Paolo Cirio, sodobni Robin Hood, ki deli informacije

Paolo Cirio, umetnik, ki problematizira vlogo informacije in ki razkriva možnosti ter okoliščine davčnih oaz.

1 / 5

Foto: Ana Kovač

2 / 5

Foto: Ana Kovač

3 / 5

Foto: Ana Kovač

4 / 5

Foto: Ana Kovač

5 / 5

Foto: Ana Kovač

Paolo Cirio je italijanski v New Yorku živeči konceptualni umetnik, ki se ukvarja za različnimi mediji. Središče njegovega dela je tematiziranje družbenih, političnih in gospodarskih struktur. V tem kontekstu s svojimi umetniškimi intervencijami razkriva sisteme nadzora in vrednosti ter problematizira vlogo in pomen informacij, v razmerju do teh pa preizprašuje status avtorstva, lastništva, dostopnosti, transparentnosti in pozicij moči. Je tudi prejemnik več mednarodnih nagrad, s svojim delom se predstavlja po različnih mednarodnih festivalih, simpozijih in galerijah po svetu.

Pred tremi leti so v ljubljanskem Projektnem prostoru Aksioma italijanskega novomedijskega umetnika Paola Ciria že gostili, s tem pa ponudili vpogled v njegove umetniške intervencije in taktike, ki sodobnost problematizirajo skozi vlogo informacije v tehnološki družbi v razmerju do družbenih, političnih in ekonomskih struktur.

Skozi različne projekte umetnik na svoj način zbira, obdeluje in organizira različne informacije, s tem pa meri predvsem v spodkopavanje hegemonije ekonomskih, tehnoloških in medijskih sil. V projektu Face-to-Facebook je v dveh letih z družabnega omrežja Facebook "ukradel" več kot milijon odklenjenih profilov, te je razvrstil po narodnostnih, glede na izraze na profilnih kategorijah pa te razporedil v poljubne značajske sklope. Ti si nato služili kot orientacija za iskanje morebitnih primernih partnerjev, saj je iz zbranih podatkov naredil nepravo spletno stran za zmenke.

Uporabnike družabnega omrežja je tako soočil s krajo njihove digitalne identitete in zlorabo te v različnih kontekstih, s Facebookom pa odprl resno razpravo o lastništvu podatkov, ki se na njihovem omrežju znajdejo. Monopolizma uporabe podatkov najmogočnejših spletnih podjetij se je z Alessandrom Ludovicom lotil vGoogle Will Eat Itself (2005) in Amazon-Noir (2006). V projektu P2P Credit Cards – Gift Finance je ponudil alternativni sistem z izdajo vizionarskih kreditnih kartic, s tem pa se lotil vprašanja finančnih regulativ ter vprašanja razporeditve bogastva. To, kar na svoj način obravnava tudi v projektu Vrzel za vse, s katerim se do konca meseca ponovno predstavlja v Aksiomi.

Globalno finančno vladanje in sodobne finančne sisteme Cirio problematizira skozi raziskovanje možnosti in pristojnosti davčnih oaz. Začetek projekta Vrzel za vse je bil, ko je umetnik vdrl v vladne strežnike Kajmanskih otokov in ukradel seznam vseh podjetij, ki so bila vključena v državo (teh je bilo več kot dvesto tisoč), ter javnosti prvič omogočil vpogled v ta seznam. Začetni hekerski napad je nato umetnik razvil v obsežno pronicanje tajnih podatkov v javnost, taktiko, ki posnema strategije organizacij Wikileaks in Anonymous. Prav tako pa je, ko so na spletni strani Loophole4All.com poceni na prodaj resnične identitete anonimnih podjetij na Kajmanskih otokih, ki se jih tako lahko polasti kdor koli, privilegije velikih korporacij spremenil v pravico vsakogar, utaje davkov pa transformiral v performans državljanske nepokorščine.

Kako vidite svoje delo, razkrivanje politične in ekonomske resnice, kar počnete v kontekstu umetnosti, v razmerju do organizacij Wikileaksa in Anonymous ter potez Snowdna? Uporabljam podobne metode kot organizaciji in posameznik, ki ste jih našteli. Te tehnike pravzaprav predstavljajo sodobne oblike intervencij, ki jih je mogoče uporabiti za umetniške, politične ali vojaške namene. Zame te predstavljajo obliko medijske performativne umetnosti v tem smislu, da skozi svoje projekte ponovim oziroma uprizarjam obstoječe konflikte in jih na tak način problematiziram. Razkrivam informacije, ki sicer niso javne ali pa te distribuiram na drugačen način, s čimer razkrivam resnico. A vse to počnem v umetniškem kontekstu, katerega omejitev se zavedam. Ne glede na to, da uporabljam tehnike, s katerimi je mogoče politično intervernirati, pa je v mojem primeru umetniški cilj na prvem mestu.

V svojih projektih sicer ponavljam to, kar se v družbi resnično dogaja. V Vrzeli za vse sem ukradel informacije, predstavil sem jih javnosti in s tem razkril resnico. Ne glede na to, da operiram z resničnim družbenim globalnim stanjem, sem v to vnesel tudi umetniške kvalitete in te so unikatne. Nisem aktivist, osredotočam se predvsem na to, kako to vplesti v umetniški kontekst, vse to, kar se dogaja v sodobni tehnološki družbi. Od nekdaj me je zanimalo iskanje novih poti v umetnosti, nova gibanja in principi. V umetniškem kontekstu me zanimajo provokacija, ironija ter vzvodi, s katerimi je mogoče ljudi spodbuditi k dejavnosti. Ironija in angažma sta zame pomembni umetniški kvaliteti.

Poudarili ste pomen umetniškega cilja, zakaj kontekst umetnosti, svoje čase ste bili namreč tudi aktivist? Ne vem, kaj je bilo prvo. Od petnajstega leta naprej intenzivno berem knjige o umetnosti, a hkrati sem se v tem obdobju srečal tudi z aktivizmom. V Torinu sem študiral gledališče in film in to v času, ko so začela vznikati protiglobalistična gibanja. Zgodil se je 11. september, po svetu pa so potekali različni protesti in civilne pobude. V tistem času sem začel jasno razločevati med svojo aktivistično in umetniško prakso, čez čas pa sem ugotovil, da lahko to dvoje prepletam. V mojih projektih je veliko političnih tem, a te obravnavam skozi ironijo. Raje kot s slogani te podajam na igriv način. Zdi se mi pomembno, da uporabljam razumljiv umetniški jezik.

V projekte na nek način vpletate tudi osebno tveganje, saj med drugim razpirate tudi meje legalnega in nelegalnega. Delovanje v polju umetnosti vam ponuja določen alibi, imuniteto? Mislim, da je bil to tudi eden od razlogov za odločitev, da se posvetim umetnosti. (smeh) Umetnost je definirana skozi svobodo izražanja in zato predstavlja neke vrste zaščito za tematiziranja vprašanj legalnega in nelegalnega. Še posebej če se tega lotevaš neposredno. Odločitvi za delovanje v polju umetnosti pa je botrovalo tudi moje vse večje nestrinjanje z aktivističnimi strategijami. V uličnih protestih ne vidim več pomena, v to obliko izražanja ne verjamem. Prav tako pa mi delovanje v umetniškem kontekstu zagotavlja neodvisnost v estetiki in načinih problematiziranja ter mi daje možnosti za širjenja jezika umetnosti.

Pri tem pa uporabljate sodobna orodja. Drži. Tehnologija sama po sebi me sicer ne zanima, le kot orodje. Resda kradem informacije na hekerski način, vendar pri tem v ospredje postavljam vprašanje vloge informacije. Počnem to, kar bi lahko vsakdo, saj ne gre za neke zapletene hekerske prijeme. Kar počnem v projektu Vrzel za vse, pa tudi v drugih, je legalno. Identitete podjetij bi lahko razkril kdorkoli in tako razprl dimenzije sočasnih finančnih sistemov.

V prenesenem pomenu bi lahko rekli, da ste sodobni Robin Hood. Zaupne informacije ponujate javnosti, privilegije korporacij performativno transformirate v pravice slehernika in razpirate vprašanja razdelitve bogastva. Prav to je v projektu Vrzel za vse, poleg umetniškega cilja, izjemno pomembno, saj se ljudje, ki pridejo na razstavo, lahko seznanijo z mednarodnimi podjetji prijavljenim na Kajmanskem otočju. Obiskovalci s tem postanejo tudi raziskovalci, projekt pa jim podaja določene informacije. To je za gledalce uporabno, nenazadnje gre za 200 tisoč takšnih podjetij. Tudi sam sem bil nad številom presenečen.

Večinoma gre za naftna in rudarska podjetja, ki delujejo v afriških državah, v Indiji in drugih neevropskih območjih. Bogatijo z izkoriščanjem naravnih surovin teh držav, kjer pa ne plačujejo davkov. Ta mednarodna podjetja se s tem okoriščajo, afriške države pa se kljub svojemu naravnemu bogastvu ne razvijajo. Tovrstna kolonizacija, ki jo predstavlja globalizacija, tako omogoča rast in bogatenje korporacij, pri tem pa tretji svet postaja še bolj reven. Večino podjetij prijavljenih na Kajmanskem otočju je britanskih, gre za postkolonialni svet, kjer na primer Velika Britanija v svojih nekdanjih kolonijah še vedno ohranja ugodnosti. Orožje tega pa so davčne oaze.

Zdi se, da v digitalnem svetu dobivamo možnosti za več transparentnosti, kot kažete skozi svoje projekte? Plačevanje davkov je z globalizacijo dobilo fluidno identiteto, hkrati pa je transparentnost, ki smo ji priča, začela najedati svet na več ravneh. Soočamo se s poslovnim svetu, ki vse bolj dobiva globalizirano podobo, čemur pa nacionalne države s svojo zakonodajo in davčnimi sistemi niso več kos. Zakonodaje nacionalnih držav ne dosegajo več nujno okoliščin sodobnega sveta. Govorim o vprašanjih, ki se tičejo vsakogar kjerkoli.

Transparetnost, ki je v digitalnem svetu bolj dostopna, ni dovolj, pravite. Poudarjate, da potrebujemo kulturno revolucijo. Kakšni so vaši predlogi o spremembah? Kulturni paradoksi med starim in novim svetom se kažejo že nekaj časa. Transparentnost v teh okoliščinah dobiva nove dimenzije. Politično zagotovo, pomislite samo na Wikileaks in Snowdna. Če govorimo o umetnosti je zanimivo spremljati, kako se spreminja estetika. Dolgo časa je odzvanjal postmodernizem, pred nami pa se je kazal svet, v katerem je vse relativno, vse je simulacija in vse virtualno. To je bil postmodernizem, danes pa se soočamo z novimi prijemi. Ne gre več za simulacijo, vse mora biti resnično in to na način, da zadeva vse. V to smer pa se nagiba tudi umetnost, ki stremi k resničnih informacijah. Bojim se, da je transparentnost v veliki meri tudi že zašla. Marsikaj je postalo odkrito, a zdi se, da to kar vemo, nas več niti ne zadeva. Zdi se, kot da je ljudem vseeno, saj se kljub temu, da imamo določene informacije, nič ne spremeni. Transparetnost je pokazal koruptivnost sveta, Snowden je povedal, da nas nadzirajo, a vse je ostalo enako.

Seveda potrebujemo transparentnost, potrebujemo informacije, vendar je pri tem nujno tudi kulturno ovrednotenje vsega, kar vemo in zvemo. Razmišljati je treba o spremembah, kaj lahko naredimo na tej ravni, pa mislim, da ni odgovor v strankarski politiki, tudi ne v aktivizmu na ulicah, temveč je treba iti v središče problema. Kaj dela ljudi indifirentne? Je to popularna kultura, zvezdniška kultura, modna industrija in potrošništvo? Mediji so še vedno tisti, ki med drugim uravnavajo naša življenja. Živimo v dvojnem svetu. Na eni strani imamo transparentnost, na drugi pa inderefirentnost, saj je naša pozornost odvrnjena z drugimi vsebinami, ki dekonstruirajo naš političen interes. Ljudje se raje ozirajo k zgodbam o zvezdnikih in modi kot pa k resničnemu svetu in problemom.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano