Četrtek, 10. 8. 2017, 4.01
7 let
Hiša Raduha: večerja pred vrati Logarske doline
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,88
Že nekaj časa je minilo, odkar smo bili nazadnje v Lučah. Spremenili so delovni čas, se resno lotili turistične ponudbe, hkrati pa ostajajo ena najboljših restavracij pri nas.
Penzion Raduha se je v zadnjih letih spremenil v moderno, po avstrijskih vzorcih postavljeno destinacijo, ki skrbi bolj za tuje kot naše in bolj za petične kot povprečne goste, med katere, resnici na ljubo, spadamo tako mi kot naše bralstvo.
Hiša Raduha
Luče 67, 3334 Luče
Telefon: 03 83 84 000
A pri tem govorimo predvsem o novih, zelo posebnih hiškah, ki so zrasle na mestu, kjer so imeli včasih kozolce in hleve. Zdaj so tam urejena bivališča z masažnimi bazeni, katerih dnevna cena se giblje okoli 250 evrov. Na eni strani je Savinja, ki je ravnokar pritekla iz Logarske doline, na drugi strani kraj Luče, ki ga nobenemu od hipermodernih urbanističnih gibanj še ni uspelo prenoviti.
Za manj denarja, dobrih 30 evrov na osebo, je mogoče prenočiti v sobi v stari hiši. V ceno je vključen tudi eden najboljših zajtrkov pri nas, ki se lahko meri s tistim pri Repovžu ali s tistim v portoroškem hotelu Kempinski. Zakaj govorimo o zajtrku? Odkar je Raduha postala hiša in ni več penzion, strežejo zgolj večerje, za časa našega obiska, avgusta, se je vse skupaj začelo ob pol osmih. To pa seveda pomeni, da je bolje prespati, kot pa se ponoči voziti na druge konce države. Iz Luč je vse daleč, pa naj gre za Maribor, Ljubljano, Obalo ali Dolenjsko. Dodatna nerodnost je dejstvo, da je nujna rezervacija, saj so večinoma razprodani in tudi v času naše večerje nobena miza ni ostala prosta.
Hiša Raduha je usmerjena v turizem, a najpomembnejši del je še vedno kuhinja, ki jo vodi ena začetnic slovenskega "slow fooda", kakor so pri nas malce napačno poimenovali prve degustacijske večerje. V zadnjih letih se je na to temo v naših krajih pojavila množica kuharjev, ki kuhajo podobno, bolj ali manj ustvarjalno. Od tistih, ki uporabljajo ostanke hrane, do tistih, ki jih zanimajo samo razkošne sestavine, od tistih, ki kuhajo samo lokalno in sledljivo, do tistih, ki prisegajo na mednarodno kuho. Redkokdo se spominja, da so bili pri Raduhi prvi, ki so kuhali koprivne ter jabolčne juhe in da so imeli za sladico fižolovo torto.
Lahko rečemo, da so v Raduhi predjedi ostale predjedi, glavne jedi pa so glavne. Ob tem pa so temeljito prenovili vinsko karto. Še posebej gre omeniti hišna vina, ki jih dobijo pri Danilu Mavriču. Večino jih ponujajo tudi na kozarec, še posebej nas je presenetil njegov chardonnay 2009, čeprav se je večina preostalih gostov odločila za rebulo. Pri glavnih jedeh smo srkali njegovo zvrst caberneta in merlota in spet ni druge, kot da pohvalimo mojstra.
Čisto na začetku smo sicer pili Bjano brut, od penečih imajo še vipavski zelen, Isteniča in Rojaca. Vina so nekaj cenejša, kot smo navajeni v prestolnici in pri turističnih gostilnah, Batičev rose je recimo 21, Movia Veliko belo pa 40 evrov. Veliko vin je na kozarec, sicer pa etikete pokrivajo predvsem Štajersko in Primorsko ter nekaj malega zamejstva in Istre: Sanctum, Pasji rep, Klinec, Movia, Jakončič, Sirk, Reya, Erzetič, Jamšek, Krapež, Sutor, Tilia, Mervič, Burja, Saksida, Sv. Martin, Marof, Šumenjak, Meum, Protner, Puklavec, Ščurek, Tavčar, Čotar, Kozlović, Mlečnik, Prinčič, Bensa …
Pri Raduhi imajo dva menija, ki ju menda menjajo vsak dan. Daljši, ki smo ga naročili mi, stane 57 evrov in je brez dvoma dovolj nasiten. Kljub ustvarjalnosti v kuhinji je pač treba reči, da med gosti ni veliko Slovencev, tuji turisti, ki hodijo po Logarski dolini, pa postanejo lačni in dejstvo je, da so večerje njihov najpomembnejši obrok.
Piščančja "lizika" s črnim sezamom
Prvi pozdrav iz kuhinje je bila piščančja "lizika" oziroma kroglica, posuta s črnim sezamom in podložena s kremo rdeče pese, ingverja in pehtrana. Pozdravni del so nadaljevali s terino ohrovta, sira in paradižnika z melisinim oljem.
Dimljena postrv s sadno spremljavo
Prva "prava" predjed je bila šest ur hladno dimljena postrv, obkrožena s skuto s postrvjimi ikrami, pasijonko, lubenico in mangom, nadaljevanje pa je bilo tekoče. Dobili smo močno porovo juho s špinačo, v katero so dodali poširano jajce in črni sezam, na drugem krožniku oziroma kamnu pa so prinesli kruhove bombice, obarvane s črnilom sipe.
Žlikrof, polnjen z bučo, ter lisičke in gobova krema
Žlikrof, ki so mu v testo zamesili sir, je bil polnjen z bučo, na njem so počivale lisičke, okoli njega pa krema iz mešanih gob - izjemna topla predjed, ki so jo presekali z malinovim sorbetom, v katerega so pomešali janeževo žganje. Da bomo lažje počakali na osrednjo jed večera.
Malinov sorbet z janeževim žganjem
V mnogo slovenskih restavracijah, pa tudi evropskih, je v zadnjem času navada, da v degustacijskih menijih kot glavno jed postrežejo kakšen manj cenjen kos mesa, ki ga strokovno in kreativno obdelajo. V Raduhi je strategija, verjetno tudi zaradi zahtevnejših gostov, drugačna. Dobili smo perfektno uležan in pečen biftek na žaru, ki so mu okus dopolnili z ribezom, timijanom in kavo ter ga podkrepili s pečeno zelenjavo in različnimi pireji.
Konkretna glavna jed: goveji pljučni file, zelenjava in več vrst pireja
Manjkala je le še pika na i. Prinesli so jo v obliki čokoladnega tarta z jagodnim in limonovim parfejem, vaniljevo kremo, meliso, robidami in jagodami z vrta. Še žganje za konec - preskočili smo konjak, rum in viski ter zvrnili žganico iz kleti Tilia.
Povzetek
Pionirji moderne slovenske kulinarike so se resno lotili tudi turizma, a vse, kar prispe na mizo, je še vedno natančno pripravljeno. Le za odtenek je lokalnih elementov, v osnovi pa se zdi, da sledijo moderni hrani, ki jo lahko povežejo z novim poslanstvom.
Vinska karta je del ponudbe, ki je v Raduhi zadnja leta najbolj napredoval. Imajo vse najpomembnejše slovenske vinarje in le peščico tujih - morda bi se v tem delu lahko še kaj dopolnilo.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
