"Kar nekaj otrok je prepuščenih samim sebi" #video

Foto: Bojan Puhek Simon Purger je učitelj zgodovine in geografije v 6. in 7. razredu, domovinske in državljanske kulture v 7. razredu ter izbirnega predmeta verstva in etika na Osnovni šoli Polhov Gradec. Ob tem vodi zgodovinski krožek, v sklopu katerega učence pelje na kolesarske izlete po Sloveniji, na vsaki dve leti pa organizira in vodi ekskurzijo v Rim. Izdelal je orientacijsko-zgodovinsko igro lov na skriti zaklad z znamenitostmi domačih krajev. Širša Slovenija ga je spoznala v času pouka na daljavo, ko je začel snemati kratke izobraževalne in motivacijske filmčke, s katerimi želi na sproščen način učencem približati snov. Bil je tudi eden od petih superfinalistov izbora Global Teacher Prize.

Pred učiteljevanjem je delal kot asistent Lojzeta Peterleta v Evropskem parlamentu in študiral teologijo, deloma tudi v Rimu. Študij je dokončal, vendar se je zaradi želje po družini odločil drugače. Delal je tudi kot turistični vodnik. Nekajkrat na leto še vedno opravi nekaj tur, sodeluje tudi z domačimi društvi, vodi kulturne prireditve, piše članke za prilogo Družine, v prostem času pa se posveča glasbi, in sicer rapu. 

Je oče treh sinov, poročen z Mojco Purger, urednico Naše družine. 

Tako je odrapal slovensko himno.  

@simonpurger

Novi rap: https://youtu.be/s7sSchk3s5A

♬ original sound - Simon Purger

Celotno priredbo si lahko pogledate na tej povezavi. 

Posneli ste več kot 180 videoposnetkov, v katerih ste na inovativen način predelali snov zgodovine, delno tudi geografije ter domovinske in državljanske kulture ter etike, nekaj pa je bilo tudi motivacijskih videoposnetkov. Kaj ste s temi videoposnetki želeli doseči? Ali ste dosegli namen?

Mislim, da sem dosegel namen. Učencem sem želel približati zgodovino ter jo predstaviti na jedrnat, kratek, slikovit in tudi zabaven način. V moji naravi je, da sem za šale, zato sem v videoposnetke vključil humor. Učenci so lahko s pomočjo teh videoposnetkov v kratkem času usvojili bistvene stvari pri določeni vsebini. Najprej sem to želel približati svojim učencem, pred sabo sem imel konkretne učence, ki jih učim, ko sem vsebino nalagal na YouTube, pa sem ugotovil, da bi to lahko koristilo še komu. Kanal oziroma filme sem odprl, da so bili prosto dostopni. Tako učenci kot učitelji so jih s pridom uporabili. Tudi v zadnjem letu, ko ni bilo veliko omejitev, so bili filmčki gledani.

Pred kratkim mi je neka gospa dejala, da se je pripravljala na izpit za turističnega vodnika in da so s kolegi zgodovino Slovenije predelali s pomočjo mojih videoposnetkov.

Čeprav prisegate na šolanje v živo, so se videi izkazali za odlično rešitev. Jih nameravate snemati tudi v prihodnje, tudi če bo šolanje potekalo v šoli? Če je odgovor pritrdilen, kakšne videoposnetke boste snemali?

Velik izziv, ki me čaka, je, da jih vsebinsko zaključim. Posnete imam približno tri četrt snovi zgodovine od šestega do devetega razreda, cilj pa je, da pokrijem še tiste teme, ki jih nisem posnel. Druga stvar pa je, da sem se oglašal z motivacijskimi videoposnetki, recimo bolj zabavnimi z vsebinskih popotovanj. Tudi to nameravam nadaljevati. Ravnokar delam videoposnetek o Parku vojaške zgodovine v Pivki.

@simonpurger Vojaška utrdba Primož nad Pivko. #parkvojaskezgodovinepivka ♬ OMG - White Gangster

Covid je za učitelje in učence prinesel drastične spremembe. Kaj je bilo vam najtežje?

Najtežje mi je bilo, da nisem imel otrok pred seboj in da sem videl in vedel, da se nekateri od njih spoprijemajo z velikimi stiskami. Bodisi zato, ker doma niso znali dobro poskrbeti zanjih, bodisi zato, ker niso imeli drugih ustreznih pogojev. Nekaterim se je težko usesti za mizo in delati, nekateri pa so se zelo dobro odrezali. Nekateri so celo še bolj zacveteli, veliko pa jih je imelo težave. Iskal sem načine, kako se jim približati. Ko smo se vrnili v učilnice, sem čutil veliko olajšanje. Druga stvar pa je, da so želeli to bližino, ki se vzpostavi v razredu. Tega na daljavo ni bilo. To sem v majhni meri poskušal nadoknaditi s tem, da sem vsakega od otrok, ki sem jim bil razrednik, dvakrat s kolesom obiskal na domu.

So bili po vašem mnenju ukrepi prejšnje vlade, torej zapiranje šol, šolanje na daljavo, nošenje mask in samotestiranje v šoli, primerni?

Mislim, da moramo tukaj biti racionalni in videti, na kakšen način zamejiti določene težave oziroma jih rešiti. To je prejšnja vlada želela narediti in upam, da bo tudi ta. Na položaj je treba pogledati realno in videti, na kakšen način preprečiti škodo. Prav zato smo imeli različne ukrepe. Zavedati se moramo, da nas je epidemija vse zelo presenetila in da smo se prvič znašli v tako težki vlogi. Mislim, da smo jo vseeno dobro prestali, nekateri bolj, drugi manj. Smo se pa učitelji vsak na svoj način trudili, da bi učencem posredovali znanje na daljavo, kar je težko, ampak mislim, da učenci, če si dobronameren in če se trudiš, če nekaj ustvariš, to vidijo in so za to hvaležni.

"Boljše je šolanje na daljavo kot nešolanje in dosti boljše je šolanje v živo z maskami in samotestiranjem kot šolanje na daljavo," je poudaril. Foto: Bojan Puhek Ali zagovarjate maske v šoli ali ne? Precej prahu je dvignilo tudi samotestiranje v šolah. Kako se je izkazalo v praksi?

Veliko je bilo polemik na to temo, ampak dejstvo je, da je boljše šolanje na daljavo kot nešolanje in dosti boljše šolanje v živo z maskami in samotestiranjem kot šolanje na daljavo. Seveda ni bilo za nikogar prijetno, ampak smo se navadili. Vseeno smo pedagoški proces lažje izpeljali, kot bi ga na daljavo. Učencem samotestiranje ni povzročalo težav.

Zaradi šolanja na daljavo je bilo ob koncu letošnjega šolskega leta veliko povpraševanja po inštrukcijah. Ste tudi sami imeli tako izkušnjo oziroma kateri od kolegov?

Pri mojih predmetih ni toliko inštrukcij, bolj pri matematiki in fiziki. Slišal sem, da je bil na začetku velik naval na inštrukcije, potem ko so otroci videli, da se bodo naše zahteve malo spustile, pa so inštrukcije odjavljali, niso se odločali za zunanjo pomoč. Težava je v tem, da so nekateri učenci mislili, da nekaterih zadev ni treba znati, češ, učitelji so popustili, zdaj lahko tudi mi manj delamo.

"Težava je v tem, da so nekateri učenci mislili, da nekaterih zadev ni treba znati, češ, učitelji so popustili, zdaj lahko tudi mi manj delamo," je povedal učitelj Purger. Foto: Bojan Puhek Marsikaterega starša zaradi nepredvidljivih covidnih razmer in tudi sicer skrbi pred novim šolskim letom. Šola namreč ni le obveza učencev, temveč tudi staršev. Kakšen nasvet bi jim dali?

Odnos s starši je zelo pomemben, torej odnos med učitelji in starši, saj smo na istem bregu. Vsi si prizadevamo, da bi učenci dobili dobro popotnico za življenje, ne samo znanja, ampak tudi vrednote. Pomembno je, da sodelujemo s starši. Opažam pa, da je številnim staršem težko sodelovati, zdaj, ko smo imeli koronakrizo, še bolj. Kar nekaj otrok je prepuščenih samim sebi. Starši si ali ne vzamejo časa ali pa nimajo dovolj časa zanje in potem so otroci precej izgubljeni.

Velik poudarek je na samostojnosti učencev, a je mogoče pogosto slišati, da starši s svojimi otroki za knjigami preživijo ogromno časa, da še enkrat predelajo osnovnošolsko snov. Koliko naj starši sodelujejo pri učenju in kdaj, torej v katerem razredu, njihova prisotnost ni več potrebna oziroma je lahko celo škodljiva, saj se posledično zmanjša odgovornost otrok? Kako doseči, da bodo otroci pri učenju samostojni?

To je pomembno vprašanje pri pedagoškem procesu. Ko sem prej dejal, da čutim, da so nekateri starši premalo vpeti v delo svojih otrok, nisem mislil, da morajo delati namesto njih. Imamo tudi obratno skrajnost. Če se nič ne zanimaš oziroma se premalo zanimaš za svoje otroke, to ni v redu, da namesto njih opraviš nalogo, pa prav tako ni dobro.

Kdaj se stvari spremenijo oziroma do katerega leta otrok potrebuje pomoč, pa kot starš začutiš. V prvih letih šolanja je potrebna večja angažiranost staršev, čeprav se mi zdi dobro, da se otroke čim prej navaja na čim večjo samostojnost. So pa določene stvari zahtevne in vem, da na nekaterih šolah starši skoraj morajo pomagati učencem, ker so naloge tako zahtevne. To se mi ne zdi prav. Pomembno je, da šola otroke pripravi na samostojno življenje ter na to, da prevzemajo odgovornost za svoje obveznosti in svoja dejanja.

Internet, tehnologija, tablica, računalnik, mobilni telefon - nujno zlo sodobnega časa, brez katerega šolanja na daljavo ne bi bilo, po drugi strani pa so današnji otroci zaradi prevelike uporabe tehnologije podvrženi odvisnosti in številnim zdravstvenim težavam. Prepoved ne pride v poštev. Kako vzpostaviti ravnotežje?

Življenje je večno iskanje ravnovesja pri mnogo stvareh, da ne rečem pri vseh. Tudi na področju interneta in sodobnih medijev je podobno. Ker živimo v tem času, je prav, da smo del tega. Smo družbena bitja in družba deluje tako, kot deluje. Pomembno se mi zdi razločevati, kaj je koristno in kaj ni, in si čas organizirati tako, da ga smiselno porabimo. Zdi se mi prav, da se človek zna organizirati in samoomejiti.

Pri otrocih pa pri tem starši odigrajo zelo pomembno vlogo. Že odrasli imamo težave pri omejevanju, kaj šele otroci, ki so dosti manj izkušeni in se težko ustavijo. Prav je, da starši postavijo meje. Velikokrat je težava to, da se starši pri tem ne počutijo dovolj močne ali pa jih ni in jim potem na tak način dovolijo več, kot je prav. Rečejo si: dobro, zdaj je otrok na internetu, jaz pa imam malo miru. Iskanje ravnovesja, meje in pogovor so rešitev. Otrok potrebuje jasne meje in ljubezen. Če ni bližine, se bo otrok uprl, če si samo dobronameren oziroma mu želiš v vsem ugoditi, pa tudi ni v redu.

"Pedagoški žar pripomore k temu, da z veseljem opravljaš svoje delo, tudi če je manj plačano," pravi Simon Purger. Foto: Bojan Puhek Hkrati je nakup sodobne tehnologije velik strošek za starše. Marsikdo svojemu otroku ne more privoščiti tablice ali računalnika. To se je pokazalo v času šolanja na daljavo, vlada je težavo poskušala vsaj deloma rešiti z digitalnimi boni. Je to rešitev ali vidite še kakšno drugo?

Pomembna je solidarnost. Družba deluje po tem načelu. To se je videlo tudi v koronakrizi. Mnogi so se potrudili, da so učenci, ki niso imeli teh pripomočkov, te dobili. Veliko je bilo donacij in medsebojne pomoči.

Tudi država ima veliko odgovornost in nalogo, da išče načine, kako pomagati ljudem, tudi na področju digitalne pismenosti in opremljenosti. Mislim, da ni slabo, da so mladostniki dobili to pomoč. Vprašanje pa je, koliko so jo izkoristili in na kakšen način so se te stvari kupovale. V osnovi se mi zdi ta ideja dobra.

Ali se je na vaši šoli pokazala ta težava? Ste imeli učence, ki niso imeli interneta in tehnoloških pripomočkov?

Ta težava se je pokazala že takoj na začetku, saj živimo v občini, ki je precej hribovita. Nekateri deli so slabše pokriti z internetom.

Vsesplošna draginja se pozna tudi na področju šolstva. Cene učbenikov in delovnih zvezkov so v primerjavi s prejšnjim letom močno narasle. Starši morajo učencem od tretjega razreda sami financirati vse obvezne delovne zvezke in druge šolske potrebščine. Nekateri učitelji zahtevajo delovne zvezke, drugi ne. Kakšen je vaš pogled?

V veliko pomoč so učbeniški skladi, ki učencem od tretjega razreda posojajo učbenike. Glede delovnih zvezkov se mi zdi prav, da učitelj presodi, kaj zares potrebuje in kaj ne. Če bi moral kopirati stvari, tudi ne bi bilo dobro, vseeno je boljši delovni zvezek. To se mi zdi odvisno tudi od tega, kateri predmet imaš. Pri matematiki, jezikih in slovenščini brez delovnega zvezka ne gre, pri drugih predmetih pa si lahko drugače pomagamo.

Ali ima učitelj, ki ne zahteva učbenikov in delovnih zvezkov, več dela?

Ima nekoliko več dela. Tudi tukaj smo zelo različni. Zdi se mi prav, da je to prepuščeno avtonomiji učitelja.

Pred časom ste v intervjuju za Ona plus dejali, da bi učenci morali biti vpeti v globalno dogajanje in da je v Sloveniji še vedno veliko "ex cathedra" poučevanja. Kaj ste imeli v mislih?

Frontalno poučevanje je še močno prisotno in do določene mere je prav tako. To pomeni, da učitelj učencem snov razlaga za katedrom. Pomembno je, da učence na različne načine pritegneš, motiviraš. Če 45 minut samo govoriš, to najbrž ni najboljša motivacija. Pomembno je, da znamo iskati in najti metode, ki so učencem blizu, da so različne, interaktivne. Na tem področju se je v zadnjih letih veliko naredilo. Tudi koronakriza je pripomogla k temu. Učence želimo narediti bolj aktivne. To se lahko naredi med poukom ali pa tudi s kakšnimi drugimi obšolskimi dejavnostmi.

V šolah primanjkuje nekaterih kadrov, predvsem učiteljev računalništva. Informatiki namreč precej boljše plačilo dobijo v zasebnih podjetjih. Se vam zdi, da je poklic učitelja razvrednoten?

Mislim, da je danes v družbi na splošno težava avtoriteta. Pomen avtoritete se zmanjšuje, kar se pozna tudi v odnosu do učitelja. Če so bili učitelji pred petdesetimi leti avtoriteta in so tisto, kar so rekli, učenci in starši sprejeli kot dejstvo, danes ni več tako. Tako je zato, ker kot družba delujemo tako in imamo vrednote drugače postavljene, ker so temelji družbe bolj zrahljani. Pedagoški poklic je vedno bil in je do danes ostal zahteven. Če ga opravljaš s srcem in navdušenjem, ti lahko da veliko zadoščenje, tako da ti plača ni tako pomembna. 

Vsekakor je poklic učitelja v družbi pod nekim vprašajem. Zdi se mi, da se moramo kot družba vprašati, kaj nam je pomembno. Če nam je znanje pomembno, moramo podpreti učitelje. Temu velikokrat premalo prisluhnemo. Lahko bi se naredilo več, da bi se mladi odločili za pedagoški poklic. Dejstvo je, da s podobno izobrazbo v gospodarskem sektorju dobiš dosti višjo plačo. Na primer informatikom se veliko bolj izplača delati v zasebnem podjetju kot iti v šolo. Ampak pedagoški žar pripomore k temu, da z veseljem opravljaš svoje delo, tudi če je manj plačano. Družba učiteljski poklic jemlje kot neki servis, ki je tam, in ne vidi v polnosti pomena učiteljskega poklica. Država in druge institucije naj poskrbijo, da se mesto učitelja v družbi pravilno ovrednoti.

Je pa ena stvar, do katere sem kritičen. Prav je, da je delavec zaščiten, to, da je skoraj nemogoče odpustiti nekoga, ki ne dela dobro, pa ni prav. Podprimo tistega, ki dela dobro. Slovenci imamo težave s tem. Če želiš razvojno uspeti kot družba, moraš spodbujati dobre prakse. Če tega ni, capljaš.

Kako rešiti težavo točkovanja za nadaljnji vpis v srednjo šolo? Nekateri učenci bi si namreč želeli priti na določeno srednjo šolo, vendar jim zmanjka točk.

Šole različno vrednotijo znanje. Do določene mere je ocena objektivna, do določene subjektivna, ker imajo učitelji različne zahteve. Na eni šoli lahko slabo poznaš snov in imaš petico, na drugi pa moraš več znati za štirico. Tukaj je neka razlika, ki na koncu odloči, ali bo šel učenec na želeno šolo ali ne, to pa ni prav. Tako se niža tudi raven znanja. Če pogledamo zadnjih dvajset let, se je znižala raven znanja. Eno od velikih vprašanj je tudi obseg snovi, kaj točno podajati.

Preverjanje znanja kot pogoj za vpis je objektivno. Neko objektivno preverjanje znanja mora biti. Nekoč je bila mala matura in bilo je bolj objektivno. Kar malo kritičen sem do nacionalnega preverjanja znanja (NPZ). Dobiš neko informacijo, ampak ne služi ničemur. Mislim, da bi moral biti večji poudarek na večji vrednosti NPZ, tudi za vpis naprej. NPZ je objektivno, ker je na državni ravni, vsi dobijo enak test in učenci bi stvar vzeli bolj resno. Otroci vedo, da NPZ za vpis naprej nima nobene vloge.

Se mi zdi pa dobro, da so sprejemni izpiti, da preverijo veščine, da ni pomembna samo ocena. Ocena sicer je odraz znanja, ampak so še druge veščine, ki ti pridejo prav pri določenem profilu.

Če pritiska ni, otrok manj da, če je prevelik, pa ga zlomiš oziroma bo neučinkovit. Treba je ujeti ravnotežje. V kasnejših letih se spomniš učitelja, ki je nekaj zahteval in ti nekaj dal. Zahtevnost do neke mere ni problematična, ampak mora biti še druga plat, to, da si človeški.

"V kasnejših letih se spomniš učitelja, ki je nekaj zahteval in ti nekaj dal," meni Purger. Foto: Bojan Puhek

Uvedba devetletke in prehod na opisne ocene. Je bila to dobra sprememba ali ne?

Otroke smo eno leto prej spravili v šolo z izgovorom, da bo prvi razred lažji. To je na začetku še veljalo, potem pa je prvi razred kmalu postal pravi prvi razred. Če je vrtec kakovosten, se otroci že v vrtcu ogromno naučijo. Tudi če bi jih eno leto kasneje poslali v šolo, otroci ne bi ogromno izgubili.

Z opisnimi ocenami imajo učitelji veliko več dela, da vsakega učenca posebej ovrednotijo. Po eni strani je to koristno, ker učitelj učenca bistveno bolj spremlja, je pa res, da imajo potem nekateri težave, ko so ocene. Pričakujejo več, pa vidijo, da ni tako lahko. Četrti in peti razred sta res zahtevna, vsebine same so težke. Sam menim, da so prezahtevne.

Novice Učenci in dijaki lahko v lekarnah dobijo brezplačne teste za samotestiranje

Novice Kako se pripraviti na novo šolsko leto?