Igor Matković: Jazz je igrišče

Trobentač, pianist, skladatelj, profesor - z eno besedo glasbenik, ki se znajde tako v popularni glasbi kot raznolikih podobah jazza, vedno pa stremi h kakovosti in predvsem k zgodbi.

1 / 4

Foto: Bor Slana

2 / 4

Foto: Bor Slana

3 / 4

Foto: Bor Slana

4 / 4

Foto: Bor Slana

Pred nekaj tedni je Igor doma našel fotografijo, na kateri ne dosti več kot leto dni star dojenček sedi poleg očeta, ki v postelji vadi igranje na trobento. In prav tako kot oče, trobentač, drži svoj inštrument, tako tudi Igor pred usti drži svojo ropotuljico. Morda se je takrat začela glasbena zgodba danes 28-letnega Igorja Matkovića, trobentača, pianista, komponista, aranžerja, profesorja trobente na ljubljanskem konservatoriju za glasbo in tudi enega od pobudnikov nekaterih glasbenih dogodkov, ki z mladostno zagnanostjo jazz v vseh njegovih oblikah postavljajo na družabno prizorišče malce zaspane Ljubljane. Družinsko glasbeno zaledje je zagotovo pomembno vplivalo na Igorjevo ukvarjanje z glasbo. To, da je pri sedmih letih začel učne ure v glasbeni šoli, in tudi to, da je bila trobenta njegov prvi inštrument, je bilo zanj pravzaprav samoumevno. "Nikoli se nisem odločil, da se bom ukvarjal z glasbo, vse je bilo nekako spontano. Glasba je bila pri nas doma vedno prisotna, če oče ni vadil, jo je pa vedno poslušal in tako se mi nikoli ni bilo treba ukvarjati s tem, ali je to prav ali ne." Njegov oče je tedaj tudi prevzel Igorjevo prvo mentorstvo in bil dolga leta njegov učitelj.

"Glasbeniki imamo za sabo različne zgodbe" Konec osnovne šole, ko je bilo med sošolci aktualno vprašanje "Kam greš pa ti?", ki se je seveda dotikalo izbire srednje šole, se je Igor brez večjega razmisleka vpisal na glasbeno gimnazijo. "Jaz enostavno nisem videl druge poti, čeprav so se pozneje seveda postavljala vprašanja, češ, zakaj ravno glasba, ko pa je še toliko drugih stvari. Ampak nekaj te mora vleči, na silo ne gre." A kljub temu Igor meni, da pri glasbi in odločitvi zanjo ni pravil. "Glasbeniki imamo za sabo različne zgodbe. Nekaterim je bila glasba na začetku odveč ali pa so igrali povsem drug inštrument kot zdaj in so prav z menjavo inštrumenta dobili veselje do igranja."

"Na jazz sem se 'prilepil'" Po končani glasbeni gimnaziji je na ljubljanski glasbeni akademiji obiskoval oddelek s klasično in jazz glasbo, nato pa študij nadaljeval na graški univerzi, kjer je leta 2009 tudi magistriral pri profesorju Edvartu Holntanerju, vseskozi pa se izobraževal pri vrhunskih trobentačih, kot so John Swana, Stjepko Gut, Charles Toliver, Dave Rodgers in Erik Vloemians. Jazz je dal tako Igorju med študijem pomembno znanje, a še bolj kot znanje določen pristop h glasbi. "A jazz je bil zame vedno tista pot, po kateri prideš v glasbo. Ta zvok me je že na začetku prevzel, že ko je oče vrtel jazz doma. Všeč so mi bile seveda tudi druge zvrsti, a na jazz sem se nekako 'prilepil'. Vedno bom gledal na to, da bom v vsem, kar delam, videl neki globlji pomen. Ne morem delati površinskih stvari." A v jazzu je bil dolgo "side man", avtorsko glasbo pa začel ustvarjati precej pozno. "Vedno mi je bil všeč občutek, da naredim in dam nekaj svojega." Zato se je tudi odmaknil od klasične glasbe, ki jo je študiral v srednji šoli, in se posvetil jazzu, saj mu klasika ni dajala možnosti, da bi naredil nekaj po svoje. In zdaj je komponiranje velik del Igorjevega življenja. "Vsaj tako močan kot trobenta."

Od jazza do popa in nazaj In prav to, da se kot glasbenik ni nikoli omejeval, mu je prineslo nekaj zanimivih glasbenih doživetij. Sodeloval je pri nekaterih projektih, ki bi jih z lahkoto uvrstili v polje popularne glasbe, a vsem je skupno to, da so se ob njih zbrali sami izvrstni glasbeniki, ki so želeli ustvarjati dobro glasbo. Govorimo recimo o triu Glam in skupini Xequtifz, s katero redno skrbijo za vrhunsko zabavo v prestolnici in drugod. "Ne morem reči, da sem svoje najboljše glasbene trenutke doživljal le ob jazzu, daleč od tega. Zelo sem užival, ko sem bil na turnejah z Magnificom, sodeloval z N'Tokom, Alenko Godec ... Vsako sodelovanje mi je nekaj prineslo." A kljub žanrski raznovrstnosti projektov, številnih sodelovanjih in gostovanjih se je moral kot glasbenik na določeni točki odločiti, koliko sebe bo dajal drugim in koliko sebe bo ohranil v glasbi.

V današnji glasbi je premalo organskosti Še ta mesec naj bi izšla plošča Sonic Motion, ki sicer ni Igorjeva prva, je pa prva avtorska. Žanrsko je noče opredeljevati, je pa na njej veliko organskega zvoka, ki ga sicer pogreša v moderni glasbeni produkciji. "V današnji glasbi je malo prostora za organskost, malo je dinamike, vse je sintetizirano in narejeno z računalnikom." Matković se je želel odmakniti od tega, zato je okoli sebe zbral posameznike, ki so vsak zase odlični glasbeniki, hkrati pa dobro komunicirajo znotraj form, ki jih spiše on kot avtor skladb. Poleg Matkovića v zasedbi igrajo še Robert Jukič, Marko Črnčec in Vladimir Kostadinovič, njihov zvok pa je mešanica jazza, elektronike, ambientalne glasbe in efektiranih inštrumentov. Kako se glasbenik, ki sodeluje pri toliko različnih projektih in hkrati vodi svojega, znajde v obeh vlogah – kot izvajalec glasbe, katere avtor je nekdo drug, in kot skladatelj, katerega vizijo uresničujejo drugi? "Če sem v vlogi izvajalca, se vedno trudim odigrati tako, da prezentiram tudi sebe, in se izogibam situacijam, ko bi mi nekdo naročal, naj zvenim tako ali drugače. Nekateri puščajo veliko prostora za improvizacijo in komunikacijo, spet drugi imajo točno določeno vizijo o določenem zvoku, pri čemer skušam kar najbolje absorbirati navodila in želeno predstaviti na svoj način." To lahko prinese tako dobre kot slabe rezultate, a Igor to tveganje zelo rad prevzame. Ko je v vlogi skladatelja, projekt vedno načrtuje toliko vnaprej, da ve, s kom bo delal in kaj mu bo ta glasbenik lahko ponudil. "A znotraj tega vedno težim h kreativnosti in komunikaciji med glasbeniki. Hočem, da mi glasbenik vedno da vse, kar lahko. Kreativnost drugega lahko naredi tvoje delo boljše."

Ping Pong Jazz Da mladih jazz glasbenikov, ki želijo ustvarjati kakovostno glasbo in z njo seznanjati jazza željno občinstvo, pri nas ne manjka, priča tudi oživljena jazz scena. Ping Pong Jazz, ponedeljkovi jam sessioni v preddverju Kina Šiška, so nastali v času, ko se je v Ljubljani zaprl edini jazz klub, ki je gojil spodbudno okolje za jazziste. "Bistvo jam sessionov je v tem, da pridejo vsi, ki želijo ustvarjati glasbo in se obenem družiti, povezovati, pogovarjati." Ping Pong Jazz pa je kmalu dobil družbo in tako se trenutno jazz igra in posluša na več lokacijah po prestolnici – v Pilonu, Zlatem zobu, Art Cafeju v Klubu Maxi in še kje. Nastopi pa zahtevajo svoje občinstvo. Znotraj jazza je po Igorjevem mnenju celo igrišče različnih karakterjev, ki lahko zadovoljijo vsakega poslušalca na svoj način. "Pomembno se mi zdi, da tisti, ki želi poslušat jazz, to počne samoiniciativno, raziskuje. V sebi moraš imeti nekaj abstraktnega mišljenja, da ti je jazz blizu."

"Tudi jaz sem še vedno učenec" Igor Matković je tudi profesor jazz trobente, ki na ljubljanskem konservatoriju za glasbo svoje znanje prenaša na mlade glasbenike. Pravi, da je v glasbenem svetu prisotno mišljenje, da se tisti, ki uči v glasbeni šoli, odpove svobodi in kreativnosti. Igor zase sploh ne pravi, da ima službo. Vsak dan gre v šolo z namenom, da preda naprej tisto, kar se je naučil sam, in s tem še komu omogoči, da se izraža skozi nekaj, kar mu je všeč, in tako najde svoj prostor pod soncem. "Zelo me osrečuje, ko vidim, da nekdo z delom najde samega sebe. Da nekdo z odločitvijo za nekaj tako specifičnega, kot je glasba, najde svojo življenjsko pot, se v tem dobro počuti in od tega živi. To daje smisel temu, kar počnem."

Pri učencih pogreša željo po delu, predanost. "Danes so učenci v večini zelo pasivni, pričakujejo, da jim bo nekdo dal znanje, ki ga potrebujejo. Učitelj pa ti lahko znanje le posreduje, sam pa moraš vedeti, česa se želiš naučiti. Učenje dojemam nekako tako, kot bi učencem odpiral vrata. Želim radovedne učence, ki bi mi rekli, to mi je všeč, tega se želim naučiti. Hočem, da se med nama razvije dialog." In tako Igorjev največji izziv v vlogi profesorja ostaja naučiti učenca, kako biti dejaven, da samoiniciativno raziskuje zgodovino jazza in sledi sodobnim prijemom. "Rad bi jih naučil, kako lahko učijo sami sebe. Tudi jaz sem še vedno učenec."

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano