Petek, 18. 8. 2017, 18.34
6 let, 6 mesecev
Ogromen klin v dolini Vrat: kaj pomeni in kako so ga postavili?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,55
Leta 1953 so v dolini Vrat v Triglavskem narodnem parku postavili spomenik padlim partizanom gornikom. Danes 90-letni Pavel Krznarič, nekdaj kurir NOB, je bil med idejnimi snovalci tega spomenika v obliki klina. Če obeležje ne bi bilo tako veliko, bi ga sam tudi izdelal.
S Pavlom Krznaričem smo se dan pred njegovim 90. rojstnim dnevom dobili pri njem doma. Prijeten sogovornik, poln življenja, se časa pred 64 leti, ko je nastajala ideja za spomenik padlim partizanom gornikom, zelo dobro spominja.
In tako začne pripoved o začetkih spomenika v dolini Vrat: "Takrat, leta 1953, sem bil v zvezi borcev, smučarskem in turističnem društvu ter številnih drugih, nikoli pa nisem bil član planinskega društva. A ne glede na to smo borci z njimi vedno zelo dobro sodelovali."
Pobuda planinskega društva
"V Mojstrani imamo veliko spominskih plošč padlim borcem," nadaljuje. "Zato so v planinskem društvu dali pobudo, da bi naredili spomenik tudi padlim gornikom." V imenu ohranjanja preteklosti so v Združenju borcev za vrednote NOB leta 2008 izdali publikacijo z naslovom Ne pozabimo preteklosti, v kateri so dokumentirali vsa partizanska obeležja, spomenike in grobišča v krajevni skupnosti Dovje – Mojstrana. Uredila sta ga Sonja in Jože Mirtič.
Vzidani spomenik na naravni skali, ki so ga načrtovali, izdelali in na lokacijo pripeljali s prostovoljnim delom, so odkrili leta 1953.
Največji plezalni klin na svetu
V skupini idejnih snovalcev spomenika gornikom je bil tudi inženir France Hrastar, ki je bil "pobudnik ideje za obliko spomenika. Premišljevali smo o spominski plošči, a je potem Hrastar predlagal, da naredimo klin, saj bo tako obeležje bolj impozantno", pravi sogovornik.
Izdelal je načrt in zasnoval tudi velikost objekta. Klin v višino meri 310 centimetrov, zanka pa 90 centimetrov.
Pavel Krznarič, danes star 90 let, je bil med idejnimi snovalci spominskega plezalnega klina v dolini Vrat.
Izdelala so ga v jeseniški železarni
"Na začetku sva se s Hrastarjem pogovarjala, da bi spomenik izdelal jaz. Na strokovni šoli Jesenice sem bil učitelj praktičnega pouka, doma pa sem oblikoval železo. Še danes lahko v hiši vidite moje izdelke, iz železa lahko naredim, kar želite," svojo veščino predstavi Pavel Krznarič. Pred dvema letoma je popolnoma prenehal opravljati svojo dejavnost, jo je pa z dodatkom izdelave iz lesa prevzel njegov sin.
Sonja Mirtič iz društva Zveze borcev opozori, da je plošča s posvetilom spomenika v Vratih leta 1993 izginila. Niso je izsledili, so jo pa nadomestili z novo, ki so jo prav tako izdelali v Železarni Jesenice. Takrat so obnovili tudi klin.
Ker je bil klin prevelik, da bi ga lahko Krznarič izdelal v domači ali šolski delavnici, so se odločili, da to naredijo v Železarni Jesenice, kjer je bil Hrastar zaposlen. "Konstrukcijska delavnica v železarni je bila odlična. Kaj vse so tam delali, od mostov do žerjavov. Z izdelavo spomenika so nam šli na roko, saj je bilo vse brez stroškov. Vse smo dobili zastonj, tudi material," se spominja sogovornik.
Velika zagnanost za spomenik
"Z izvedbo ni bilo težav, za njegov nastanek je bila velika pripravljenost. V železarni so imeli dobre strokovnjake in tako so brez težav izdelali tudi klin iz debele pločevine. Zanka je iz cevi, vendar je vse pobrušeno in je tako vse skupaj videti kot celota."
Spomenik so zasnovali, izdelali in ga na njegovo mesto pripeljali s prostovoljnim delom. V konstrukcijski delavnici je bilo obeležje narejeno v nekaj dneh, se še spominja sogovornik. Pravi, da so tja hodili spremljat njegovo nastajanje.
Ker je bil Pavel Krznarič učitelj praktičnega pouka in je vse življenje tudi oblikoval železo, so najprej razmišljali, da bi spominski klin izdelal kar on, a so ga zaradi prevelikih dimenzij na koncu naredili v Železarni Jesenice.
S konji v Vrata
Ko je bil spomenik dokončan, se je postavilo vprašanje, kje ga postaviti, kje bi bilo najbolje, da bi ga videlo čim več pohodnikov. "Za pravo mesto, boljše ne bi moglo biti, je poskrbela narava, ko je s sten padla skala. Mimo njega že desetletja tako hodi veliko ljudi. Tam se radi tudi fotografirajo, vsakdo od njih pa se ob tem spomni tudi gornikov," še pravi Krznarič.
V dolini Vrat je sploh v poletnem času veliko domačih in tujih pohodnikov. Sprehod do spominskega klina, kamor mimo Aljaževega doma peš pridete po dobrih petih minutah, je skoraj po pravilu prekinjen s postojanko pri spomeniku. Za neredke je tu obvezno tudi plezanje na skalo, ob klin, kjer nastaneta fotografija ali dve. Za marsikoga se nato pot nadaljuje s pohodom na okoliške vrhove.
V dolini Vrat je sploh v poletnem času veliko domačih in tujih pohodnikov in skorajda vsak od njih se ustavi tudi pri klinu.
Odkritje spomenika
Vzidani spomenik na naravni skali, kjer je ob klinu tudi bronasta plošča z napisom Padlim partizanom gornikom 1941-1944, je bil odkrit leta 1953, ob 60-letnici Planinskega društva Jesenice. Pavel Krznarič temu sicer ni prisostvoval. "Veliko sem hodil okrog, takrat sem imel 18 funkcij. V društvih, pri Smučarski zvezi Slovenije, ukvarjal sem se tudi z izobraževanjem odraslih … Zelo sem bil aktiven."
Tudi športno: "Leta 1940 sem bil že dvakratni državni prvak v skokih, v kombinaciji in solo skokih, pa drugi v teku na smučeh. Tako sem se srečal tudi z maršalom Titom in se z njim pogovarjal uro in pol. V nekdanji Jugoslaviji, ko je leta 1940 v Planico na tekmo z dvorskim vlakom prišel kralj Peterček (kralj Petar, op. a.), me je po skokih dal poklicati k sebi. Dal mi je 50 dinarjev. Ves sem bil iz sebe."
Spomenik so na njegovo mesto pripeljali s konjsko vprego.
Kurir med vojno
Kurirska mreža je med drugo svetovno vojno povezovala celotno Slovenijo od Koroške do Bele krajine, na Štajersko in Primorsko. Kurirske postaje na Gorenjskem so imele oznako G, vsaka pa svojo številko. Med posameznimi na tem območju je bilo od štiri do pet ur hoje, v Slovenskem zborniku, nastalem ob 75. obletnici ustanovitve OF, ki sta ga uredila Janez Stanovnik in Nevenka Troha, zapisuje Sonja Mirtič.
V okolici Dovjega in Mojstrane so bile konec leta 1943 tri kurirske skupine, v eni od njih je deloval tudi Pavle Krznarič. Kurirjem se je pridružil kot mlad fant, star 17 let.
90-letnik pravi, da je recept za dolgo življenje aktivnost.
Iz šole v partizane
"V šoli smo se dogovorili, da nas sedem isti dan iz razreda odide v partizane. Poznal sem vse kurirske poti. Vsak drugi dan smo šli na pot. Pozimi smo morali zaradi nemških zased na mostu velikokrat tudi čez Savo. Tisto zimo (1944, op. a.) je bilo meter in pol snega. Med kurirji sem ostal vse do svobode."
Sodeloval je v akcijah po Mežakli in Karavankah. Tudi oba njegova brata, Miha in Matija, sta bila v partizanih. "Vsaka vojna naredi grozote in napake," pripoved o vojni sklene sogovornik.
Od gostilne do družinske hiše
V hiši, kjer je še zdaj živi, sta z ženo nekoč imela tudi gostilno. Celih 21 let, o še enem obdobju svojega življenja pripoveduje Krznarič. Njegova življenjska zgodba je dolga. Recept za zdravo in čilo dolgoživost pa je po njegovem mnenju aktivnost in to, da se ne obremenjuješ pretirano, pravi z nasmehom in iskrivim pogledom.
