Petek, 10. 2. 2017, 19.02
6 let, 7 mesecev
Grad Tivoli: najstarejša zgradba v ljubljanskem parku, ki jo varujejo prav posebni psi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,08
1
Nad krajem, kjer je danes Grad Tivoli, je v 13. stoletju stal obrambni stolp, danes pa je najbolj znana legenda o bronastih psih, ki ga varujejo.
Ključni poudarki:
- Obrambni stolp, tivolski Turn, ki je stal nad današnjo lokacijo tivolskega gradu, je v pisnih virih omenjen leta 1267, porušili so ga leta 1442.
- Leta 1601 so dvorec Podturn, ki ga je dal pod razvalinami zgraditi baron Jurij Apflater, kupili ljubljanski jezuiti.
- Leta 1852 ga je kupil cesar Franc Jožef I. in ga prepustil v dosmrtno uporabo maršalu Josefu Radetzskemu.
- Leta 1865 je grad kupilo mesto. Pet let kasneje so zgradili bazen z vodometom in kip Deček z ribo ter stopnišče s slovitimi litoželeznimi kipi psov.
- V 30. letih 20. stoletja so po Plečnikovih načrtih uredili Jakopičevo sprehajališče, ki so ga Ljubljančani najprej imenovali Sahara.
- Leta 1933 so po Plečnikovih načrtih za tivolskim gradom naredili letno gledališče.
- Leta 1986 so v njem odprli Mednarodni grafični likovni center.
Grad Tivoli, najstarejša stavba v Tivoliju, je danes z mestom povezan s prepoznavno linijo Jakopičevega sprehajališča, ki ga je v 30. letih prejšnjega stoletja Jože Plečnik razširil in v njem zasadil nova drevesa. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje in se sliši takole: nad mestom, kjer danes stoji nekdanji dvorec, je najprej stal obrambi stolp ali Turn. Tega je leta 1442 v bojih za Ljubljano požgala vojska celjskega grofa Ulrika II.
Jezuitsko letovišče in gledališko prizorišče
Lastnik zemljišča, baron Jurij Apflater, je dal pod razvalinami sezidati nov dvorec, ki so ga poimenovali Podturn (nekaj časa so ga imenovali tudi Podrožnik). Kasneje je ta zamenjal več lastnikov. Leta 1601 so ga kupili ljubljanski jezuiti in ga nadomestili z novo grajsko stavbo. Dvorec so uporabljali kot letovišče zase in za svoje gojence ter imenitne goste, na prostem za njim pa so jezuitski študentje uprizarjali gledališke igre.
Janez Vajkard Valvasor, dvorec Podturn, bakrorez, 1679
Takratni lastniki so dvorec leta 1713 tudi preuredili ter v okolici uredili nasade in ribnike, po Valvasorjevem opisu pa je okolica Podturna postala prijetno sprehajališče, navajajo Aleš Smrekar, Bojan Erhartič in Mateja Šmid Hribar, avtorji knjige z naslovom Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Kasneje se je ta del Tivolija imenoval tudi Stari park, ker je šlo za njegov najstarejši del.
Letna rezidenca ljubljanskega škofa, nato bolnišnica, skladišče …
Ko so jezuitski red leta 1775 razpustili, je dvorec postal letna rezidenca ljubljanskega škofa. Kasneje je prešel v last deželnih stanov, uporabljali pa so ga kot bolnišnico, skladišče in vojašnico.
V večstoletnem obstoju tako poslopje ni doživelo samo različnih lastništev, temveč tudi raznovrstne družbene vloge.
Cesar je grad podaril maršalu
Leta 1852 ga je kupil cesar Franc Jožef I. in ga prepustil v dosmrtno uporabo maršalu Josefu Radetzkemu. Ta ga je prezidal, izdelal njegovo klasicistično fasado, okoli njega uredil nove poti in nasade, park pa odprl za javnost. V bližino je dal postaviti tudi počitniško hišo in hlev, o spreminjanju dvorca piše etnolog Damjan Ovsec.
Maršalu so Ljubljančani podelili častno meščanstvo, leta 1881 so mu pred dvorec postavili celo kip. Tega so po prvi svetovni vojni odstranili, ostal pa je podstavek.
To pa ni bil edini kip, postavljen v čast in spomin avstrijskemu heroju Radetzkemu v Ljubljani. Kot v svoji knjigi Mesto brez spomina navaja etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik, so prvi njegov kip postavili v parku Zvezda, in sicer na mesto, kjer je danes Sidro. Pred njim so potekale številne slovesnosti in svečanosti, tudi zapiše Jezernik.
Po razpadu stare monarhije in vključitvi Slovenije v novo državo je politika narekovala prekinitev povezav s preteklo politično tvorbo, njenimi simboli in junaki. V tem kontekstu se je tako spremenil tudi status Radetzkega, ki je v očeh Ljubljančanov iz narodnega junaka v novi družbeni resničnosti po koncu prve svetovne vojne v spominu postal "rabelj starega krvosesa", zapiše antropolog. Iz javnega prostora, s tem pa s častnega mesta tudi v kolektivni zavesti so zato v Ljubljani umaknili oba kipa. Na podstavka so začasno namestili vaze s cvetjem, oba pa danes hrani ljubljanski Mestni muzej.
Psi kiparja Antona Dominika Fernkorna iz druge polovice 19. stoletja, zaradi katerih naj bi po legendi umetnik storil samomor. Občutil naj bi obup zaradi svoje "površnosti", saj ga je, ko so bili kipi končani, nekdo opozoril, da je pozabil na jezike.
Psi brez jezikov
Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein - tivolski dvorec v Ljubljani, ok. leta 1860
Leta 1865 je grad kupilo mesto. V tem času so zgradili bazen z vodometom in stopnišče s slovitimi litoželeznimi kipi psov. Te je okrog leta 1870 izdelal kipar Anton Dominik Fernkorn. Umetnik, ki je podobe živali zasnoval skrajno natančno in realistično, je pri tem pozabil na jezike. Legenda pravi, da ga je, ko so bili kipi že končani, nekdo na to opozoril, iz samega obupa nad svojo "površnostjo" pa naj bi naredil samomor. To je urbana zgodba, ki prehaja med generacijami, saj se prej ali slej znajdejo pred temi ljubljanskimi psi.
V istem času kot "spremljevalci" na zunanjem stopnišču je pred dvorcem nastalo osem stebričev z železnimi vrati in kip Deček z ribo.
Stanovanja mestnih uradnikov
V tem času so v tivolskem dvorcu živeli mestni uradniki. Stanovanja so bila v njem vse do leta 1967.
Tivolski grad iz obdobja med obema vojnama
Foto: neznan avtor, iz zbirke časopisa Slovenec (obdobje med obema svetovnima vojnama), hrani: MNZS
Foto: neznan avtor, iz zbirke časopisa Slovenec (obdobje med obema svetovnima vojnama), hrani: MNZS
Foto: neznan avtor, iz zbirke časopisa Slovenec (obdobje med obema svetovnima vojnama), hrani: MNZS
Foto: neznan avtor, iz zbirke časopisa Slovenec (obdobje med obema svetovnima vojnama), hrani: MNZS
Letno gledališče in sprehajališče
Leta 1933 je za tivolskim gradom po Plečnikovih načrtih nastalo letno gledališče, kasneje pa letni kino, o družbeni funkciji gradu v prvi polovici prejšnjega stoletja zapišejo avtorji že omenjenega dela Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Po Fabianijevih načrtih so leta 1909 v Tivoliju postavili likovno razstavišče Jakopičev paviljon, objekt, ki velja za prvi namensko zgrajen galerijski prostor. Nov pečat je v tem času Tivoliju z zasaditvami v vlogi ljubljanskega mestnega vrtnarja vtisnil češki strokovnjak za parke Vaclav Hejnic, ki je nasade v njem oblikoval do svoje smrti leta 1924.
Nasadi in kipi pod tivolskim gradom
Sahara, Monte Carlo in Tičistan
Med letoma 1905 in 1910 je mestni park dobil nove drevorede, v tistem času pa so pod tivolsko graščino zasadili tudi palme (teh je bilo čez 50) in oleandre. Hejnic je bil med drugim namreč dober poznavalec tropskih rastlin. Po njegovi smrti je njegovo delo nadaljeval Anton Lap. Okrog leta 1931 je v Tivoliju Mestna vrtnarija z mestnim vrtnarjem Lapom po Plečnikovem načrtu uredila promenado, Jakopičevo sprehajališče.
Leta 1865 je grad kupilo mesto. V tem času so zgradili bazen z vodometom in stopnišče s slovitimi litoželeznimi kipi psov iz leta 1870. Nastalo je tudi tudi osem stebričev z železnimi vrati in kip Deček z ribo.
Zaradi tega so posekali kostanjev drevored, kar je med meščani sprožilo ogorčenje, zapišejo Smrekar, Erhartič in Šmid Hribarjeva ter navajajo Ovsca: "Novo sprehajališče, ki so ga Ljubljančani poimenovali Sahara, je bilo široko 24 metrov in posuto z gramozom. Po sredini promenade so namestili 23 svetilk in ob njenih robovih zasadili topolov drevored. Med nekdanjo traso železnice in Jakopičevem sprehajališčem so po Plečnikovem predlogu uredili trikotni park. V senčnem gozdiču v severozahodnem delu Tivolija je bilo priljubljeno zbirališče upokojencev, imenovano Monte Carlo, na začetku grajskega parka, kje se zbirajo ptice, pa Tičistan."
Od stanovanj do galerije
V tivolskem gradu je mesto 25. decembra leta 1986 na pobudo dolgoletnega vodje ljubljanskega grafičnega bienala in direktorja MGLC Zorana Kržišnika ustanovilo Mednarodni grafični likovni center, iz katerega izhaja tudi eden najstarejših grafičnih bienalov na svetu. Letos bo med 16. junijem in 24. oktobrom potekal že 32.
V tivolskem gradu je mesto 25. decembra leta 1986 na pobudo dolgoletnega vodje ljubljanskega grafičnega bienala in direktorja MGLC Zorana Kržišnika ustanovilo Mednarodni grafični likovni center, specializiran muzej ter producenta grafične in sodobne umetnosti s temelji na dediščini grafičnega bienala in umetnosti tiska prejšnjega stoletja. Ljubljanski grafični bienale, ki je eden najstarejših na svetu, je z nastankom leta 1955 Ljubljano in slovensko likovno umetnosti postavil na svetovni zemljevid.
Jakopičev drevored, ki je nastal v 30. letih prejšnjega stoletja po načrtih Jožeta Plečnika in v sodelovanju z mestnim vrtnarjem Antonom Lapom, je v današnjem času tudi galerija na prostem. Na fotografiji je razstava Prekinitev avtorja Charlesa Juhásza-Alvarada s 30. grafičnega bienala.
Letos bo med 16. junijem in 24. oktobrom potekal že 32. Na tem osrednja razstava ne bo kurirana, kot je bilo to v navadi od leta 1999, temveč bo zasnovana po mrežni strukturi in načelu, po katerem umetnik izbira umetnike. Vsebinsko izhodišče letošnjega dogodka je poezija.
Na ogled bosta tudi postavitev prejemnika velike nagrade prejšnjega bienala Ištvana Išta Huzjana in pregledna razstava Marie Bonomi.
Jakopičevo sprehajališče je v današnjem času tudi galerija na prostem.
1