Chrysta Bell: seksi Nezemljanka, ki "šteka" Lynchevo glasbeno estetiko

Zgodba, ki jo bomo lahko danes tudi sami užili v Centru urbane kulture, se je začela pisati pred več kot desetletjem – na dan, ko sta se skupaj v sobi prvič znašla ekscentrični režiser David Lynch in veliko mlajša teksaška pevka Chrysta Bell. Morda bi lahko rekli, da so se sivolasemu gospodu zasvetile oči: čutna rdečelaska s presunljivim vokalom ga je očarala, v njem zbudila željo po sodelovanju, željo po glasbi. Nekje znotraj njegovega divjega vrelca idej so se začele slikati zanj značilne glasbene pokrajine, zadnjih nekaj zamahov s čopičem pa je prepustil svoji novi muzi – nastal je lani izdani album This Train.

This Train je album, ki poslušalca popelje na potovanje po sanjah – te so mestoma zamegljene, nejasne in otožne, mestoma pa dramatične, morda celo take, iz katerih se želiš zbuditi – ali pa tudi ne …

Chyrsta Bell nam je na poti iz teksaškega Austina v Prago zaupala, da je Lynch izjemen idejni vodja in producent ter da zna iz nje potegniti tisto, kar se mu zahoče. "Nekoč je dejal, da gre za nekaj zelo podobnega kot usmerjanje igralke na snemanju filma."

Ustvarjanje albuma je trajalo več kot deset let. Kako se je njegova podoba z leti razvijala? Razvijal se je prav vsak vidik albuma, vključno z ljudmi, ki smo ga ustvarjali. V desetih letih se lahko zgodi veliko. Hkrati pa se mi zdi, da kljub dolgemu procesu kohezije med pesmimi ne manjka. Zelo bi se začudila, če bi komu resnično uspelo ugotoviti, katera od pesmi je nastala pred desetimi leti in katera proti koncu nastajanja plošče.

Glasbo sva skupaj začela ustvarjati zato, ker sva začutila neko muzikalno vez, ki naju je vznemirjala in hkrati zadovoljevala. Kompatibilni glasbeni partnerji so izredno dragoceni. Cilj pa se je skozi čas razvijal – šele v nekajletnem sodelovanju sva bila prepričana, da imava dovolj materiala za album.

In kako sploh opaziti trenutek, ki ti pove, da si z nekom tako rekoč popoln glasbeni par? Na dan, ko sva se spoznala, da sva napisala čudovito pesem. Glede na moje glasbene izkušnje je bil to zelo dober znak. Od takrat je vsak dan dela v studiu prinesel resničen napredek, s katerim sva bila zadovoljna oba. Na njegovo glasbo in njegova navodila se odzivam pozitivno, on pa ceni moj vokal. Spoštujeva se – to pa je temelj za odličen tandem.

David Lynch je izjemen režiser. Kakšne tehnike pa kot glasbeni producent uporablja za to, da vajina glasba zveni tako, kot si je zamislil? David vso glasbo napiše sam, ne da bi jo slišala. Njegove tehnike so strogo zaupne! No, v resnici ne vem, ali je to res … Če sem čisto iskrena, njegovih produkcijskih tehnik ne poznam do potankosti.

Ko je glasba že napisana in sproducirana, sem na vrsti jaz, on pa mi pri tem s svojimi nasveti in navodili izjemno pomaga. Iz mene izvleče moč za improvizacijo melodije, ki skladbo dopolni. Nekoč je dejal, da gre za nekaj zelo podobnega kot usmerjanje igralke na snemanju filma.

Kljub vsemu pa je nastajanje albuma trajalo celo desetletje – ste kdaj razmišljali, da bi obupali? Vsekakor sem morala dobro strenirati svoje potrpljenje. Še posebno zato, ker sva morala snemanje albuma stlačiti v najina izredno zasedena urnika, to pa je včasih pomenilo zelo dolge premore. Bilo pa je z njim tako zabavno delati, da sem hotela še, ne glede na to, kaj bi se zgodilo na koncu.

Ko sva se z osmimi ali devetimi skladbami že bližala koncu, je bila potrebna prav posebna vrsta potrpežljivosti – album se je že svetlikal nekje v daljavi in jaz sem ga hotela čim prej dokončati. Sčasoma sem se sprijaznila: končan bo, ko bo končan. Zdaj ko je že ugledal luč sveta, se vsi trenutki frustracij in nepotrpežljivosti zdijo le kot meglen spomin.

Videospote za skladbe z albuma je režiral Dutch Rall. Zdi se, da uspešno naslikajo čutno in duhovno plat albuma. So bili popolnoma njegova ideja ali ste lahko pri idejah sodelovali? Ustvarjanje recimo prvega videa za skladbo Real Love je bilo popolnoma organska izkušnja – oba sva sledila svoji intuiciji. Ker gre za seksi pesem, sva želela, da je tudi video seksi – našla sva ubijalsko noro izložbeno lutko, ki sva jo na vsak način želela uporabiti. Nato sva si zamislila scenarij, ki sva ga lahko med snemanjem glede na svoje razpoloženje in okoliščine prilagajala. Ko sva na primer snemala dolg prizor, ko hodim po predoru v Kitajski četrti, je bilo 50 odstotkov možnosti, da me zalije tovornjak, ki čisti cesto – to bi bil lahko popoln polom ali pa daleč najboljši posnetek, zato sva se odločila za tveganje. Zdaj se s tem posnetkom video tudi začne.

Ker Dutch počne vse sam: snema, režira, montira in dodaja zvok, lahko počneva to, kar želiva – kljub temu pa se seveda vseeno ozirava tudi na Davida. Imava veliko ustvarjalne svobode.

Na odru ste z zase značilnim nastopom videti izredno samozavestni – je to v vaši naravi ali ste se morali odra navaditi? Oder obožujem, na njem sem stala že kot otrok. Mislim, da je samozavest res zaslužna za 60 odstotkov vsega nastopa. Večino časa se počutim precej gotova sama vase, ko pa včasih samozavesti vseeno primanjkuje, za to krivim golo navdušenje oziroma začudenje, da sploh lahko nastopam na odru. Počutim se izredno blagoslovljeno.

Album This Train ste morali nekako prenesti tudi na oder. Ste imeli pri tem kaj težav? Medtem ko moraš koncert ohraniti zanimiv, je precej zahtevno obdržati razpoloženje in celovitost albuma. Hkrati je zvok Davidove kitare tako poseben, da ga na odru ni mogoče posnemati, zato smo jo morali odpeljali v drugo smer. Ne glede na to pa se zdi, da je rezultat na mestu.

Z Davidom sta si verjetno blizu tudi v zasebnem življenju. Kako si skupaj krajšata prosti čas? On pripoveduje čudovite zgodbe o svojem življenju. Ukvarjava se s fotografijo, ogledujem si njegove najnovejše animacije, kratke filme, tudi slike, s katerimi se ukvarja. Deliva si tudi kosila, gledava YouTube in poslušava glasbo.

Po maturi ste se s svojim takratnim bendom 8 ½ Souvenirs odpravili na dolgo turnejo – tovrstne izkušnje lahko tako mladega glasbenika vidno oblikujejo. Kaj je po vašem mnenju najpomembneje, kar ste se takrat naučili? Kjerkoli in kadarkoli se poskusi smejati in biti dobre volje. Ne spakiraj oblek, ki se rade mečkajo, in pij veliko vode. Kava je tvoja prijateljica. Po koncertu v glasnem klubu ne klepetaj preveč – glas bi lahko trpel.

Kot eno od svojih vzornic navajate Annie Lennox, medtem ko ste tudi sami verjetno vzgled mlajšim pevkam. Kakšna vzornica si želite biti? Gospa Lennox v svoj nastop brez zadržkov vloži svoje srce in dušo, med petjem se zdi blažena in zelo samozavestna. Zelo bi bila vesela, če bi mlade pevke tudi v meni videle enake lastnosti.

Lynch vas je med drugim opisal kot privlačno Nezemljanko, ki je videti in tudi poje sanjsko. Kako bi opisali svoje občutke, ko ste prvič slišali njegov album Crazy Clown Time? Davidovo glasbeno estetiko "totalno štekam". Nikoli mi ni zaigral ničesar, do česar bi bila mlačna. Vse pesmi v meni zbujajo določene občutke, nekatere od njih pa lahko poslušam znova in znova. Ena od takih je recimo Noah's Ark.

Kako je po vašem mnenju dandanes še mogoče podirati glasbene meje? Eden od načinov je ta, da glasbeniki podirajo svoje osebne meje. Se izogibajo stvari, ki se zdijo varne – razvoj in tveganje sta izjemno pomembna. Tudi če ti sprva spodleti – to pomeni, da delaš nekaj izjemnega. Vztrajaj!