Sobota, 27. 6. 2020, 16.25
3 leta, 10 mesecev
Spoznajte poklic tolmačke za gluhe: Kot otrok gluhih staršev je bila to spontana pot #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,35
Natalija Spark se je rodila gluhim staršem in znakovni jezik ji je bil položen v zibelko. Pravi, da njena komunikacija, že odkar se zaveda, tako poteka tudi v znakovnem jeziku. Danes opravlja tudi poklic tolmačke znakovnega jezika in sodeluje pri prav posebnem projektu, s katerim poskuša gluhim približati gledališke predstave, ki so jim bile do zdaj nedostopne. Razkrila je, zakaj je še vedno velik razkorak med gluhimi in slišečimi ter kako je pravzaprav videti njena služba.
Kako to, da ste se odločili za poklic tolmačke znakovnega jezika?
Ker sem otrok gluhih staršev, moja komunikacija že od nekdaj poteka tudi v znakovnem jeziku. Moji sorojenci, stari starši in sorodniki so slišeči, tako da z njimi sem govorila, uporabljala govor, s starši pa sem se že od malih nog sporazumevala v znakovnem jeziku.
Pri nas je več otrok in jaz mislim, da v takšnih družinah starši kar izberejo enega otroka, mogoče povsem nezavedno, ki je potem nekako njihova vez s preostalim, slišečim svetom. Pri nas sem bila jaz tista, ki sem pomagala pri premagovanju ovir pri komunikaciji. Je pa res, da sem potem v najstniških letih, ko te že tako malo "meče", potrebovala premor od znakovnega jezika in sem se za nekaj časa umaknila.
Težko je, ko že kot otrok postaneš "tolmač’" odraslim in tolmačiš vsebine, ki niso primerne za otroška ušesa, za otroško dušo. Prevzemali smo stalno odgovornost za starše, s tem pa nam je bilo na nek način odvzeto otroštvo. In to te zaznamuje.
Ampak potem pa me je spet srečala pamet (smeh, op. p.). Uvidela sem, da je znakovni jezik del mojega življenja že od nekdaj in da mi je tako blizu, da bi iz tega lahko naredila poklic. Pravzaprav so me prijatelji staršev, ki so gluhi in so potrebovali tolmača, spodbudili, da opravim vse potrebno, da postanem tolmačka slovenskega znakovnega jezika. Ko sem stopila na poklicno pot tolmačke za slovenski znakovni jezik, se pravzaprav nisem zavedala, da bom tako uživala, da bo moja služba postala moj hobi, od katerega živim.
Kako je videti služba tolmačke? Kako je videti vaš tipičen delavnik?
Pravzaprav je to zelo pestra služba in ni tako, da bi delala od ponedeljka do petka od osmih do šestnajstih (smeh, op. p.). Naše delo je odvisno od potreb gluhih. Ko gluha oseba potrebuje tolmača, ga pokliče, in naše delo se začne. Tolmačimo pri vsakodnevni komunikaciji na vseh življenjskih področjih in v vseh življenjskih situacijah. Ta področja so od izobraževanja, sodstva, davčnega področja, do sociale, zdravstva, pa urejanje zadev na upravnih enotah, bankah, pri delodajalcu, kot tudi prisotnost pri rojstvu otroka, porokah in pogrebih. Posledično je moj delavnik zelo razgiban, zelo fleksibilen.
Gluha oseba ima po ZUSZJ – zakonu, ki je bil sprejet leta 2002 – pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe. Prav tako pa ima pravico uporabljati znakovni jezik v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb. Povedano preprosto, dejansko ni več situacije, kjer ne bi mogli premagovati svoje komunikacijske ovire s tolmačem. Vse to pa je za gluho osebo brezplačno, za kar je poskrbela država z zakonom.
Ena pomanjkljivost, če se lahko tako izrazim, pa je, da če se želijo gluhe osebe neformalno izobraževati oziroma vseživljenjsko izobraževati, naletijo na problem, saj jim država za njihove zasebne zadeve na leto prizna 30 ur, ne da bi bilo treba pojasnjevati, za kateri namen jih je gluha oseba porabila. Za razne tečaje, morda udeležbo na univerzi za tretje življenjsko odboje ali pa učenje novih veščin in pridobivanje novega neformalnega znanja je teh 30 ur na leto premalo.
Kot omenjate, je bil torej leta 2002 sprejet zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Kaj to dejansko, v življenju, v praksi, pomeni za skupnost gluhih in naglušnih?
Ta zakon jim poleg tega, kar sem že omenila, daje pravico, da so informirani v njim prilagojenih tehnikah v skladu s posebnimi predpisi. Poenostavljeno povedano: daje jim pravico, da lahko znakovni jezik uporabljajo kot svoj materni jezik, ki ga še ne tako daleč nazaj niso smeli uporabljati.
Recimo moja mama v šoli ni smela uporabljati znakovnega jezika in je morala pri pouku uporabljati govor (pouk je potekal po oralni metodi), roke pa je imela zavezane za hrbtom, da se ne bi spozabila in začela uporabljati kretenj. Kadar pa se je spozabila in je uporabljala svoj naravni jezik, pa so jo učitelji kaznovali.
Si lahko zamislimo, kakšno znanje bi osvojili slišeči otroci, ki bi vsakodnevni pouk spremljali v tišini samo z odpiranjem ustnic?
Pa vendar je bilo v zadnjih letih narejenih veliko stvari na področju gluhih, je res? Je kljub temu po vašem mnenju še mnogo tega treba urediti?
Res je, veliko je bilo narejenega, vendar je še kar nekaj treba postoriti. Kot prvo, bi morali sistematično poskrbeti za njihovo izobraževanje. V Sloveniji imamo tri zavode, ki so bili v preteklosti namenjeni za izobraževanje gluhih in naglušnih oseb. S časom pa se je to spremenilo in se še spreminja, saj so se začeli izobraževati v teh ustanovah tudi otroci z drugimi motnjami (kombinirane motnje, govorna jezikovna motnja, motnja avtističnega spektra, osebe s polžkovim vsadkom). Učitelji imajo sicer manjše število otrok, vendar zelo heterogeno skupino, ki vsaka zase zahteva popolnoma svojstven pristop v poučevanju. Sicer so v teh zavodih prisotni tolmači, pa vendar se pod vprašaj lahko postavi stopnja zahtevnosti znanja.
Po drugi strani pa je precej gluhih otrok v integraciji, kar pomeni, da so vključeni v slišeče šole in morajo doseči standard znanja, ki se zahteva v teh šolah, vendar se pod vprašaj postavlja njihova vključenost oziroma izključenost. O vključenosti lahko govorimo le delno, saj imajo gluhi otroci le delno za nekaj ur na teden prisotnega tolmača v procesu izobraževanja.
Poleg tega pa gre še za en pomemben vidik, o katerem praktično ne govorimo – socialna izključenost. Ni pomembno samo, da gluhi otrok pridobi višjo raven znanja, ampak je pomembno tudi, da je vključen med vrstniki. Žal pa tega praktično ni mogoče doseči v integraciji. So pozitivne prakse, ko se sošolci med poukom potrudijo in sodelujejo in pomagajo pri osvajanju, razumevanju in skupnem sodelovanju učnih vsebin. Ko pa napoči čas za druženje, obšolske dejavnosti, med odmori, na izletih, tu pa je gluhi otrok izključen, kar je popolnoma razumljivo, saj gre za komunikacijo dveh različnih svetov.
Treba je povedati, da je osnovna ideja o integraciji dobra, saj gluhi otroci pridobijo mnogo boljšo in običajno višjo izobrazbo kot otroci z zavodov, čeprav verjamem, da so tam tudi učitelji, ki se trudijo po svojih najboljših močeh. Menim, da bi morali ta problem urediti drugače, morda tako, da bi bili v slišečih šolah oddelki gluhih otrok in bi bila prisotnost znakovnega jezika stoodstotna in ne nazadnje, da bi na zavodih za gluhe oblikovali oddelke po posameznih motnjah in dvignili raven kakovosti na tako visoko, da bi imeli na zavodu oddelke slišečih otrok in s tem detabuizirali različnosti, ki obstajajo med nami.
Ne smemo pozabiti na prisotnost tolmača v visokošolskem izobraževanju, kjer se še danes borimo, da je tolmač prisoten pri študijskih obveznostih in da ta strošek posamezna fakulteta predvidi v svojih letnih planih delovanja.
Največji problem pa je, da se v nobenem primeru ne učijo o slovenskem znakovnem jeziku in se ne učijo slovenskega znakovnega jezika.
In če ponovno naredim primerjavo, to pomeni, da naši otroci v osnovnih šolah ne bi imeli predmeta slovenski jezik in se ne bi učili ne slovnice ne književnosti. Žal se znakovnega jezika leta 2020 še vedno učijo oziroma učimo iz rok v roke, ali kot slišeči pravimo, od ust do ust.
Tolmači znakovnega jezika ste večinoma oblečeni v temna oblačila. Je takšno pravilo?
Tako je. Tolmači moramo biti oblečeni v temna oblačila. Največkrat nas vidite v črnih oblačilih, vendar so lahko tudi temno zelena, temno modra, temno rjava, skratka, moramo biti v nevtralnih barvah. To pa zato, da se dobro vidi kontrast med podlago in rokami. Zato tudi zapestnic, vpadljivih prstanov in verižic, brošk ne smemo nositi, ker so vse to moteči elementi, ki preusmerjajo pozornost.
Ali tolmači govorni jezik v znakovnega prevajate dobesedno ali tolmačite nek povzetek oziroma pretolmačite malo po svoje?
Jaz nisem tip tolmača, ki dobesedno sledi vsaki izgovorjeni besedi. Kar pa seveda ne pomeni, da tolmačim po svoje. Ampak pri tolmačenju iz slovenskega govorjenega jezika v znakovni jezik je pogosto nemogoče dobesedno prevajati, ker se izgubi vsebina povedanega. To je podobno kot z angleškim jezikom, kjer prav tako velikokrat ni mogoče nečesa dobesedno prevesti, ampak opisno. Poleg tega vedno najprej pogledam, kdo je moja publika, kdo so ljudje, ki jim tolmačim. Lahko rečem, da pri svojem delu sledim zakonitostim slovenskega znakovnega jezika in ne govornega jezika. Seveda pa je najpomembnejša publika, saj je ta zelo heterogena. Če imam na primer starejšo publiko, potem definitivno parafraziram. Če imam pred sabo množico gluhih (tako mladih kot starejših), potem uberem neko srednjo pot, če se lahko tako izrazim, če pa imam pred sabo tisto peščico gluhih, ki so visoko izobraženi, pa jim običajno tolmačim dobesedno, saj to sami želijo.
Pomembno pa se mi zdi narediti tolmačenje tudi zanimivo. Mi tolmači malo v šali, malo zares pravimo takole: pri gluhih lahko hitro preveriš, ali te posluša ali ne. Namreč če samo sedijo in kimajo z glavo, potem zagotovo nič ne razumejo oziroma tolmačenje ni v redu. Če pa sodelujejo, če tudi kaj vmes nazaj povejo, se zasmejijo, si med samo kaj pokažejo, potem vemo, da tolmačimo v redu in da sledijo zadevi.
Kako pa je v primeru novih besed, ki jih še ni v znakovnem jeziku? Na primer tako, kot sta se zdaj pojavila izraza novi koronavirus in covid-19.
Mi res nismo imeli ustrezne kretnje za novi koronavirus na začetku in smo nekaj dni kar črkovali besedo korona. Kretnjo za virus imamo, za korona pa je nismo imeli. Nato smo kar hitro pogledali na splet, kako druge države v znakovnem jeziku kažejo omenjeno kretnjo, in smo jo prevzeli tudi mi. Tako da zdaj vse države za koronavirus uporabljamo isto kretnjo.
So znakovni jeziki od države do države različni ali obstaja univerzalni znakovni jezik?
Znakovni jeziki so po državah različni. Vsaka država ima svoj znakovni jezik. Univerzalni znakovni jezik ne obstaja, obstaja pa univerzalna kretnja, ki ji rečemo mednarodna kretnja in je za ves svet enaka.
To so mednarodno dogovorjeni znaki, in to zato, da se med sabo gluhi iz različnih držav sveta lažje sporazumevajo. Slaba stran pa je, da se mednarodne kretnje ne moreš nikjer naučiti, ne obstaja nobena šola oziroma izobraževanje zanjo, naučiš se preprosto tako, da si v kontaktu z gluhimi z različnih koncev sveta, ki jo obvladajo. Torej gre tudi tukaj od rok do rok.
Se vam zdi, da širše okolje dandanes vseeno bolj sprejema gluhe in naglušne, da je manj nelagodja oziroma zadržanosti v njihovi bližini?
Še zmeraj je prisotnih nekaj predsodkov, to je dejstvo. Med drugim jim še vedno mnogi pravijo gluhonemi in ne gluhi, kar je zanje žalitev. Ker oni so gluhi, imajo okvarjen sluh, niso pa nemi. Resda lahko pride pri okvari sluha tudi do okvare glasilk, ampak če ste kdaj opazili, gluhi lahko govorijo, lahko spuščajo glasove, medtem ko kažejo. Ampak to so za navadne slišeče čudni glasovi, niso jih vajeni. Mnogokrat so tudi zelo glasni glasovi, ker sami sebe ne slišijo. Zato potem raje samo odpirajo usta in molče izgovarjajo besede, namerno zraven ne uporabijo glasu, da ni okolici nelagodno, pa čeprav bi torej glas lahko uporabili.
Opažam tudi, da se še vedno slišeči mnogokrat nekako ustrašijo tega mahanja z rokami, neugodno jim je v bližini gluhih. Ne vedo, kako bi se sporazumeli z njimi. Gluhi pa v takšni situaciji v želji, da bi ga slišeči razumel, potem res včasih še bolj intenzivno kretajo ali pa celo uporabljajo zraven še glas, kar pa lahko pri slišečem povzroči še dodatno nelagodje.
Po drugi strani pa se vsekakor danes bolj sprejema gluhe kot nekoč. K temu je pripomoglo tudi to, da se je začelo slišečim tudi bolj približevati znakovni jezik gluhih. Decembra 2018 je strokovni svet za splošno izobraževanje določil nov izbirni predmet slovenski znakovni jezik ter učni načrt za ta predmet. S tem se učencem odpira možnost za izbiro učenja SZJ kot triletnega izbirnega predmeta, ki se izvaja v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju, na rednih osnovnih šolah in na osnovnih šolah s prilagojenim programom z enakovrednim izobrazbenim standardom. Prav z namenom, da se jim približa skupnost gluhih in da se tako vsaj malo zmanjša ta socialni razkorak med gluhimi in slišečimi otroci. Ker, roko na srce, če slišeči ne zna znakovnega jezika, se bo res težko kaj pogovoril z gluhim. Kakšne osnovne reči že, ampak zares se v nek pogovor ne moreta zaplesti.
Kot tolmačka sodelujete tudi pri projektu Gledališki tolmač, katerega sponzor je banka NLB in katerega namen je gledališče približati gluhim. Kako je tolmačiti gledališko predstavo?
Vsekakor je tolmačenje gledališke predstave nek nov izziv za tolmača. Pri predstavi namreč ne gre zgolj za kretanje, ampak moraš imeti tudi malo igralske žilice. Tukaj je še posebej pomembna mimika in pa to, da se znaš vživeti v vsako vlogo na odru.
Torej moraš do neke mere tudi ti igrati, da je gluhim obiskovalcem gledališča zanimivo. Ampak trik je v tem, da v predstavi en igralec preuči eno samo vlogo, svojo vlogo, jaz kot tolmačka celotne predstave pa sem morala preučiti vse like, ker sem kretala vse vloge. Kar je kar velik zalogaj, ker moraš biti sposoben na hitro preklapljati med vlogami, ki jih igra več različnih igralcev.
Tako je tudi priprava na tolmačenje gledališke predstave vzela precej časa. Tolmači smo dobili tekste in posnetke predstave, ki smo jo tolmačili, in smo se vsak svojo prestavo pravzaprav naučili na pamet. Čeprav se potem na odru seveda med samo igro zgodijo kakšne spremembe, na katere pa se ne moreš pripraviti, in sproti improviziraš. Ker v praksi je to tako, da stojiš ob strani odra, predstava se odvija za tabo, ti pa samo poslušaš glasove za sabo in jim slediš. Tako da se ne moreš naslanjati na njihovo igro, ne vidiš jih, zaneseš se na slišano in na svoj spomin.
Je bil odziv obiskovalcev dober?
Ja, zelo dober. Celo tako, da so letos dodali nova gledališča – lani jih je sodelovalo sedem, letos jih je zraven že 12. Moram reči, da se mi zdi ta projekt ogromen doprinos k skupnosti gluhih, saj jim je bil do zdaj ta del kulture nedostopen. Če si je namreč kdo želel na svojo pest ogledati katero od gledaliških predstav, ki je namenjena zgolj slišeči publiki, je moral sam najeti tolmača, da je šel z njim, kar pa si sama v praksi ne predstavljam, kako bi bilo.
Tolmač namreč potrebuje svoje mesto, torej je že prva težava v tem, kje bi bil lociran. Ob odru? Ali bi sedel zraven gluhega? V vsakem primeru bi bil moteč element za preostale. Slišeči bi vsekakor gledali tolmača, ker bi ves čas mahal z rokami. Skratka, en kup težav oziroma preprek se pojavlja. Tako da prav predstave, namenjene gluhim, kjer jim tolmač kreta celotno prestavo, se mi zdijo nekaj enkratnega.
