Torek, 3. 1. 2023, 10.09
1 leto, 4 mesece
Umrl režiser Mako Sajko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,24
V 96. letu starosti je v nedeljo umrl režiser in scenarist Mako Sajko. Uveljavil se je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja s kratkimi dokumentarnimi filmi o socialnih temah, poroča Delo. Med njimi so filmi Strupi, Muzej zahteva in Samomorilci, pozor!, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Nagrado Prešernovega sklada je Mako Sajko prejel za dokumentarne filme, še zlasti za Samomorilce, pozor!, vendar se je zaradi opozarjanja na številne samomore med mladimi zameril oblasti. Film je bil prepovedan, Sajku pa so bile onemogočene vse karierne možnosti in prisiljen je bil končati ustvarjanje. Kljub temu je s filmom dosegel, da so ustanovili prve programe za preprečevanje samomorov med mladimi, njihovo število pa se je drastično zmanjšalo.
Kljub prepovedim v prejšnjem stoletju so bili v novem tisočletju Sajkovi filmi deležni ponovne pozornosti in nagrad, piše Delo.
Prvi slovenski filmski režiser s formalno izobrazbo
Sajko se je rodil 19. januarja 1927 v Tržiču. Leta 1959 je diplomiral na Visoki filmski šoli v Beogradu in se izpopolnjeval v Parizu in Münchnu ter kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Bil je prvi slovenski filmski režiser s formalno izobrazbo.
Kratke in dokumentarne filme s socialnimi temami je običajno posnel po lastnem scenariju. Nagradi Prešernovega sklada iz leta 1969 je nato leta 2009 sledila Badjurova nagrada za življenjsko delo in leta 2021 še nagrada Franceta Štiglica, prav tako za življenjsko delo.
Kot je Društvo slovenskih režiserjev zapisalo v utemeljitvi Štigličeve nagrade, je Sajka in njegovo filmsko ustvarjanje hotel sistem večkrat, nenehno in na različne načine utišati. "A njegovi filmi so preglasni: kot strela so gledalca udarili ob svojem nastanku in gromko odzvanjajo še danes."
Njegove klasike so "tiste žlahtne vrste, ki ne pričajo zgolj o nekem času – o času, v katerem so nastale, temveč slogovno, pripovedno in vsebinsko (filmska govorica je vedno neločljiv del filmske zgodbe) živahno komunicirajo s sodobnim gledalcem. Vsi Sajkovi kratki, a neverjetno potentni dokumentarci ne razkrivajo le tematik, ki so pestile določen prostor in čas, temveč, tako povsem jasno vidimo danes, tudi današnjemu gledalcu postavljajo vprašanja, na katera si ne odgovori vedno najlažje", so še zapisali.
