Kult316: večerja pri ljubljanskih študentih

Gosta pri nas pogosto, v tujini pa redkeje, zmoti, ko izredno drage degustacijske menije ponujajo v prostorih, kjer bi kvečjemu lahko odprli kak povprečen bife s prastarim fliperjem, pikadom in ročnim nogometom. Mize nimajo prtov, vinska karta je v pripravi, na kozarec pa ponujajo takšne kislice, da človek raje pije vodo ali kokakolo. So pa cene visoke, saj je hrana tako dobra in tako domišljena, da drugače ne gre, kajne.

Kult316

Prušnikova 74 1210 Ljubljana-Šentvid

Telefon: 01 235 52 60

V Šentvidu, kjer so v pritličju izobraževalnega središča odprli restavracijo, v kateri trenirajo študentje in dijaki gostinstva, je drugače. Bodoči mojstri se borijo za ocene in kakopak za napitnine. Prti so čisti, pribor je na svojem mestu in natakarji prijazni. Morda bi lahko še nekaj malega naredili z vonjem velike jedilnice, ki je povezana z odprto kuhinjo. Kakšna močnejša napa bi rešila marsikaj.

Kult316 je menda natančno tam, kjer je v svojih začetkih vadila Siddharta. To je ena anekdota, druga je povezana z imenom restavracije, s številko 316 – gre za nadmorsko višino Šentvida, torej Sv. Vida, čigar lik so upodobili tudi na etiketi solidne bele hišne zvrsti (sivi pinot in sauvignon), ki so jo pridelali sami oziroma s pomočjo Puklavčevih mojstrov na Štajerskem.

In ko smo ravno pri vinu, bodoči mojstri in njihovi pedagogi niso pozabili na vinsko karto. Na kozarec ponujajo tri penine, mi smo se navduševali nad Slavčkovo Viktorijo, lahko pa bi dobili še Pullusove mehurčke in konjiški rosé.

Za vsak primer imajo v kategoriji penečih vin tudi šampanjec Drapier za 56 in njegovo rožnato različico za 59 evrov. Med avtorji so medtem kar preveč enakomerno zastopane vsi slovenski vinski okoliši, dobiti je mogoče malvazijo Korenika&Moškon in Blažičevo svežo rebulo, na svojem mestu je Prusov rumeni muškat, sivi pinot je Puklavčeva Gomila, sauvignon iz kleti Pullus, rosé je Slavčkov, naštejejo pa še nekaj vin Colje, Cigoja, Kabaja …

Pri glavnih jedeh smo poskusili tako ribe kot meso. Štokfiš (ali štokviš), polenovka, ki jo je naše ljudstvo jedlo v postnih časih, je v Kultu 316 seveda pripravljena bolj bogato, čeprav je porcija pametno odmerjena. Zloženko obogatijo s krompirjem, pregreto smetano, zraven pa je še ena starinska priloga: zelje všenat (dušeno zelje s proseno kašo) z ocvirki.

Ob kozarcu koprskega caberneta smo se lotili še svinjske zarebrnice, ob katero postavijo bučni raviol z nadevom iz šoblja (kranjski podobne klobase s proseno kašo). Da jed ne bi bila preveč dolgočasna, poskrbita omaka iz karameliziranega korenja in okisana muškatna buča.

V Šentvidu se veliko ukvarjajo s starimi jedmi, ki se jih je nekoč jedlo v teh krajih. Ljubljanska jajčna jed, leteči žganci (piščančje kračke), pa tudi ljubljanske palačinke s skuto, ki pa so po eni strani manjše in po drugi bogatejše kot v zgodovini, na krožniku so namreč še pomarančni džem, vaniljeva smetana in brusnična omaka.

Poudarjeno lokalno noto držijo tudi pri kruhu, ki ga pečejo učenci sami, in dodatkih na mizi: bučno olje je Kocbekovo, olivno je Lisjakovo, kis pa je Isteničev.

Povzetek

Šolska restavracija, ki je mnogo več kot to, pa naj gre za notranjo opremo, duhovite recepte ali za povezanost z lokalno, avtohtono kuhinjo. Kopica ljubljanskih in širše slovenskih jedi je večinoma pripravljena iz sledljivih sestavin. Za kakšnih 25 evrov na osebo se boste že krepko najedli.

Vinska karta skuša zaobjeti vse slovenske vinorodne regije. Morda bi lahko ponujali več imen iz Brd, kar pa bi sicer poceni ponudbo podražilo. Morda omenimo samo še, da imajo ob šampanjcu tudi nekaj mirnih vin iz tujine: Jermann, Gaja, Castello Banfi, Chateau le Pey …

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.