Petek, 21. 4. 2017, 19.01
6 let, 7 mesecev
Kako so dolga leta postavljali spomenik na današnjem Trgu republike v Ljubljani
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,35
Leta 1961 je Izvršni svet Ljudske skupščine Republike Slovenije sprejel odločitev o postavitvi Spomenika revolucije v Ljubljani ob 20. obletnici zmage nad fašizmom, torej leta 1965. Imenovali so 25-članski odbor, ki je pripravil formalnosti za natečaj za javni spomenik. To, kar je pozneje postal kip Draga Tršarja na Trgu republike.
Zgodba o ureditvi politično-reprezentativnega prostora v Ljubljani – Trga republike – se je začela leta 1959, ko je bil najprej razpisan javni natečaj za ureditev novega Trga revolucije. Ta je nastal v nekdaj zelenem delu mesta, kjer je od 17. stoletja stal največji ljubljanski vrt, najprej je bil Turjaški, pozneje pa je postal Nunski.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so arheološka izkopavanja odkrila še starejše plasti preteklosti tega prostora, saj je v obdobju Emone tu stal severni del obzidja. Pod današnjima stolpnicama in Cankarjevim domom so odkrili tudi ostanke insul, stanovanjskih stavb, med najpomembnejšimi najdbami tu pa je bil kamnit oltar, posvečen Jupitru Varuhu.
Preplet javnih zgradb in trga
Novo družbeno vpisovanje v mestni prostor s kompleksom, ki so ga postopoma gradili več kot dvajset let, se je na tem delu Ljubljane tako začelo z natečajem za trg. Pri tem so izbrali zasnovo javnega odprtega območja, opredeljenega z veliko ploščadjo, prepletom javnih zgradb, trgovsko hišo, garažno hišo in drugimi objekti, kar je bil predlog arhitekta Eda Ravnikarja.
Velik odprt javni prostor, ki je imel zatem dolgo časa in do pred kratkim predvsem vlogo parkirišča, je na enem delu že zapirala stavba takratne skupščine, današnjega parlamenta, ki je delo arhitekta Vinka Glanza. Postavili so ga med letoma 1959 in 1959. Nasproti sta kot mogočna vrata, slavolok zmage, na dvignjeni ploščadi nastali trikotno prirezani stolpnici. Ena naj bi bila namenjena sedežu vlade, druga gospodarski dejavnosti. Na eno stran so umestili tudi veleblagovnico Maximarket.
Trg republike (nekdaj Trg revolucije) je bil tako zasnovan kot preplet upravnih, poslovnih in kulturnih javnih zgradb, ki so na novo opredelile družbeno in politično vlogo mesta. Del zamišljenega državotvornega prostora, na katerem se tudi danes stikajo različne ravni političnih manifestacij in ki je kraj državnih slovesnosti, je tako v obliki shodov vse do danes ostal v širši funkciji "javnosti". Kot na primer ob nedavnem protestu zoper novelo zakona o tujcih in ob tem zavzemanju za vključevalno državo ter nedavnem shodu za znanost. Kot del tega prostora je v spomin na upor in boj v prejšnjem stoletju nastal tudi Spomenik revolucije.
Odkritje Spomenika revolucije leta 1975
Izbrani kip pod šifro Forum
Forum je bila šifra kipa – Spomenika revolucije avtorja Draga Tršarja, ki so ga leta 1961 poslali na natečaj. Komisija je prejela 39 predlogov iz vse Jugoslavije, a ker niso vsi ustrezali predpisanim pogojem, so leta 1962 ocenjevali le 33 osnutkov.
V Moderni galeriji so vse razstavili, in ker niso podelili prve nagrade, so Dragu Tršarju in arhitektu Vladimirju Bracu Mušiču dodelili drugo. Kot v delu Spomenik revolucije Draga Tršarja pravi Jure Mikuž, je komisija sklenila, da se je lokacija, ki sta jo zanj predlagala avtorja, ob križišču Valvasorjeve in Šubičeve ulice, nasproti Muzejskega parka, "najbolj približala zahtevam natečaja, posebej v idejnem pogledu". Osnutek spomenika "simbolizira v likovnem pogledu maso v gibanju, je izrazito tridimenzionalen in v arhitektonskem pogledu dopolnjuje zamisel Trga revolucije. Zasnovan je po principih sodobne plastike z izrazito poudarjeno humano noto." To so bila začetna branja predloga za spomenik v prostoru, ki je s spremembami nastajal več kot deset let in postal ena največjih javnih plastik v državi.
Komisijo so večinoma sestavljali nekdanji borci in heroj ter nekaj posameznikov iz stroke, torej urbanisti, arhitekti in slikar, vendar ne kipar, umetnostni zgodovinar in umetnostni kritik. Ker noben elaborat ni ustrezal zahtevam in idejam zamišljenega, je razpisovalcu svetovala, da povabi nagrajence k ožjemu natečaju, s tem pa k dodatnemu premisleku o predlogu.
Od vode do končne podobe
A ne glede na predlog je na koncu ostal in bil realiziran Tršarjev spomenik, ki ga je avtor do njegove končne oblike še spreminjal. V svoji analizi spomenika Jure Mikuž tako zapiše, da s tem Tršarjevim delom nismo dobili le "odličnega modernega spomenika, ampak obenem tudi v svetovnih razsežnostih – žal premalo promovirano in poznano – izjemno kiparsko umetnino". Avtor monografije o Spomeniku revolucije je v analizo takratnega političnega in družbenega konteksta postavljanja spomenika in s tem umetnosti vključil tudi razprave v medijih, javnosti in stroki, ki so spremljale nastajanje spomenika.
Tako med drugimi navaja tudi Ravnikarjevo mnenje o predlagani legi javne plastike, in sicer da bi bil spomenik tako "razbremenjen tekmovanja z visokimi zgradbami v formskem oziru in merilih, živel bi v ambientu bogatega zelenja, ki je na splošno dober zaveznik spomeniških objektov. Pristopi prihajalca na Trg revolucije so ob teh pogojih bolj odprti, pogledi pa segajo do glavnih mestnih komunikacij."
Prva različica je predvidevala spojitev kipa in vode. Mušič je tako za njegovo postavitev prvotno razmišljal o veliki tribuni z granitnimi ploščami, del spomenika pa naj bi bil tudi vodni slap, ki bi skrival notranjost bazena ter stebre s tribuno in kipom.
Slovesnost na Trgu republike (nekdanjem Trgu revolucije) ob odkritju bronastega spomenika Draga Tršarja, ene od največjih javnih plastik v državi
Skice, makete, detajlni izrazi, odlitek
Ožjega natečaja, ki ga je predlagala komisija, tako nikoli ni bilo, so pa leta 1963 drugonagrajena Tršarja in Mušiča pozvali, da naredita idejni projekt spomenika.
Kipar je tako naredil več skic, mavričnih maket in detajlnih izrezov. Ko je bil predlog dokončno potrjen, se je zaradi njegove dimenzije 11 krat 17 metrov postavilo vprašanje, kje ga avtor lahko realizira. Podjetje Tehnika je tako postavilo delovni prostor v bližini današnjega BTC v Ljubljani.
Drago Tršar je v njem začel delati 15. februarja 1964, pri tem pa mu je pomagalo okoli deset sodelavcev, med njimi tudi njegov brat Dušan Tršar. Kot pravi Mikuž, so v prostoru najprej postavili tri betonske stebre in jih nato obdali z lesenimi tramovi v obliki bodočega spomenika, na njih pa so bili železni križi, na katerih se je obdržala glina.
Okoli konstrukcije so postavili trinadstropni oder, s katerega je avtor oblikoval celoto. Leta 1975 je v pogovoru za revijo Jana povedal, da so prav na vsakem delu končne plastike ostali njegovi prstni odtisi. Tako je opisal svojo neposredno obdelovanje materije, ki je na koncu postala orjaški glineni kip, v monumentalnost katerega je zajeta dinamika, v masivnost pa so zapisane posameznosti.
Proslava ob Spomeniku revolucije
19-tonski spomenik so postavili deset let pozneje
Kot pravijo spomini, so za spomenik porabili 32 ton mavca, delali so po 12 ur na dan in tako kip končali v mesecu in pol. Odlitek pa je bil tako velik, da bi lahko v njegovi notranjosti človek lahko prespal. Tako zgovorne so fizične dimenzije javne plastike.
Zaradi velikosti odlivanje mavčnega modela v bron ni bilo mogoče v enem kosu, zato so ga razrezali na 240 kosov v velikosti 1 x 2 metra, je še znano o nastanku kipa, ki so ga vlili v takrat najboljši livarni v Zagrebu.
Vse je bilo tako usmerjeno k temu, da spomenik na svoje mesto postavijo ob 20. obletnici zmage maja 1965, a je bila oktobra leta 1964 zaradi gospodarske recesije in varčevalnih ukrepov ustavljena nadaljnja igradnja Trga revolucije, s tem pa tudi odlivanje in postavitev Tršarjevega spomenika. Padla je odločitev, da bodo delo nadaljevali, ko bodo dogradili vse objekte na novem trgu.
Spomenik, težak 19 ton, so slavnostno odkrili 30. maja 1975.
Iz arhiva Muzeja novejše zgodovine Slovenije: pripravljanje terena za postavitev spomenika
Od zatiranja do upora
V monografiji o spomeniku pa Mikuš navaja tudi kiparjevo interpretacijo javnega kipa, ki predstavlja revolucionarno gibanje, organiziranost, mirnost in urejenost v levem krilu skulpture, drugi del nad tem pa predstavlja borbo. "V tem sem poskušal ujeti vse kipenje, željo, stremljenje in zagnanost proti svetlobi, svobodi – in temu primerno je tudi oblika malce drugačna. Bolj rustikalna je in tudi ni usmerjena povsem navpično. V središču obeh osnovnih elementov spomenika pa je poudarjena množičnost – glava od glave," so avtorjeve besede iz leta 1975.
Ena od njegovih razlag je tudi, da gre na levi strani za upodobitev zgodovine narodovega zatiranja, na desni pa tako za prebuditev in upor.
Po osamosvojitvi, ki je v drugem političnem in družbenem času s seboj prinesla tudi različne obravnave in opredelitve do zapisov spomenikov v javnem prostoru, je spomenik revolucije, poklon boju proti okupatorju, vseeno obstal na največjem ljubljanskem trgu. Tam, kjer je raba javnega prostora opredeljena predvsem s prehodnostjo in, kot že omenjeno, občasno organiziranim družbenimi in političnimi akcijami, bolj redno pa z družabnostjo mlajših generacij in skejterjev.
