Sreda, 23. 5. 2012, 17.19
5 let, 7 mesecev
OCENA FILMA: Maščevalci
Kaj dobiš, če v istem filmu združiš nordijskega polboga z vihtečim kladivom, legendarnega supervojaka, znanstvenika z RESNIMI težavami obvladovanja jeze in ekscentričnega plejbojskega milijarderja z letečim oklepom? Pravilen odgovor so seveda Maščevalci (The Avengers), toda kar je videti kot recept za katastrofo ali "tempirana bomba", kot zbrano druščino poimenuje eden izmed njenih članov, se pod režisersko taktirko Jossa Whedona izkaže za enega najzabavnejših blockbusterjev vseh časov in za … prekleto dober film!
Čeprav so paradni konji stripovske založniške hiše Marvel – Iron Man/Tony Stark (Robert Downey Jr.), Hulk/Bruce Banner (Mark Ruffalo), Stotnik Amerika (Chris Evans) in Thor (Chris Hemsworth) – v Evropi precej manj znani od Batmana in Supermana, ki spadata pod okrilje konkurenčne hiše DC Comics, je malo verjetno, da še niste slišali zanje. Če jih niste spoznali v samostojnih projektih, jih boste v Maščevalcih spoznali v paketu. Zahvala za to gre Nicku Furyju (Samuel L. Jackson), vodji organizacije za vzdrževanje svetovnega miru S.H.I.E.L.D. (poslovenjeno O.B.O.D., o kraticah me rajši ne sprašujte) in snovalcu intervencijske ekipe superherojev za … vzdrževanje svetovnega miru. Bolje rečeno, za vzpostavitev svetovnega miru. Zlobni Loki (Tom Hiddleston), Thorov izgnani polbrat, se je namreč polastil kozmičnega teserakta, nekakšne štiridimenzionalne kocke in največjega izvora energije v vesolju, s katerim želi zavladati svetu. Okoliščine res niso rožnate in človeštvo potrebuje pomoč vseh razpoložljivih superherojev. Tem se pridružita še dva najelitnejša O.B.O.D.-ova agenta, znana kot Črna vdova (Scarlett Johansson) in Sokol (Jeremy Renner). Za vsak primer, če bi nas omenjena super četverica slučajno pustila na cedilu.
Ustvarjalci filma gledalcev prav gotovo niso. Čeprav gre za dolgo in skrbno načrtovan projekt, katerega finančni uspeh je bil, glede na bazo zvestih oboževalcev, vnaprej zagotovljen, bi bili lahko Maščevalci v manj spretnih rokah velika polomija. Množica osrednjih osebnosti ni napovedovala nič dobrega, spomnite se na primer tretjega dela Spidermana, Lige pravih gospodov in praktično negledljivega Batmana in Robina. Do pred kratkim so bili Možje X edini superheroji, pri katerih kakovost ni trpela na račun kvantitete, in še pri njih se je zgodba osredotočila samo na nekaj posameznikov.
Kako torej uglasiti tako velik orkester, v katerem poskuša biti vsak član prva violina? Režiser Whedon se je 220-milijonske produkcije lotil, kot da gre za komično dramo o disfunkcionalni družini, katere člani so se zbrali ob pomembnem dogodku. Ker so bili izvori posameznih junakov podrobneje predstavljeni že v samostojnih filmih, je zgodba tokrat precej preprosta, njena edina naloga je, da nam razloži, zakaj posamezni koščki spadajo v sestavljanko. Film črpa energijo (in humor, veliko humorja) iz medosebnih interakcij in sporov, ki so pri značajsko tako različnih junakih neizbežni. Poudarek je na osebnostih, ki ostanejo presenetljivo izrazite tudi v akcijskih prizorih transformerskih razsežnosti – čeprav so posebni učinki res spektakularni, je Whedon poskrbel, da ti ne zadušijo igralcev.
Če želijo junaki uspeti, morajo delovati kot skupina, kar velja tudi za igralce. Prispevki glavnih zvezdnikov so porazdeljeni precej enakomerno, kljub temu pa nekateri pustijo močnejši vtis. V super četverici izstopata izkušenejša Robert Downey Jr. in Mark Ruffalo, ki z vidika karizmatičnosti prekosita mlajša (in bolj mišičasta) Chrisa. Downey Jr., ki si je že tretjič nadel Iron Manov oklep, praktično uteleša šaljivega miljarderja Starka, medtem ko Ruffalo poskrbi za najprepričljivejšega Hulka do zdaj – obvladuje vse prizore, v katerih se pojavi, čeprav je edini, ki junaka upodablja prvič. V primerjavi z Starkom in Bannerjem imata Stotnik Amerika in Thor precej manj občutka za samoironijo, a kot rečeno – nihče nas ne razočara. Vsak član imenitne igralske ekipe, naj je njegova vloga še tako majhna, dobi priložnost, da zasije.
Čeprav bi si vsi zaslužili pohvalne besede, moram na koncu omeniti predvsem Toma Hiddlestona, ki se v vlogi igrivo-zlobnega Lokija počuti še udobneje, kot se je v lanskoletnem Thoru. Brez dobrega negativca ni dobrega filma o superjunakih in Maščevalci izpolnijo tudi to merilo. Edino, kar bi lahko očitali filmu s praktično neuničljivimi superjunaki, je, razumljivo, pomanjkanje občutka resne nevarnosti, ki pa ga uspešno nadoknadi humor.
Če bi moral izpostaviti enega samega junaka Maščevalcev, bi bil to prav gotovo režiser Joss Whedon. Avtor serije Buffy – Izganjalka vampirjev je nase opozoril že leta 2005 z odličnim, a finančno propadlim prvencem Serenity, pred kratkim pa je kot producent in soscenarist ljubitelje grozljivk osrečil s Kočo v gozdu. Maščevalci so šele Whedonov drugi režijski poskus in samo vprašamo se lahko, kaj lahko od njega pričakujemo v prihodnosti. Nadaljevanja Maščevalcev bi bili kar veseli.