Gostilna Rajh: tradicija, ki sili v sedanjost

Zadnjič mi je doktor Dimnik razlagal, da so pred leti, ko je z Rajhom še upravljal stari Rajh, Italijani prihajali vse do Bakovcev, da bi se najedli kuhane kure. Kuhane? Ja, to je bila specialiteta. Uh. Še leta prej so poznavalci primerjali prekmursko kuhinjo vsaj z osrednjo slovensko, če ne že kar s kraško, ki je bila takrat najbolj cenjena (morda zaradi pršuta). Ampak Mariborčani, Ljubljančani in Celjani so pač rinili na Primorsko, v Brda, na Kras, pa tudi v Istro, in Prekmurci so morali svojo razmeroma konkretno kuhinjo prilagoditi sodobnim trendom. Očitno je z mladinsko titulo ovenčani Rajh delni rezultat takšnega razmišljanja. Prijatelji so bili pri ocenah razdvojeni, Katarina je hvalila predvsem prijazne hišne mačke, Rudi je kritiziral (še vedno) pretežko hrano ... Pa smo šli to pogledat neko sobotno popoldne, nekaj ur preden se je začela Nafta na čelu z Vasilijem v Lendavi potapljati.

Zunanjost hiše je takšna kot nekaj let nazaj, ko smo se zadnjič oglasili – priporočamo kako spremembico. Notranjost pri glavnem šanku je napolnjena z domačimi proizvodi, ki jih lahko kupite. Po obedu se je del naše odprave spravil kupit nekaj marmelade, bučnega olja in bučnih semen, pomešanih z raznimi dobrotami. V prvem prostoru je ob trgovinici še vedno nameščen hladilnik, ki so ga napolnili z buteljkami povprečnih in nadpovprečnih slovenskih vinarjev, čeprav vinske karte (še) ne premorejo.

Glavni prostori so udobni, skoraj prijetni, in klopi so prilagojene velikim telesom. Postrežba je počasna, morda zato, ker si želi biti "slow", pozornost osebja pa je bila bolj kot našemu kvartetu namenjena angleško govorečim obiskovalcem s fotoaparatom. A nismo uspeli ugotoviti, ali je šlo za posel ali za neodvisno ocenjevanje. Kakorkoli že, dolga pot je zahtevala svoje žrtve in Frangeževa penina, ki smo si jo zaželeli ob zelo korektnem pozdravčku (ajdov kruh, račja pašteta in bučno-skutin namaz), je hitro odžejala ekipo. V Prekmurju pa bi človek pričakoval mogoče malce večjo porcijo tünke (z lisičkami), ampak zdaj je bilo že jasno, da se časi spreminjajo in da jo je bolje odnesel svinjine nevajeni Jamal, ki je za hladno predjed naročil prekajeno postrv s poprom in nektarinami.

Mimogrede, po daljšem razmisleku je nastopilo eno naših najljubših vinskih spoznanj zadnjih sezon – chardonnay Marof, ki ima vse, kar imajo dobri in veliko več kot večina Primorcev. Mimogrede, ob vinu je bil na mizi ves čas kruh v treh oblikah – ajdov z orehi, bel in mešan. Juhe: izjemna bučna s semeni in solidna goveja z jetrnimi cmoki. Za toplo predjed pa tudi jetrca, pražena z obilico čebule. Škoda, da se v jedilnih listih poleg lokalnih zmag najdejo takšne stvari, kot so bizoni in konec koncev tudi brancini, ampak verjetno je treba paziti tudi na domačo "šminkerijo", ki si poleg Petra želi še kako drugo Fondo. Mi menimo drugače in že v avtu smo pri norih 110 na uro ugotavljali, da bomo jedli dödöle, pa če bo to zadnja stvar, ki jo bomo storili. Malce smo počakali, potem pa so prispeli ti nasitni krompirjevi žganci z ocvirki, smetano in pečeno čebulo, zraven pa še (kakopak) pol litra posebne smetane, da človek lahko zmes sproti zaliva. Nepozabno, če še kdaj pridemo, se bomo povsem prilagodili tej lokalni specialiteti, ker pa smo hoteli še nekaj poskusiti, smo se držali malce nazaj in si del dödölov pustili za prilogo h glavni hrani, ki jo je podpiral modri pinot Talaber iz okoliša. Skoraj malce preveč sladko vino za okusen ciganski kare, ki se je skrival pod obilico česna. Talaber je bil bližje karejem jagenjčka, pa tudi klasičnemu dunajcu.

Del omizja si je zaželel pustega mesa in, jasno, v teh krajih brez težave pripravijo kuhano govedino v hrenu. Priznam, da bi se lahko bolj posvetili izročilom in se poigrali s piščančjim paprikašem, kislo papriko, kumarami ali bučkami, a zdi se, da tudi zaradi novodobnega poslanstva gostilne nismo povsem zgrešili trenda. Sladice so dobile mešano oceno: bučna tortica z malinami je bila izjemna, podobno ajdove palačinke z domačo grozdno marmelado. Produkcijo millefoglie bi lahko prepustili Italijanom, tako kot se oni pač le redko lotevajo proizvodnje gibanic … In na koncu? Sorbet bazilike in slivovka z Goričkega. In res prijeten račun – pojedina z vsemi pijačami skupaj je komaj presegla 40 evrov na osebo.

Povzetek

Pri Rajhu se izogibajte jedi, ki niso vezane na Prekmurje! Vse tisto, kar je v Bakovcih domače, pa je bilo vsaj v času našega obiska izredno. Bučna juha, ciganski kare, hladne mesnine ... Porcije so pametno zmanjšali, jim dodali nekaj izumov, in stare jedi so se pomladile.

Vinska ponudba niti ni tako slaba, kot je slabo izbrana, in komaj čaka na vinsko karto. Mimogrede, lokalna vina so bistveno cenejša kot druga, kar je pravzaprav velika prednost.