Restavracija Gredič: Irwini med briškimi trtami

Gredič je s svojo futuristično vinsko kletjo, impozantno odtrganimi (retro)avantgardnimi slikami Irwinov in z izjemnim pogledom na briške vinograde pravzaprav nadaljevanje zgodbe o Brdih kot celoviti turistični zgodbi. Ja, še vedno si večina gostov v teh krajih zamisli deciliter ali raje liter vina, pa sir in pršut. Lahko bi celo rekli, da imajo v Brdih turistične kmetije z malo boljšim vinom in z bolj prijaznim osebjem kot v notranjosti dežele. Ampak mnogi, predvsem z italijanske strani, si želijo več in kar nekaj lokalov in manjših hotelov bi lahko našteli, ki so se v zadnjem času posvetili tovrstnim gostom.

Gredič je majhen grad, ki ga je treba obiskati, pa čeprav gost spije samo kozarec vina v veliki, malce neobičajni vinski kleti, kjer za bolj ali manj primerne cene ponujajo vsa boljša vina z obeh strani meje. Imajo še kakšnega Štajerca, Belokranjca ali Hrvata, a največ je najbližjih sosedov – Movie, Marjana Simčiča, Dolfa in Klinca. Iz Brd so sicer praktično vsi, rahlo je (pre)zasoljen samo Edi Simčič. Za tiste, ki nam ustreza okus le nekaj sto metrov oddaljene Italije, imajo še nekaj pravih asov v rokavu: Kanteja, Branka, Venico, Bastianicha … skratka, klet tvori eno boljših vinskih kart pri nas.

Mimogrede, tisti, ki se boste odločili za kaj več, lahko dobite eno boljših prenočišč v naših krajih, skoraj na ravni portoroškega Kempinskega ali rogaškega Aleksandra, za zmernih ducat desetakov. A naše moštvo se je spravilo na večerjo, ki jo v mesni različici ponujajo za 45, v ribji pa za 55 evrov.

Najprej smo šli v klet, kjer imajo ob hektolitrih vina tudi mnogo penečih napitkov in enega smo morali spiti, da bi večerja bolje stekla. Naša prva žrtev je bil sosed Dolfo in njegovo v zadnjem času zelo hvaljeno suho peneče vino Spirito. Uvod, kot bi si ga le želeli, in potem ležeren prehod iz kleti v nadstropje, kjer ustvarja kuharska ekipa iz Italije, ki je prej stregla gostom v hotelu Entourage. V (tisti večer razprodani) jedilnici imajo velike slike Irwinov, pručke za torbice, ob umivalnikih najprestižnejše francosko milo, na mizah italijansko vodo, na ozvočenju ravno prav glasno Duffy, ki se je pozneje prevečkrat ponovila. Imate beli pinot Kante (Pikante), ki je na karti? Imamo. Obrazi omizja so se zjasnili, pa tudi cena zamejskega mojstra je bila več kot zmerna.

Na mizo so postavili nekakšno ikebano, sestavljeno iz krušnih dobrot od različnih grisinov do črnega sipinega kruha, od kruha s panceto do takšnega s semeni. Že pozdrav iz kuhinje je bila topla jed: ne pregosta krema fižola iz Kampanje z olivnim oljem in popečenimi kockami kruha. V naslednjih primerih smo dobivali na mizo tako ribji kot mesni degustacijski red. Na mesni strani so bili prvi koščki pečenega piščanca, ki so skupaj s krompirjem tvorili nekakšen ražnjič, okopan v koriandrovi omaki. Pri morskih jedeh so se kapesante srečale z goriškim radičem in botargo, dodali so še kocke ostro začinjenega popečenega kruha. Obe jedi sta bili preprosti in tudi naprej se je italijanski mojster izogibal zapletenim jedem. Več truda je vlagal v iskanje pravih sestavin, pa naj je šlo za priloge ali začimbe.

Pri odojku, ki je sledil, je dodal cvetačni narastek in goriški radič. Na ribji strani so se pečenemu bradaču pridružili koromač, kocke rdeče pese in žafran. Po kopunovi juhi z ravioli ter špagetih s škarpeno in sušenim paradižnikom je bil čas za menjavo vina. Ob tem pa je treba reči, da smo na začetku ob naročilu Pikanteja pričakovali manj konkretne predjedi. Na ribjo glavno jed so svetovali Kebrovo belo zvrst (malvazija, tokaj, rebula), pa tudi mesnemu finalu je pripadel Edi Keber oziroma njegov merlot, ki ga je osebje opevalo. Obe vini sta se korektno spoprijeli z nadaljevanjem hranjenja.

Merlot je šel na v temnem pivu dušeno govedino s timijanom, glazirano zelenjavo in krompirčkom, pri glavni ribji jedi so file romba spremljale ocvrta šalotka in vongole. Večerja, ki ji ni kaj očitati, morda le to, da je trajala kako minuto dalj, kot bi si želeli, a je za krajšanje časa v vsakem primeru poskrbela solidna vinska kapljica. Pri sladicah so tisti večer stregli kakavov tiramisu z malinami, kar naj bi bila nekakšna hišna sladica ali specialiteta kuharja, ki smo jo, lahko bi rekli, ekspresno pomalicali. Ostali so nam le še sladki prigrizki za slovo: ledeni piškoti s solnim cvetom, porom in čokolado, rahli jajčni piškoti in čokoladni tartufi, polnjeni z Baileysom. In seveda grappa, odločili smo se za Italijo, za žganico iz Villanove.

Povzetek

Verjetno najbolj prestižna lokacija na naši strani Brd, ki za 45 evrov ponuja scenosled sodobne italijanske kuhinje z redkimi slovenskimi pridihi. Zgodba se rima s preostalo ponudbo na dvorcu, še posebej z vinsko kletjo, kjer imajo pravo zakladnico vin s teh področjih.

Vinska karta je zaradi kleti za naše kraje izjemna, poudarek je na lokalnih vinih, čeprav imajo tudi marsikaj drugega. Cene, še posebej steklenic, ki jih odnesete domov, so razmeroma nizke.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.