Četrtek, 26. 5. 2016, 5.23
6 let, 11 mesecev
Restavracija Julijana: po francosko obilno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,05
V Sloveniji je malo hotelov s petimi zvezdicami in še manj takšnih, katerih kuhinjo posebej hvalijo.
V zadnjem času smo o Julijani, restavraciji blejskega hotela Toplice, prebrali nekaj zelo različnih ocen in zabeležk. Za nekatere je restavracija na romantični obali Blejskega jezera ena najboljših restavracij v Sloveniji, za druge je skoraj ena najslabših pri nas.
Restavracija Julijana – Grand Hotel Toplice
Cesta svobode 12, 4260 Bled
Telefon: +386 (0)4 579 10 00
Morda je vzrok teh velikih razlik ta, da se kuhinja in natakarji v različnih primerih različno potrudijo, da imajo včasih svoj dan, drugič pa ne. Podobno slovenskim lokalom namreč očitajo tudi avstrijski in italijanski ocenjevalci.
Grand Hotel Toplice velja za najelegantnejšega na Bledu, kar notranjost Julijane vsekakor potrjuje.
Pustimo ob strani znano dejstvo, da so ocene naših lokalov v tujih vodičih pravzaprav zelo površne in da slovenski ocenjevalci, če drugega ne, bolje poznajo ponudbo vsaj v večjih mestih in turističnih središčih. Ob našem obisku v Julijani nismo jedli slabo. Sploh ne. Morda bi hotelskemu baru, kjer smo počakali na začetek obratovanja, lahko očitali preozek izbor pijač. Pet ali šest povprečnih vin na kozarec ter le nekaj konjakov in koktajlov. Vtisa ni popravil niti pianist, ki je iskal svoj lastni izraz med priredbami slovenskega in balkanskega izročila, klasiko in simfoničnim rockom.
Na žalost smo ujeli ravno deževen dan, ki ni omogočal večerje na obali jezera, a tudi jedilnica je lepo urejena, snažna in brez pretiranih vonjav iz kuhinje, kar se rado dogaja v hotelih, ki množice gostijo na zajtrkih in drugih v bivanje vključenih obrokih.
Poletne večerje na terasi ob jezeru so zagotovo izjemna izkušnja, a ob deževnih dneh zadostuje tudi samo razgled.
Vinska karta v Julijani je malce zastarela, a obsežna in natančna, na njej je nekaj pravih biserov. Na mestu so vse naše najznačilnejše penine; Radgona in Istenič, Movia Puro in Bjana. Imajo franciacorte, prosecce in serijo šampanjcev od Dom Perignona po 190 evrov do najboljših različic Taittingerja in Kruga po 250 evrov. Pri belih so na voljo vsi pomembni primorci in štajerci: Marjan Simčič, Movia, Dveri Pax, Verus, Ščurek in hišni Pullus. Nekaj je francozov, pa še zamejca Radikon in Sancin povrhu.
Najdražje vino na spisku je Chateau Palmer za 250 evrov, mi pa smo na razmeroma dragi vinski karti našli A plus rdeče iz leta 2007. Aktualnega (in izjemnega) letnika 2011 niso imeli, kar seveda začudi. V vsakem primeru je briški biser lepo pokrival vse razmeroma težke jedi, ki so sledile.
Pozdrav iz kuhinje, ki je bil žal skoraj enak kot predjed, ki je sledila.
Pozdravili so z namazom iz skute z bučnim oljem ter z gosjo jetrno pašteto, ovito v prekajen svinjski jezik, dodali pa še sočen krompirjev kruh in figovo marmelado. V nadaljevanju se je izkazalo, da imajo na jedilnem listu v vsaki kategoriji zgolj jed ali dve, tako da smo poskusili praktično vse reči iz kuhinje, privoščili so si le nekaj sprememb, vezanih na sezonske sestavine posameznih jedi.
Terina gosjih jeter, oblečena v dimljen jezik
Škoda, da se je pozdravček iz kuhinje podvajal s prvo hladno jedjo in smo se brez potrebe še enkrat, tokrat obilno, srečali s terino gosjih jeter, oblečeno v jezik. V tem primeru jo je osveževala množica solatk, namazov in pirejev. Na drugi strani mize se je znašla hobotnica, prav tako pretežka, še posebej za predjed. Na dnu so jo pripravili kot (izvrsten) karapačo, zgoraj je bila terina, zraven ocvrt škamp, pa še avokadova krema in olivna tapenada sta se pridružili. Nasitno.
Morska predjed: karpačo in terina hobotnice na solati
In nasitni sta bili tudi obe juhi. V bučno so potopili domač tortelin s parmezanovim zrakom, govejo pa sta namesto rezancev bogatila prepeličje jajce in širok spekter narezane zelenjave. In, kadar vam kje rečejo, da ob jedeh ne posegajte preveč po kruhu, to gotovo velja v Julijani. Sicer zanimiv ajdov kruh z rukolo, orehi in krompirjem bi lahko opisali kot manjšo samostojno jed.
Ješprenjeva rižota s pokljuškimi jurčki in račjimi jetri
Pri toplih predjedeh je v glavni vlogi ješprenjeva rižota s pokljuškimi jurčki, kar bi povsem zadostovalo, a so se ustvarjalci odločili na krožnik postaviti še račja jetra, mlado solato, peno belih tartufov in orehovo olje.
Dokončno obilje in skoraj prepolne krožnike so predstavili pri glavnih jedeh, ki stanejo okoli 25 evrov. Ena od njih je bila povezava med pečenimi račjimi prsi in jagnječjim hrbtom v kruhovi skorji. Da bi bila mera polna, so dodali še sirov štrukelj, poprove njoke, kremo dimljenega korenja in več vrst zelenjave. Razkošno.
Račja prsa in jagnječji hrbet ...
Skoraj tako kot malce poenostavljen tournedos Rossini, ki je imel za soseda na krožniku kar hrbet iberskega prašička in podobne priloge kot raca in jagnje vse skupaj podloženo z omako perigourdine, ki jo francoski mojstri ponavadi povežejo z Rossinijem. Ja, veliko francoskih vplivov je čutiti v Julijanini kuhinji, a zdi se, da bi šlo lažje, če bi se kateri sestavini odrekli. Še vedno bi bile jedi zelo zelo baročne za sodobni čas. A naj še enkrat povemo, nismo jedli slabo in tudi naša briška rdeča zvrst iz 2007 se je počasi odpirala.
... ter tournedos Rossini in hrbet iberskega prašička
Čas je bil za sladice in natakar je obljubil, da imajo originalne kremne rezine iz bratskega obrata pri hotelu Park. Eno smo pojedli, bila je velika in, kot ponavadi, za naš okus preveč "pudingasta", pa še povsem brez vsake logike so jo olepšali z omakama manga in maline ter svežim jagodičevjem. Je pa bila zato s 5,9 evra ena cenejših jedi večera. Druga sladka jed je bila kreacija moussa iz gianduje in kreme kutine na biskvitu iz pistacije. Zraven so bili še krema rdeče pomaranče, mangov biskvit, pena belega ruma in kokosov drobljenec, pa tudi kakšna malina je taborila na prepolnem krožniku.
Ena najbolj zapletenih sladic, kar smo jih doživeli: mousse iz gianduje in krema kutine na biskvitu iz pistacije, krema rdeče pomaranče, mangov biskvit, pena belega ruma in kokosov drobljenec.
Škoda, da ob sladicah niso ponudili sladkega vina in na koncu niti ne žganic. To bi se v restavraciji, kjer boste brez pijače pustili najmanj 40 evrov na osebo, res spodobilo.
Povzetek
Ena bolj zanimivih hotelskih restavracij v naših krajih goji ponudbo razmeroma težke hrane s francoskimi vplivi. Jedi so natančne ter z množico sestavin in vsebin. Morda bi jih v sodobnem času lahko vseeno vsaj malce poenostavili.
Vinska karta ima vse nastavke, da postane velika vinska karta. Klet bi morali prevetriti in pogledati, katere letnike vin pravzaprav hočejo in katere imajo na voljo. Imajo vsa boljša slovenska imena, močne šampanjce in za ščepec prestižnih tujih vinarjev.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
