Sobota, 16. 11. 2019, 19.52
4 leta, 4 mesece
Poklici (2.) – Jure Rupar
Medicinski "brat" Jure: Naš poklic je eden najlepših, a je mnogokrat tudi krut #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,89
10
"Hvala, Jure, ker si mi pomagal." To je stavek, ki 43-letnemu Juretu Ruparju, zdravstvenemu tehniku ali kar medicinskemu bratu, kot moški različici medicinske sestre radi rečemo v neformalnem pogovoru, največ pomeni. "Naš poklic je eden najlepših, a je mnogokrat tudi krut," priznava. Za tako delo moraš biti rojen, empatije se namreč ne da priučiti ali se pretvarjati.
Zdravstveni tehnik Jure Rupar je drugi gost naše nove rubrike Poklici. Pravi, da je njegov poklic eden najlepših na svetu, a hkrati še kako krut, saj se pri svojem delu vsakodnevno srečuje z marsičim.
Na spletni strani Siol.net ob sobotah predstavljamo različne poklice in osebne zgodbe ljudi v teh poklicih. Pišemo o njihovih pozitivnih plateh, pa tudi negativnih, ki so hočeš nočeš sestavni del poklicnega vsakdana.
V prvi zgodbi smo predstavili 33-letno biokemičarko Marino Klemenčič, v drugi pa se posvečamo Juretu Ruparju, ki v Železniškem zdravstvenem domu v Ljubljani opravlja svoje zdravstveno poslanstvo.
Kaj vam pri vašem delu pomeni največ?
Ko se mi kdo zahvali, češ, Jure, hvala, ker si mi pomagal.
Ste si od nekdaj želeli postati zdravstveni tehnik oz. medicinski brat ali ste kot otrok imeli povsem drugačne načrte?
Želel sem si postati navtik, tudi osnovnošolska psihologinja mi je predlagala tako pot, a se je ta zgodba končala že pred njenim začetkom.
Težava je bila tudi v tem, da je Srednja pomorska šola v Portorožu in bi moral živeti v internatu, starši pa nad idejo niso bili preveč navdušeni, verjetno tudi zato, ker tam ne bi imeli več nadzora nad menoj (smeh, op. p.), tako, da sem se na koncu odločil za gimnazijo.
Pol leta sem vztrajal na gimnaziji na Šubičevi, kjer je bila včasih tudi srednja zdravstvena šola, potem pa sem se sredi leta tudi sam prepisal na zdravstveno.
Ugotovil sem, da kolegi in kolegice na zdravstveni večino časa preživijo na praksi, no, poleg tega nisem imel nič proti, če bi bil tudi sam blažen med ženami, tako kot je na zdravstveni v glavnem bilo (smeh, op. p.), pa še gimnazijski program me ni preveč pritegnil, zato odločitev ni bila pretirano zahtevna.
V času pubertete sem razmišljal tudi o tem, ali bo moj poklic perspektiven, in ta vsekakor je, čeprav so plače vse prej kot to. Po poklicu medicinske sestre in zdravstvenega tehnika je danes toliko povpraševanja, da službo res dobiš z danes na jutri. Še posebej v domovih za starostnike, kjer so kadrovsko najbolj podhranjeni.
Do nedavnega ste v Železniškem zdravstvenem domu v Ljubljani, kjer delate že 14 let, opravljali vlogo t. i. vodilnega zdravstvenika oz. glavne medicinske sestre, če poenostavimo. Zakaj tega dela ne opravljate več?
Ker je vse skupaj postalo preveč divje v smislu birokracije, to pa ni tisto, za kar sem se šolal in usposabljal. Daleč od tega.
Tudi zdravstvo, kakršno imamo zdaj, je katastrofa. Jaz sem se za poklic medicinskega tehnika odločil z namenom, da pomagam ljudem, ne pa da se ukvarjam z birokracijo.
Tako pa sem se moral ukvarjati z razporejanjem kadrov, dogovarjanjem s pogodbenimi delavci, predvsem zdravniki … Ni da ni. Na takem delovnem mestu moraš biti na razpolago 24 ur na dan.
Potem ste odstopili na lastno željo?
Da, ker sem videl, da poti vodijo v napačno smer. To seveda ni naš interni problem, ampak nacionalni.
Moje mnenje je, da je javno zdravstvo neprofitna organizacija in tam ne moreš imeti dobička. Ta denar se mora porabiti za paciente. Seveda so tudi drugi stroški, ni pa logično, da glavna zavarovalnica reče, da ne bo denarja niti za plače, potem pa si med seboj razdelijo dobiček.
Kdaj ste začutili, da bi bil zdravstveni poklic lahko vaše poslanstvo?
Spomnim se, da sem že kot otrok na poti v šolo pomagal v hudi prometni nesreči, ki se je zgodila blizu našega doma v Domžalah. Še danes se spomnim, da je nosečnica izgubila življenje. Grozno.
Sicer pa sem vedno rad pomagal … empatijo do sočloveka moraš enostavno imeti v krvi, ta je pri našem delu ključnega pomena.
Najpomembneje pri našem poklicu je, da se zavedamo, da delamo z ljudmi. In za to moraš biti rojen.
Sicer pa se to vidi že v otroštvu. Za naš poklic je primeren in poklican vsak, ki rad pomaga, ki bo na primer babici, ki poskuša vstati s kavča, takoj ponudil roko in ji pomagal. Ki doma brez težav posesa, pomije posodo, počisti wc (smeh, op. p.) … tudi to je pokazatelj, da se boš v tej vlogi dobro znašel. Počnemo namreč res marsikaj. Ogromno je tudi psihološkega dela, zaznavanja, svetovanja …
Srečujemo se z marsičim in vsak pacient misli, da je njegovo stanje prioritetno. Ali gre za pacienta z mozoljem na zadnjici ali za pacienta z rakom.
Najprej je treba opraviti t. i. triažo – jadrati med zakonodajo in pravicami pacienta. Včasih moraš enostavno izključiti čustva, sicer v tem sistemu ne moreš preživeti.
Če se psihično preveč investirate?
Da.
Ste to na začetku počeli?
Da, res je. Ko sem delal v bolnišnici in imel precej stikov z umirajočimi, to je poseben del zdravstva – nega umirajočega in umrlega –, sem moral marsikaj odmisliti.
Kako vas je vodila pot v zdravstvu?
Po končani srednji zdravstveni šoli sem najprej dve leti delal v gostinstvu. Že v času šolanja, s 15., 16. leti sem začel delati v McDonaldsu, kjer sem sčasoma napredoval vse do mesta vodje restavracije, a me to ni tako pritegnilo, da bi pri tem tudi vztrajal. Ni bilo to, kar sem želel.
Sledila je praksa na žilnem oddelku novomeške bolnišnice, kjer sem počel ravno tisto, zaradi česar sem se odločil za ta poklic – ukvarjal sem se z nego, aplikacijo zdravil, asistiral sem zdravnikom, tudi kirurgom …
Nekaj časa sem delal tudi v ZD v Grosupljem, tako da poznam vse nivoje, od primarnega in specialističnega. S slednjim sem se seznanil tudi v našem zdravstvenem domu, kjer smo prava poliklinika v malem.
Seveda smo se tudi pred leti ukvarjali z birokracijo, a precej manj kot zdaj, ko moj poklic postaja vse bolj administratorski.
Ves kader, ki bi se moral uporabljati v stiku s pacientom in kot pomoč zdravnikom, se zdaj uporablja za urejanje kadrovskih zadev.
Tudi sam sem se v zadnjih dveh letih in pol kot zdravstvenik v glavnem ukvarjal z birokracijo, zdaj pa imam končno spet več stika s pacienti. Imam tudi srečo, da delam s čudovito zdravnico, ki izvaja tudi ambulantne posege, s čimer prihrani čas pacientu, zavarovalnici ter skrajša čakalne dobe.
Za isti poseg na urgenci, kjer te oskrbi specialist, zavarovalnica plača precej več kot pri zdravniku v ambulanti. To se mi ne zdi logično. V Sloveniji je velika težava v tem, da med primarnim, sekundarnim in terciarnim nivojem ni povezave.
Menim tudi, da v Sloveniji ni premalo zdravstvenega kadra, le narobe je usmerjen. Če nekdo, ki je šest let študiral medicino in opravil specializacijo, danes dela kot predstavnik farmacevtskega podjetja, kjer ima ogromno plačo, to ni prav. Če bi ti ljudje delali v zdravstvu, ne bi bilo nobenega pomanjkanja.
Tudi medicinske sestre vse pogosteje odhajajo v tujino – polovica mojih sošolk je v tujini, ker tam res delajo nego, torej tisto, za kar so hodile v šolo, pa še plače so bistveno višje.
Koliko se vaše delo razlikuje od tistega, kar ste pričakovali?
Stoodstotno. Praktičnega dela, kot so ga medicinske sestre in tehniki opravljali nekoč – ko sem kot otrok prihajal k zdravniku, so sestre precej več delale z bolniki – skoraj ni več. Ampak niti ne more biti. Včasih je bil v zdravstvenih domovih cel tim ljudi – od diplomirane medicinske sestre, srednje sestre, zdravnika do administratorja, ki je vse skupaj usmerjal. Zdaj pa je samo eden, ki mora delati vse.
Bojim se, da so zdravstveni domovi postali administrativni del zdravstva, bolnišnice pa poladministrativni in polstrokovni del.
Zdravstveni dom bi moral za pacienta storiti mnogo več, šele, ko bi izčrpal vse možnosti, bi ga lahko poslal k specialistu. Kdor se bo lotil te težave, bo moral imeti res velika 'jajca'.
Ste imeli željo študirati medicino?
Ne. Zato, ker sem bil zadovoljen s tem, želel sem biti asistent zdravniku.
Koliko ljudi do zdravnika prihaja po nepotrebnem?
Pri nas? Rekel bi, da 70 odstotkov. To pomeni, da nekateri izkoriščajo dane zakonske možnosti – po nepotrebnem podaljšujejo bolniške odsotnosti, se preventivno testirajo za vse mogoče na račun javnega denarja in ne samo za tisto, kar določi zdravnik, da že vnaprej zahtevajo napotnico za specialista, še preden ga pregleda splošni zdravnik … Tudi tako se ustvarja čakalne vrste …
Zdravnik naj bi pacienta po normativih ZZZS pregledal v sedmih minutah … kaj menite o tem?
Da je to povsem zgrešeno. Vseh pacientov ne moreš metati v isti koš. Če imaš registrirane same mlade paciente, boš imel bolj malo dela in stroškov, če pa imaš starejšo populacijo, ki potrebuje ogromno specialistov, diagnostičnih pregledov, napotitev takih in drugačnih, invalidskih, to terja ogromno časa in sredstev.
Kako gledate na prihodnost svojega poklica?
Ne preveč optimistično. Prevečkrat se počutim kot prodajalka v trgovini. Samo še storitve zaračunanavam.
Nekateri pacientom dajejo že predračune, da jim dajo vedeti, koliko so jih stali in koliko so do zdaj vplačali v zdravstveno blagajno.
Pa še nekaj bi rad izpostavil, želim si, da bi bilo v našem poklicu več moških. Mislim, da bi nam bile kolegice hvaležne, da bi jih razbremenili pri fizično zahtevnejših opravilih, ki jih imajo vedno več, ali pri ukvarjanju s pacienti, ki so agresivnejše narave.
Preberite še:
10