Sreda, 13. 7. 2011, 14.28
7 let, 1 mesec
Gostilna Kobjeglava: neposredna kraška izkušnja
V Kobjeglavi so se pršuta lotili v samem bistvu, pa tudi s pomočjo bolj modernih prijemov.
Če prihajate iz Sežane, se v Štanjelu zapeljite levo, do Kobjeglave je še lučaj in tam ni težko najti, za Kras kar velike zgradbe, v kateri so v nekdanji sušilnici pršuta pred časom uredili sodobno gostilno, ki kakopak ponuja predvsem kraški pršut. Goriški MIP, ki je tako žalostno propadel, (čeprav krivcev niso nikoli našli, v njihovih palačah na severnem robu Ljubljane), je zamenjal sežanski Kras. Gostje tako lahko še vedno dobijo več kot značilno kraško robo, ki jo še posebej razstavljajo v velikih izložbah, te krasijo notranjost ne preveč kraško urejenega prostora. Tri violine pršuta v izložbah imajo vsaka svojo kategorijo po mesecih staranja – nosijo zeleno, rdečo in črno oznako. Zanimivo, da v prostoru pravzaprav ni omembe vrednega vonja po pršutu, če pa bi bila to težava, imajo še vedno vrt, ki so ga uredili na dvorišču nekdanjega MIP-ovega poslopja.
Očitno bomo jedli pršut. A še prej je prišla, po vzoru Zemonskega mojstra, na mizo pozdravna četa z nekakšnim piškotkom iz nanoškega sira, opremljenega bučnimi semeni in radičem. Potem so se na mizi znašle še kraške herbalije, piranska sol, dve oljčni olji in olive. Kruh: koruzen in bel. Vse skupaj so pospremili s kraško penino.
Finale večera je pravzaprav že pri hladnih predjedeh – jasno pršut in še enkrat pršut, saj smo bili v njegovi centrali. Kras iz Sežane v Kobjeglavo dostavlja marsikaj (v Kraljestvu posedujejo celo divjačinski pršut), a tisti večer smo poskusili 23 mesecev sušenega, 18 mesecev sušenega in posebej dimljenega. S porcijami, to je treba omeniti, ne pretiravajo. Zato smo ob začetku zadovoljno pohrustali še panceto in nekaj konjsko-oslovskih dobrot, da o treh sirih niti ne govorimo. Poleg vseh salam, pršutov in sirov so tisti večer v kategoriji hladno, a slastno ponujali še tortico z olivnim namazom in teranovim ekstraktom.
Po finalu pred finalom smo poskušali žogo umiriti s kakšnim toplim zvarkom, hladnega je bolj ali manj že potrdil (lokalni) Čotarjev teran. V vsakem primeru: juhe so, kot ni težko ugotoviti, manj izrazit del pršutarske zgodbe, čeprav sta bili tisti večer tako porova kot cvetačna skoraj pregosti in preveč soljeni – morda zato, da vsaj približno ujameta začinjenost hladnih predjedi. Mimogrede, še en vpliv Vipavske doline je dimljen pire s panceto, ki ga strežejo v kozarčku, a če hočete še več vpliva zemonskega graščaka, morate tudi v toaletne prostore. Podobno kot na Zemonu dekletom ponujajo najlonke, razne higienske vložke, vato in celo tonik. Fantje imajo seveda manj izbire, a dejstvo je, da tako urejenih toaletnih prostorov v naših krajih ni veliko.
Na Kras hodijo ljudje predvsem zaradi prelepe narave in hranjenja. Recimo zaradi raviolov z nanoškim sirom, ki so jih potopili v omako vitovske, hruške in klobase. Ali pa zaradi njokov z divjačinskim golažem. Poudarek je na majhnih porcijah, tako sugerira tudi na moderno predelan kraški intreier, zato je v želodčkih še nekaj prostora. Recimo za govedino po kraško ali za kak jagenjčkov kare. A dejstvo ostaja, da bi se ne glede na vse moderne vplive morali bolj posvečati kraškim originalom – kot že ime kliče – pršutu. In morda zato kot sladico strežejo šaljivo čokolado s pršutom in burjo, ki poka. Če se vam brinjev sorbet z limono in morskimi algami zdi preveč oddaljen od konkretne lokacije. V vsakem primeru ob sladici skoraj mora teči teranov liker. Mimogrede, če z vinom ne pretiravate – in vam res ni treba, ker strežejo kar nekaj lokalnih poceni teranov − ne bi smeli plačati več kot 30 evrov na osebo.
Povzetek
V Kobjeglavi strežejo rahlo izumetničeno kraško kuho, njena osrednja mesnina je pršut. Hladne mesnine so izredne, nekaj kulinaričnih izumov se lahko kosa celo s kreativnimi kuhinjami čez mejo, a vprašanje je, ali se ne bi še bolj posvetili osnovnemu poslanstvu.
Vinska karta poudarja malvazijo in teran, veliko je tudi vin iz Goriških brd in Italije, nekaj pa tudi preostalega sveta. Cene so zmerne.
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.