svečina v občini Kungota, je eden od najpogosteje ovekovečenih fotogeničnih obrazov Slovenije. Foto: Nea Culpa, vir: www.slovenia.info
Osrčje Svečinskih goric
Cesta v obliki srca, ki se vije med štajerskimi vinogradi, je eden od najbolj prepoznavnih motivov na razglednicah, ki opevajo lepote Slovenije, če seveda odmislimo tiste najbolj znane in turistično oblegane, kot so Ljubljana, Bled in Izola.
Cesto najdemo v občini Kungota, po njej pa je speljana tudi prva mednarodna pot nordijske hoje med vinogradi z imenom Vinotour Svečina. Pot je plod sodelovanja med Turističnim društvom Svečina in sosednjo občino Ratsch an der Weinstrasse v Avstriji. Vključuje številne vinogradnike ter njihovo ponudbo na slovenski in avstrijski strani, cesto v obliki srca, razgledni stolp na Plačkem vrhu, vinogradniški muzej na Keblu … Turistična zveza Slovenije je pot izbrala za pot leta 2014.
Jezersko
Planšarsko jezero na Jezerskem. Foto: Jošt Gantar, vir: www.slovenia.info.
Med kraji z izjemnimi naravnimi lepotami, ki širši javnosti ostajajo skrite, je tudi Jezersko, izhodišče za vzpon na priljubljeno Češko kočo, Kranjsko kočo na Ledinah in Grintovce. V zimski sezoni lahko preizkusite urejene smučarskotekaške steze ali drsate ter si privoščite partijo hokeja na zamrznjenem Planšarskem jezeru ali dva tisoč kvadratnih metrov velikem drsališču ob njem. Preostale znamenitosti najdete na spletni strani Jezerskega.
Šmartno v Brdih
Arhitekturni biser v Šmartnem v Brdih se ponaša s petimi ohranjenimi stolpi, ki obkrožajo vasico na nekdanji benečansko-avstrijski meji. Fotografija je iz arhiva ZTKMŠ Brda, vir: www.slovenia.info.
Namesto precej bolj znanega in obljudenega Štanjela na Krasu lahko obiščete Šmartno v Goriških brdih. Gre za slikovito obzidano vas s petimi ohranjenimi stolpi, ki spominjajo na orlovsko gnezdo.
Naselje je bilo po uradnih zapisih včasih najverjetneje utrdba na strateški benečansko-avstrijski meji. Danes je to arhitekturni biser, ki poleg že omenjenih stolpov, Hiše kulture in Briške hiše, kjer je na ogled nekdanja oprema preprostega doma z ognjiščem, ponuja številne, predvsem z vinom povezane prireditve.
Sorica
Sorica je visokogorska vasica na severozahodu Škofjeloškega hribovja, kjer se je leta 1867 rodil znani slikar Ivan Grohar. Njegova rojstna hiša je danes spremenjena v muzej. Foto: Tomo Jeseničnik, vir: www.slovenia.info.
Gre za idilično visokogorsko vasico, ki leži na skrajnem severozahodu Škofjeloškega hribovja in je znana predvsem kot rojstni kraj slikarja Ivana Groharja. Umetnikova hiša je spremenjena v muzej, njena vrata pa so široko odprta tudi za umetniške dejavnosti, ki ljudi povezujejo, so zapisali na uradni spletni strani Groharjeve hiše.
V njej so urejeni Groharjeva spominska zbirka, galerija in etnografski muzej, likovna in glasbena delavnica pa ponujata izobraževalni ali zabavni turistični program.
Imate idejo? Predlog?
Vabimo vas, da svoje predloge zapišete spodaj v komentarjih.
Divje jezero pri Idriji
Divje jezero pri Idriji je od leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik, leta 1972 pa so ga razglasili za prvi slovenski muzej v naravi. Foto: Cirila Hacin, vir: www.slovenia.info.
Divje jezero je kraško sifonsko jezero, ki leži približno dva kilometra južno od Idrije. Jezero po zapisih Wikipedie leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo severni rob Črnovrške planote. Temperatura vode v jezeru skozi leto niha med sedmimi in desetimi stopinjami Celzija. Jezero so leta 1967 zavarovali kot naravni spomenik, leta 1972 pa so ga razglasili za prvi slovenski muzej v naravi.
Cerkniško jezero
Cerkniško jezero je približno devet mesecev na leto jezero v pravem pomenu besede, v preostalem delu leta pa se spremeni v travnik in sprehajalne poti. Foto: Tomo Jeseničnik, www.slovenia.info.
Cerkniško jezero na območju Notranjskega regijskega parka je eno od največjih presihajočih jezer v Evropi. To pomeni, da lahko v istem letu na njem veslate in ribarite ali se sprehajate in kosite travo. Jezero se na Cerkniškem polju praviloma zadrži okoli devet mesecev na leto. Ko je vode največ, površina jezera meri skoraj 30 kvadratnih kilometrov in je celo največje jezero v Sloveniji.
Cerkniško jezero je skupaj z Rakovim Škocjanom in Križno jamo razglašeno za mednarodno pomembno mokrišče – Ramsarsko območje, zaradi pomena za življenje ogroženih ptic pa še za območje Natura 2000.
Topli izvir s kopališčem v Klevevžu
Naslednji dve destinaciji sta predloga popotnika Mitje Lavtarja, ki si je v okviru Projekta Slovenija zadal, da bo obiskal vse slovenske kraje. Kraj Klevevž na Dolenjskem ga je navdušil zaradi kopališča, v katerem se zbira voda iz izvira Klevevška toplica, ki na dan priteče s temperaturo 24,8 stopinje Celzija ...
Kopališče v Klevevžu na Dolenjskem je navdušilo tudi popotnika Mitjo Lavtarja, ki v okviru projekta Slovenija obiskuje vse slovenske kraje.
Bizeljsko in bizeljske repnice
... Bizeljske repnice na Bizeljskem pa so ga prevzele zaradi svoje nenavadnosti. Gre za jame, skopane v kremenčevem pesku. Tega je na območje Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje, atrakcijo opisujejo na spletni strani Bizeljsko.si. Jame so dobile ime po repi, ki so jo ljudje poleg drugih poljskih pridelkov shranjevali v njih.
Ponekod jo poleg sadja in zelenjave vanje shranjujejo še danes, večinoma pa so namenjene zorenju in hrambi vina. So tudi idealen prostor za degustacijo značilnih vin.
Reka Nadiža
Reka Nadiža je poleti med plavalci izjemno priljubljena, saj je kar nekaj stopinj toplejša od Soče. Foto: Srdjan Živulović, vir: www.slovenia.info.
Ime reke Nadiže označuje vodo, ki z močnim virom privre na dan. Nadiža je precej manj znana in manj oblegana kot njena turkizna sestra Soča, a zato nič manj privlačna. Tako kot čez Sočo je tudi čeznjo speljan Napoleonov most, v nasprotju s Sočo pa so poleti njene temperature za kopanje precej bolj primerne.
POT – najdaljši ljubljanski drevored
Pot spominov in tovarištva, zdaj POT, vodi po nekdanji trasi z žico okupirane Ljubljane, ob svojem zgodovinskem pričevanju pa je tudi eden največjih ljubljanskih parkov in najdaljši mestni drevored z rekreacijskimi površinami.
Na Pot spominov in tovarištva (PST), tudi Pot ob žici, v zadnjem času pa kar POT, kot edinstveno točko v primerjavi tudi z drugimi mesti spomni turistični vodnik iz TIC Ljubljana Martin Šušteršič. Nekdanja 34-kilometrska pot okoli z žico okupirane Ljubljane je ob zgodovinskem pričevanju tudi eden od največjih ljubljanskih parkov in najdaljši mestni drevored s približno sedem tisoč zasajenimi drevesi.
Ideja o fizičnem spominu na okupirano Ljubljano, ki jo je v obdobju druge svetovne vojne stražilo 1.300 vojakov in 400 policistov, mesto pa so tako osamili in odrezali od njegovega zaledja, je nastala leta 1957. Ob pohodu po trasi nekdanje žičnate ograje, ki ga vsako leto 9. maja priredijo še zdaj, so med letoma 1957 in 1962 po načrtih arhitekta Vlasta Kopača na mesta, kjer so med okupacijo stali bunkerji, postavili osmerokotne stebre. Leta 1972 so trije študentje arhitekture Mitja Omersa, Franc Kastelic in Jože Stoka izdelali predlog za ureditev poti, ki so jo poimenovali Aleja spominov in tovarištva. Sedemindvajsetega aprila leta 1973 so zasadili prvo drevo, 12 let pozneje pa so jo slavnostno odprli. Leta 1985 je po načrtih arhitekta Janeza Koželja nastala še končna ureditev, ki je nadgradila sistem poti in njenih rekreacijskih površin. POT je še danes živ spomenik s socialno in okoljsko ter tudi turistično vlogo v mestu.
Kostanjevica na Krki
Kostanjevica na Krki - magične slovenske Benetke z impozantno Galerijo Božidarja Jakca.
Kostanjevica na Krki je čarobna, pravijo ji tudi slovenske Benetke. Obdana je s Krko.
V najmanjšem slovenskem mestu je ena izmed največjih tukajšnjih galerij po razstavnih prostorih, razstavljenem gradivu in likovnem fondu – Galerija Božidarja Jakca. Impozantni galerijski prostor je v nekdanjem cistercijanskem samostanu, na stalni razstavi pa si je mogoče ogledati zbirke Božidarja Jakca, bratov Franceta in Toneta Kralja, Jožeta Gorjupa, Franceta Goršeta, Zorana Didka, Janeza Boljke in Bogdana Borčića, pa tudi Pletersko zbirko starih mojstrov, ki je sicer v lasti bližnje Kartuzije Pleterje. Od začasnih razstav, če navedemo le nekatere, si bo od 31. marca mogoče ogledati retrospektivo Dušana Tršarja, od 19. maja razstavo slikarke Tine Dobrajc, od 2. junija pa fotografsko razstavo Uroša Abrama. Vrtove samostanskega kompleksa zaznamujejo skulpture, ki od leta 1961 nastajajo v okviru mednarodnih kiparskih simpozijev Forma viva.
KSEVT – Vitanje
Kulturno središče evropskih tehnologij za kulturalizacijo vesolja ter ohranjanje zgodovinskega astronavtskega spomina in sodobnosti sega prek regionalnih meja in ima vesoljske razsežnosti, v zadnjem času pa tudi veliko težav z zagotavljanjem pogojev za svoje delovanje.
Kulturno središče evropskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju so odprli leta 2012 s ciljem združevanja znanosti in umetnosti, uresničitve ideje o kulturalizaciji vesolja ter z namenom predstavljanja zgodovinskega astronavtskega spomina Evrope in evropske astronavtske sodobnosti. Objekt, ki sega prek regionalnih meja in ima vesoljske razsežnosti, je nastal v sodelovanju med več arhitekturnimi biroji: Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič, OFIS arhitekti, Sada+Vuga arhitekti.
Županova jama in Tabor Cerovo
Županovo jamo lahko najdete osem kilometrov južno od Grosuplja.
Med manj poznanimi, a zanimivi kraji pri nas vodnik Martin Šušteršič omeni tudi Županovo jamo in v njeni bližini skoraj v celoti ohranjeno protiturško utrdbo Tabor Cerovo. Jama na dolenjskem krasu leži pri vasi Velike Lipljenje, osem kilometrov južno od Grosuplja. Leta 1926 jo je odkril takratni šentjurski župan Jože Perme. Po njem je dobila tudi ime, pozneje so jo poimenovali Taborska jama, nato pa so domačini leta 1996 obudili njeno prvotno ime.
Sestavlja jo sedem dvoran, ki jih povezuje 600 metrov urejenih poti. Vhod vanjo je speljan skozi jamo Ledenica. Opisoval jo je tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, pozneje pa za shranjevanje ledu in hrane v poletnih mesecih. Iz Ledenice pot vodi v umetni rov Srebrne dvorane, kjer ne manjka kapnikov, naslednja pa je Županova dvorana. Sledita še Velika in Blatna dvorana, kjer je prav tako velik kapnik, ki ima sedemmetrski obseg. Po strmem rovu je mogoče priti v Matjaževo dvorano, kjer je kapnik, ki so ga okronali za najlepšega v jami in poimenovali Prestol kralja Matjaža. Sledita Zadnja dvorana in Igorjeva dvorana, zadnja je dostopna le jamarjem.
V neposredni bližini Županove jame je Tabor Cerovo, eden od redkih skoraj v celoti ohranjenih protiturških taborov s konca 15. stoletja. Obzidje okoli cerkve sv. Nikolaja so zgradili okoliški kmetje, da bi se zavarovali pred turškimi vpadi. Dvovišinsko obzidje ima številne strelne line, trije stolpi pa so bili razporejeni tako, da so omogočali nadzor nad okolico.
Forma viva na Ravnah na Koroškem
Skulptura je nastala leta 1965, na 2. mednarodnem kiparskem simpoziju na Ravnah na Koroškem. Avtor je japonski umetnik Ichiro Yoshiba (Brez naslova, jeklo / 560 x 270 x 180 cm / atletski stadion, Ravne).
Med lokacijami kiparskih simpozijev, ki so z začetkom v drugi polovici prejšnjega stoletje pomenili novost, v svetu umetnosti pa spodbujali mobilnost in mednarodne izmenjave ter vnašanje sodobnega kiparstva v različne urbane oziroma kulturne krajine, je tudi Forma viva na Ravnah na Koroškem. Zasnovana je bila kot del nacionalne kulturne manifestacije Mednarodni simpozij kiparjev. Tega so izvedli v različnih krajih države.
Prva kiparska simpozija sta bila leta 1961 v Kostanjevici na Krki (les) in Seči pri Portorožu (kamen), nato leta 1964 na Ravnah na Koroškem (jeklo) in leta 1967 v Mariboru (beton). Na Ravnah na Koroškem so v pol stoletja (1964–2014) izvedli devet kiparskih simpozijev, sodelovalo je 37 mednarodnih umetnikov, v urbani ravenski ambient Raven in še tri mesta Mežiške doline (Prevalje, Mežica in Črna na Koroškem) pa je bilo umeščenih 36 skulptur, danes jih stoji 34.
Ob izhodiščih ustvarjanja skulptur v navezovanju na kiparski material lokalnega okolja so v Ravnah ob železarskem kontekstu in industrijskih ambientih – izhajajo iz več kot tristo let stare tradicije fužinarstva – tako izvedli simpozije Forme vive v jeklu. Ta danes pomeni najpomembnejšo sodobno kiparsko zbirko Koroške.
Jeruzalem – po sledeh vinogradov
Jeruzalem in okoliške Ljutomersko-Ormoške gorice so spregledana, a zanimiva vinorodna pokrajina.
Zvezda med slovenskimi vinorodnimi pokrajinami so v zadnjih nekaj desetletjih Goriška brda. Manj znan, a prav tako zanimiv v tem kontekstu je tudi Jeruzalem z okoliškimi Ljutomersko-Ormoškimi goricami, kjer domuje šipon. Poznavalci pravijo, da se je treba v teh krajih za kozarec vina ustaviti v več več kot 350 let stari obnovljeni zidanici Malek. Resnejši obed in pokušino vin si privoščite v Taverni. Tu ima degustacijski in prodajni dom Vino Kupljen, vinska klet, ki velja za eno od najzanimivejših v Sloveniji.
10