Prvi, drugi in tretji govorec na poroki

Po tradiciji ima prvi govor na poroki nevestin oče, če ne oče, pa stric ali starejši prijatelj iz nevestine družine. Najprimernejši čas za prvo zdravico, ki naj bi bila kratka in jedrnata, je čas po slavnostni večerji, ali ko postrežejo sladico. Kaj bo kdo povedal, je prepuščeno govorcu samemu. Po navadi so to govori, ki so čustveno obarvani (kar je popolnoma razumljivo), še posebno če oče pripoveduje kakšen dogodek iz nevestinega otroštva, odraščanja ali pa iz družinskega življenja. Prav je, da nevestin oče v tem svojem kratkem govoru pozdravi svojega novega zeta in mu s tem naznani neke vrsto dobrodošlico v življenju njegove družine. Oče lahko tudi poda kakšen "pameten" nasvet za njuno skupno prihodnost. Ko konča svoj svečani govor z dobrimi željami, dvigne kozarec za zdravico in tako storijo tudi vsi prisotni na svatbi.

Drugi govorec po vrsti na poroki je ženin. Pričakuje se, da se v svojem govoru najprej zahvali tastu za prijazne besede, nevestinim staršem za pripravljeno slavje (lahko pove tudi kaj o tem, kako je »zadovoljen« s svojo nevesto in da so zato seveda "krivi" njeni starši, ki so poskrbeli za to, da je takšna, kot je - torej enkratna!). V delu formalnega govora se zahvali svatom za njihovo prisotnost na slavju in za darila, ki sta jih prejela. Lepo je, če se zahvali tudi osebju, ki je poskrbelo za izvedbo poroke, in tistemu, ki je poskrbel za rože. V zahvalah ne sme pozabiti niti na svojo poročno pričo. Da je govor še zanimivejši in bolj intimno obarvan, pa lahko ženin, seveda če želi, pove tudi kakšno simpatično dogodivščino, ki jo je doživel s svojo (zdaj že) zakonsko ženo. Mogoče kaj o tem, kako sta se spoznala ali kako jo je zaprosil za roko. Kaj želi ženin deliti z vsemi prisotnimi na poroki, je prepuščeno njemu samemu. Zaželeno pa je, da svojega govora ne bere, temveč ga prosto pove (če trema ne naredi svoje).

Po tradiciji je tretji govorec na poroki ženinova priča. Dovoljeno je, da ima priča govor pripravljen že vnaprej in da ga lahko tudi bere (verjetno si bo marsikdo, ki mu je zaupana vloga priče, oddahnil, branje je brez dvoma enostavnejše kot govor na pamet). Priča se po navadi najprej zahvali ženinu (da ga je izbral za pričo itd.), pove kaj lepega in zabavnega iz ženinovega življenje (sploh, če sta tudi skupaj odraščala) in v svojem nastopu ne sme pozabiti na nevesto (tradicija pravi, da je to predvsem njen dan, ženin pa je za odtenek bolj v ozadju). Tudi njegov govor naj se konča z zdravico, čestitkami za ženinovo odločitev in iskrenimi željami, da ju v prihodnosti čaka lepo in srečno skupno življenje.

To je nekakšen vrstni red govorcev na poroki. Seveda pa lahko ženinu in nevesti nazdravijo tudi gostje, če to želijo in če imajo za to dober razlog. Pravilo je, da se med zdravico govorec najprej predstavi, na kratko opiše svoje poznanstvo z mladoporočencema (sorodnik, dober prijatelj itd.) in pove tisto, kar želi. In še »posebno opozorilo« za bodoče govorce na porokah: v svojih nastopih bodite prijazni, zabavni (smeh in dobra volja sta na porokah vedno dobrodošla, a ne za vsako ceno) in predvsem – trezni! Da mogoče ne boste povedali več, kot bi želeli, in drugače, kot bi želeli! Ker lahko, da vas bo naslednji dan bolela glava – a ne zaradi pijače.