Frljić maševal za Jugoslavijo

Ljubiša Ristić je srbski režiser, po besedah Josipa Vidmarja kulturni terorist, ki si je profesionalno kroglo v koleno spustil s članstvom in predsedovanjem stranki Mire Marković. S padcem Miloševića postane nezaželen tudi Ristić, njegova estetska dediščina pa se zatakne v dilemi, ali lahko ločimo avtorja od njegovega dela. Predstava Kompleks Ristić, ki jo režira Oliver Frljić, je zato že v izhodišču "obremenjena" z vsem, kar s seboj prinaša Ristić, Jugoslavija, pa tudi Frljić sam.

Kompleks Ristić, ki ga vpleteni imenujejo tudi Maša za Jugoslavijo, je s simboli in polpreteklo zgodovino nabit kolaž podob, ki omogoča branja prek različnih ključev. S poznavanjem jugoslovanske zgodovine in zgodovine jugoslovanskega gledališča lahko v brkih, škornjih in sladkorju na odru najdemo Ristića, njegov KPGT (kazalište, pozorište, gledališče, teatar) v Šećerani in reference na njegova dela, na primer na izbrisani prizor iz filma Plastični Jezus.

A predstava brez besedila, ki niza prizore v kombinaciji s skladbami, od Bella ciao, prek Gloomy Sunday do Nirvane, omogoča tudi branje neodvisno od Ristića. Lahko je ljubezenska zgodovina jugoslovanskih narodov, kroženje ljubezni pod prisilo in sovraštva, ali pa z vnosom Smells Like Teen Spirit iz leta 1991 kronologija razpadanja.

Lahko je vsak prizor zase, uriniranje po republikah nekdanje Jugoslavije je, kot je na primer na včerajšnjem pogovoru po ljubljanski premieri razmišljal igralec v predstavi Jerko Marčič, generacijski spor med njegovo generacijo, ki je od prejšnje dobila vse, se na to poscala, nato pa prepustila naslednji generaciji, da za njo to počisti.

Kompleks Ristić gledališki javnosti ponuja zajeten zalogaj tematik, ki jih mora pri sebi razčistiti, a hkrati so to teme, s katerimi bi se morali spopasti vsi. Kaj bomo počeli s politiko v umetnosti in s kulturno politiko, in kako, če sploh, bomo ločevali umetnice in umetnike od njihovih del.