Urša Menart: Razvedrilo ima večjo moč, kot si predstavljamo

Mlada režiserka pravi, da se lahko njen dokumentarec Nekoč je bila dežela pridnih interpretira kot nacionalističen, proslovenski ali protislovenski film.

1 / 6

Foto: Matej Povše

2 / 6

Foto: Matej Povše

3 / 6

Foto: Matej Povše

4 / 6

Foto: Matej Povše

5 / 6

Foto: Matej Povše

6 / 6

Foto: Matej Povše

Urša Menart: nadobudna mlada režiserka, ki nam je v dokumentarcu Veš, poet, svoj dolg pred nekaj leti predstavila slovensko hip hop kulturo, je v svojem aktualnem delu Nekoč je bila dežela pridnih odpotovala v zadnje desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije in s kolažem intervjujev in arhivskega materiala na duhovit način pokukala v svet, v katerem se je s pomočjo popkulture, umetnosti, športa in oglaševanja oblikovala zanimiva podoba Slovenije. Kaj je bila Slovenija nekoč in kaj je danes?

Z nami je spregovorila o aktualnem dokumentarcu, ki ga še lahko ujamete v Kinodvoru in tudi v Kinu Udarnik, zaupala pa nam je tudi to, kaj jo je v svetu filma navduševalo v otroštvu in zakaj bi morali mladi kljub krizi ostati znotraj meja Slovenije.

Ideja filma Nekoč je bila dežela pridnih je bila sprva ožja, kot je zdaj videti v filmu. Končni scenarij je verjetno nastal šele v montaži? Pri takih dokumentarcih je najbolje, da jim pustiš dokaj svoboden razvoj. Z nekaterimi govorci sem se pogovarjala, sproti pa gledala arhivske posnetke – tako so vmes padale nove ideje. Nove ideje so mi dajali tudi govorici sami. Je pa scenarij do konca nastal v montaži. Če bi vključila vse, kar sem na začetku načrtovala, bi bil film dolg tri ure.

Se je zelo težko posloviti od posnetega materiala? Na začetku ja, vse se ti zdi super. Ko gledaš že tridesetič, imaš popolnoma drug občutek. Strah me je, da bi bil film dolgočasen. Včasih se mi zdi, da zato tudi kaj preveč odrežem. Bojim se, da bi se vleklo, zato sem na koncu že kar radikalna. Pri tem filmu je tako, da je za nekoga, ki vsaj približno pozna stvari pred razpadom Jugoslavije, tempo v redu, če pa bi gledal nekdo, ki za vse to sliši prvič, je zanj mogoče vse skupaj preveč.

Nekaj projekcij smo imeli tudi Zagrebu, kjer to preteklost poznajo – vprašanje, kako bi bilo, če bi šli nekam zunaj nekdanje Jugoslavije.

Film se da interpretirati na različne načine – kot nacionalističnega, proslovenskega ali pa protislovenskega. Vsakdo ga interpretira malo drugače. Se pa verjetno gledalci na Hrvaškem ob ogledu zapičijo v druge stvari kot pri nas? V Sloveniji je ljudem zelo smešna debata o Kekcu. Na Hrvaškem so bile občinstvu določene stvari podobno smešne, najbolj pa so se smejali Agropopu in njihovi glasbi. Je razlika.

In ravno zgodba zasedbe Agropop je lahko zelo zanimiva za tiste, ki je ne poznajo v celoti. Mlajše občinstvo se morda ne zaveda, da se je bend začel kot parodija, nato pa prerasel v nekaj drugega.

Veliko ljudi mi je reklo, da niso vedeli, da je bila vse skupaj šala. Morda zato, ker smo ta bend spoznali, ko so bili tudi sami čez mejo parodije. S filmom je precej ljudi ugotovilo, da so Agropop vzeli preresno.

Zanimivo je tudi to, kako veliko moč je imela oddaja Podarim dobim. To je popolnoma nepredstavljivo. Je pa res, da so bili včasih mediji bolj centralizirani. Imel si neke mainstream medije in alternativo, recimo Radio Študent, Mladino in Tribuno. Ni bilo toliko izbire kot danes. Zaradi tega so se kakšni takšni fenomeni tudi hitreje razširili. Lažje je bilo dobiti publiko. Zanimivo je tudi videti, kaj vse smo takrat Slovenci proizvajali. Šok!

Zdi se, da se pri tovrstnih popotovanjih v nekdanjo Jugoslavijo o tem zelo pogosto sprašuje ene in iste govorce. Je to lahko težava? Po eni strani to drži. Po drugi strani pa so to bili eni ljudje, ki so takrat ustvarjali javno mnenje. Izogniti se jim ne bi bilo pametno. Danes smo od tega obdobja oddaljeni in smo lahko malo bolj objektivni. Lahko ga analiziramo, začelo ga je raziskovati kar nekaj ljudi, zato je logično, da so vsi pristali pri istih tridesetih govorcih. Je pa to obdobje danes aktualno. V razmerah v državi takrat in danes bi lahko potegnili tudi neke vzporednice.

So pa v filmu vsi govorci na precej znanih lokacijah po Sloveniji, kar deluje precej simbolično. Pri dokumentarcih, ki so sestavljeni iz arhivskega materiala in intervjujev, zelo hitro padeš v klišejsko formo. Ta način dela je za raziskovanje zgodovine najboljši, po drugi strani pa lahko vizualno postane precej dolgočasen. Želela sem, da bi bilo vse skupaj malce drugače. Ugotovila sem, da bi bilo super, če intervjuje naredimo kot kičaste razglednice Slovenije.

Med brskanjem po arhivu in med intervjuji ste verjetno dognali precej stvari, ki se jih prej niste zavedali? Mogoče se pogosto ne zavedamo, v kakšnem obsegu imajo mediji in neke banalne stvari, kot je recimo akcija za smučarje, vpliv na nek širok družbeni zagon. Mogoče jih prepogosto obravnavamo kot razvedrilo. Sploh mi, ki delamo v medijih, se moramo zavedati, da je to ogromna moč in ogromna odgovornost. Tudi stvari, ki se zdijo nepovezane z družbenim dogajanjem ali politiko, ustvarjajo klimo.

Pred nekaj leti smo si lahko ogledali tudi vaš dokumentarec o slovenski hip hop kulturi Veš, poet, svoj dolg. Verjetno je bilo njegovo ustvarjanje tudi pomembna lekcija za naprej, za film Nekoč je bila dežela pridnih?

Naučila sem se predvsem to, da ni tako zelo pomembno imeti ogromno sogovorcev, ampak da se vsakemu bolj posvetiš, se nanj bolj pripraviš in da tudi lepše posnameš. Kakovost nad količino. Pri Nekoč je bila dežela pridnih smo imeli tudi malenkost več sredstev – najeli smo lahko lučkarja in raje zmanjšali število snemalnih dni. Bolje je, da denar nameniš povečanju ekipe in bolj premisliš o vizualni plati. Takrat sem se tudi naučila, kako je treba montirati za bolj hitro in učinkovito delo. Takrat in zdaj sva delala z istim montažerjem (Domen Ožbot). Takrat sva še malo izumljala, zdaj pa sva že vedela, kako se bova stvari lotila.

Pa ste kdaj razmišljali tudi o snemanju dokumentarca, ki bi zaradi vsebine zahteval drugačen način dela, zgolj opazovanje dogajanja? Seveda. Ne nameravam početi samo tega, kar sem do zdaj. Zanima me tudi ta oblika, čeprav s tem nimam toliko izkušenj. Tudi ko smo morali v drugem letniku posneti zaključni dokumentarec, sem jaz naredila mokumentarec. Mogoče sem malce odvisna od nadzora, rada imam stvari pod nadzorom.

Izkušnje imate tudi s kratkimi filmi za otroke. Je tudi to kaj takega, s čimer bi nadaljevali? Ena od stvari, ki si jo želim narediti, je mladinski celovečerec. Rada bi ga posnela za malo starejše otroke – zdi se mi, da slovenski mladinski filmi pogosto zelo podcenjujejo otroke. Ko pomislim, kaj sem jaz razmišljala, delala in gledala pri dvanajstih, to ni to, kar se mladini pri nas pogosto ponuja. Rada bi naredila nekaj, kar bi dejansko lahko gledali 12- in 13-letniki.

V zadnjem času je v slovenskih kinematografih premiero doživelo kar nekaj slovenskih igranih celovečercev. Vse so posneli režiserji. Kako si je mogoče razlagati odsotnost režiserk? Zdi se mi, da se zdaj stvari že zelo spreminjajo. Če bomo program pogledali čez deset let, bo že bolj izenačeno. V generacijah pred nami je bil to izrazito moški poklic. Zakaj točno, ne bi govorila, je pa po vsem svetu enako. Samo dva hollywoodska visokoproračunska filma, ki jih bomo letos videli v kinu, sta delali režiserki. Pri nas je bila na primer pionirka Maja Weiss, ki mlajše režiserke zelo podpira. Ni pa tako, da te ostali kot dekle ne bi sprejeli, sploh ne. Mogoče nekoč o tem poklicu sploh ni razmišljajo veliko punc. Ko sem se jaz vpisala na akademijo, sva bili dve, čez dve leti nas je bilo že pet. Zdi se mi, da je zdaj že nekako izenačeno.

Pred leti ste se na Berlinalu udeležili Talent Campusa. Se vam zdi pomembno, da mladi režiserji pokukajo tudi v tujino? Za nas, Slovence, je fino, ker lahko spoznaš ljudi, ki delajo v večjih produkcijskih okoljih. Ne gre za to, da bi našel producente, ki ti bojo dali veliko denarja, ampak za to, da si izmenjaš izkušnje s kolegi iz drugih držav. Po drugi strani pa lahko tudi najdeš sodelavca, ki dela kakšno stvar, za katero pri nas strokovnjaka težko najdeš.

V resnici bi vsi morali malce pogledati v tujino. Tudi kakšnega poslanca bi bilo treba poslati na kakšno ekskurzijo.

Omenili ste, da se dobro spomnite, kaj ste gledali kot otrok. Kaj vas je navduševalo? Bila sem malce temačen otrok. Pri sedmih ali osmih sem gledala Hitchcocka in prve filme Tima Burtona. Tudi brala sem takšne stvari. Danes imam raje kakšno satiro. Všeč mi je, kar delata Armando Iannucci in Chris Morris, satirične temačne komedije. Všeč mi je tudi zadnji film Jasona Reitmana, Young Adult. Zelo so mi všeč tudi zelo nizkoproračunske ameriške mumblecore stvari, recimo Lynn Shelton in brata Duplass. Ko prebereš, kako oni v devetnajstih dneh za nič denarja posnamejo nekaj, kar ti gledaš prikovan na stol, te to motivira in ti da občutek, da se da z dobrim scenarijem in dobrimi igralci narediti marsikaj.

Pa ste o ustvarjanju filma začeli razmišljati že zelo zgodaj? Ko sem začela gledati Hitchcocka, sem si želela, da bi postala filmski kritik. Vedno sem si želela delati nekaj podobnega, nisem pa imela občutka, da bi lahko posnela kakšen film. Mogoče je prelomnica bil film Jackie Brown, ki sem ga pogledala neštetokrat. Takrat sem začela dojemati film, zakaj so določene stvari narejen na določene načine in da lahko eno stvar posnameš na milijon različnih načinov.

Ste zaradi trenutne situacije v Sloveniji, še posebej na področju filma, že kdaj pomislili na pobeg v tujino? Zdi se mi neumno, da se vsi pritožujemo, kako je tu bedno, potem pa vsi gremo. Normalno, da bo ostalo bedno, če se ne potrudimo. Zdaj smo se filmarji vseh generacij zbrali na kup in skušamo stvari spremeniti in izboljšati položaj. Film je v javnem interesu in če to država delno financira, je treba poskrbeti, da je vse urejeno. Da se ne bodo dogajale politične kadrovske menjave, ki na koncu niso v interesu ljudi, ki plačujejo davke in jim je ta filmska produkcija namenjena.

Stvari skušamo obrniti. Ne samo, da nam bo lažje delati, ampak da bo tudi kakovost boljša. Da bo imel slovenski film več pokazati. To gre vse z roko v roki. S količino pride tudi kakovost. Vse mora biti urejeno, pa to ne pomeni nujno ogromno denarja – samo da se ve, kaj in kako. Če mladi ostanemo tu, dokler lahko – kdo ve, mogoče nam pa uspe kaj obrniti, kaj spremeniti. Še vedno sem optimist.

[video: 22106 / ]

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano